Nekje drugje

Seveda sem mislil resno; le zakaj ne bi? Kot vedno je šlo predvsem za izbiro, vendar se mi je zelo pomembno, da ima kraljica na glavi vsaj tiaro, če ne že krone, poleg tega pa se mi je zdela bledo vijoličasta, torej lila, precej imenitna barva za njeno obleko; drugim variantam sončnega veličanstva, ki so na voljo, je vsekakor nekaj manjkalo, predvsem pokrivalo. Šele po nakupu pa sem ugotovil, za kako pravilno odločitev je šlo: gre namreč za jubilejno – ne, ne jubiladno! – inačico sončne kraljice.

Sicer pa je temperamentna, sončna kraljica; takoj, ko jo daš nazaj v njeno škatlo, neha mahati z roko. In še nekaj: doslej še nikoli nisem kupil ničesar – prav ničesar – z motivom britanske (ali kakšne druge) zastave; niti same same zastave ne. Tako v bistvu sploh nisem vedel, kako se takšni stvari – takšnemu nakupu – sploh streže oziroma pristopi. Seveda sem navajen kupovati vse mogoče stvari, v vseh mogočih okoliščinah, vendar pa sem v tisti papirnici v Greenwichu, kjer sem kupil Union Flag, skoraj zarotniško, vendar čisto nagonsko, zašepetal: “Psst, psst, veste, tole bi, prosim.” Verjetno me je bilo strah, da me bo izdal naglas – vsiljivci in vse to -, mogoče me je bilo strah, da me bo izdala živčnost, vendar se je vse izteklo kot običajna, preprosta finančna transakcija: prodajalcu sem izročil bankovec za pet funtov, prodajalec, ki mi je naklonil kakšnega pol pogleda, pa mi je vrnil trideset penijev. Ker je bil prvi nakup tako neproblematičen, sem se opogumil in v samopostrežni na koncu ulice kupil še tiste papirnate krožnike. In še eno manjšo zastavo, ki pa je za darilo. Ne, nisem bil čisto zasvojen; nenazadnje te stvari počne še veliko drugih ljudi. So pač takšni časi. Kako se je že reklo? Bog ohrani, Bog obvari nam kraljico, Britanijo? No, nekaj podobnega.

Eden od razlogov, da je to leto za prebivalce Londona verjetno eno izmed boljših v zadnjem času, je jubilada. Razen če se vsemu skupaj ne reče olimpej. Ali pa, morda, jubilimpijske igre? Oblejada? Olimptnica? Ne, jubilada je še najboljše, predvsem zato, ker nas lahko na “najveličastnejše britansko poletje 2012″ za vse večne čase spominja “poživljajoča, skoraj elegantna skodela”, ki se ji reče Jubilympics 2012 Mug. Visoka je 9,25 centimetra, bila pa naj bi “popolno darilo za prijatelje, sodelavce, družinske člane in v bistvu vsakogar (morda z izjemo odvetnikov), ki bo navdušilo ves svet”. In ker so takšni časi, je ponudba res poživljajoča: plačate eno, dobite pa kar dve skodeli. In če še to ni dovolj, je na voljo tudi majica z enakim motivom poskočne, očitno zmagovalne kraljice; prelivanje in zlivanje stvari je vedno zelo moderno.

Edini problem: skodele in majice lahko pošiljajo samo na naslove v Britaniji; no, morda je pa to razlog, da je London boljši od vaše prestolnice (če že ravno nimamo meal for one čuft, kot je razložil Jean Tonic).

Kako? Zelo. V zadnjih tednih in dneh so britanske zastave pognale čisto povsod. Očitno je res zelo deževalo. Skratka, v zastave so zdaj, po novem, zavite vse mogoče stvari, vključno s pripravljenimi jedmi v Marks & Spencerju, torej jedi, za katere si predstavljamo, da so zelo, zelo britanske. Ocvrta riba s pomfrijem? Ja! Klobase s čebulno omako in pirejem? Ja, ja! Goveja pečenka s pečenim krompirjem in yorkshirskim pudingom? Ja, ja, ja! In za prilogo še cvetača sirom? Ja, ja, ja, ja! In ja, tudi te male zastavice, torej bunting, kot se reče, ki so speljane po robovih, so čisto luštne. Res je, da vse skupaj, predvsem bunting, malo spominja na Miroslava Šašeka, vendar pa to ni slabo; retro je včasih čisto v redu.

In potem… V tem smörgåsbordu – ne, se res ne morem upreti – britanskih jedi se je znašla tudi tista znana “britanska” specialiteta, ki se ji reče piščanec po kijevsko. Piščanec. Po. Kijevsko. Tisti pravi rusko-ukrajinsko-newyorški ocvrti piščanec, iz katerega izbruhne stopljeno maslo s česnom. Mmmmm.

Res je, da je bil pri Marks & Spencerju piščanec po kijevsko tistega daljnega leta 1976 prvo pripravljeno jedilo, ki so ga ponudili svojim kupcem, vendar vseeno: kakšno super mešanje korporativnega in nacionalnega; no, “nacionalnega”. Vsak pač pristavi svoj lonček. Iz takšnih prisvojitev so, če smo že pri tem, včasih zrasli imperiji. Ampak ne vedno. In če sem že pri domoljubju: pride pa ura in je že zdaj, namreč za fantastično lena, malo mešana, “univerzalna” poročila o tem, kako da je to leto za prebivalce Londona verjetno eno izmed boljših v zadnjem času: v njem je namreč vse, od malo potopisa pa do “britanskih dvomov” do Evropske unije. Članek je podkrepljen z izjavami ene “mimoidoče” na “najbolj znani londonski ulici Oxford Street” (ki se v nadaljevanju stavka spremeni v “znano nakupovalno ulico”, na kateri je “več kot 70 trgovin”; kaj je torej?), ene 19-letne študentke/prodajalke (z imenom in priimkom ter fotografijo) in enega “Londončana” (sicer tudi z imenom in priimkom ter fotografijo), pri vsem tem raziskovanju o tem, kako je to leto za prebivalce Londona verjetno eno boljših v zadnjem času, pa so liberalni demokrati menda izstopili iz vladne koalicije, v kateri so zdaj samo še konservativci. Ampak saj bo vse v redu, saj je to leto za prebivalce Londona verjetno eno boljših v zadnjem času. Vsi skupaj torej: to leto je za prebivalce Londona verjetno eno boljših v zadnjem času. (Podobno zanimiva je tudi anketa, “zakaj je vaša prestolnica boljša od Londona?”, ki je prilepljena članku, v katerem smo, ne pozabimo, izvedeli, da bo to leto za prebivalce Londona verjetno eno izmed boljših v zadnjem času). In za takšne prispevke, bralec, so v Sloveniji tudi plačani?

To je bil eden izmed tistih dni. Ko me je prijatelj Igor med svojo nedavno (med drugim gastronomsko) ekskurzijo v London vprašal, če bi imel v ponedeljek čas – “Malo zgodaj je, ob pol enih, ampak saj je to v redu za kosilo, ne?” -, sem hitro odgovoril, da bi ga seveda imel. Za rezervacije za restavracijo Dinner By Heston Blumenthal sicer ni potrebno ravno ubijati, vendar pa je vedno zelo polno, nenazadnje tudi zato, ker gre za prvo Blumenthalovo podružnico v Londonu. In sva šla. Restavracija je prostorna, zračna in nekoliko klinično hotelska, kar ni presenetljivo, ker je v hotelu, ampak vseeno. Svoje predjedi, reklo se ji je Salamugundy, nisem uspel fotografirati, ker sem še vedno očaran sedel za mizo, malo gledal naokoli, malo pa se na pamet učil jedilnik; posebej mi je bilo všeč, da so bile jedi, vse po vrsti tradicionalne britanske, vendar hestonizirane, opremljene tudi z letnico nastanka recepta (na zadnji strani jedilnika pa so bili navedeni še viri). Salamugundy – iz “okoli leta 1720″ – je sicer solata iz travniške kozje brade, narezane škofije, kostnega mozga in kremastega hrena; bila je super. Igor je naročil Meat Fruit (iz “okoli leta 1500″), skoraj preveč okusen parfe iz piščančjih jeter, ki je izgledal kot čisto prava mandarina. “Tipičen Heston,” je pripomnil. “To igranje videza in okusa.” S polnimi usti sem mu samo prikimal. Glavno jed sva imela enako, Hereford Ribeye, torej herefordski bržolni steak (recept je iz “okoli leta 1830″), s kečapom iz gob.

Priloga zrezku, ki je imel na vrhu še kolobar mozga, so bili triple cooked chips. To je bilo prvič, da sem ta čudovit pomfri jedel takšen, kot mora biti (čeprav mi je za pomfri običajno precej vseeno); to je doslej sicer edina Blumenthalova jed, ki sem se je lotil – ne preveč uspešno – tudi sam. Saj veste: na paličice narezan krompir naj najprej počasi vre (20 do 30 minut, odvisno od sorte), potem ga odcedimo in dobro osušimo, potem ga damo za eno uro v zmrzovalnik, potem ga 5 minut cvremo v fritezi (na 130 stopinjah), potem ga odcedimo, ohladimo in za še eno uro damo v zmrzovalnik, potem pa še enkrat zvrnemo v fritezo in cvremo, tokrat 7 minut in na 180 stopinjah. In potem odcedimo in posolimo. Moja friteza, se mi zdi, ni ravno dobro razumela teh temperatur. Ampak nekje je pač treba začeti; tudi sam pravi, da je to njegov prvi recept, za katerega lahko reče, da je čisto njegov (na jedilniku to sicer ne piše, je pa iz leta 1992). Čar pravilno pripravljenega triple cooked pomfrija je, vsaj po mojem, v tem, da se okus krompirja zgosti v fantastično hrustljavi in okusni skorji, notranjost posamezne paličice pa je čisto puhasta in skoraj, no, prazna. Neverjetno.

Sladica je bila še nekaj bolj neverjetnega: Tipsy Cake (iz “okoli leta 1810″) s pečenim ananasom. Ananas je pečen na zelo preciznem vrtljivem žaru in je od zunaj malo karameliziran, znotraj pa samo mehek in sočen; to je bilo prvič po sto letih, da mi je bil ananas zelo všeč.

Okajeni  brioš – to namreč ta cake tudi je – pa je, v bistvu, najboljše, kar sem jedel v zadnjem času.

Natakarica je pojasnila, da brioš med pečenjem zalivajo z omako iz brandyja in belega bordojca (sauternesa), čisto na dnu pa potem – le kako? – nastane malo jezero z okusom po maslenasti karameli. Resno: le kako? Tega ni razložila.

V bistvu je takole: po tem obisku sem moral čisto – no, skoraj čisto – spremeniti svoj jedilnik za svoj zadnji obrok (ne, ne pred usmrtitvijo, vsaj upam, da ne). Enkrat-kuhani-in-dvakrat-ocvrti-vmes-pa-dvakrat-zamrznjeni-pomfri bo sedaj obvezno priloga moji glavni jedi, sladica pa bo, prav tako obvezno, okajeni brioš. Dinner By Heston Blumenthal je bila dva tedna kasneje razglašena za deveto najboljšo restavracijo na svetu (ter najboljšo novinko), že prej pa je, po manj kot letu dni obratovanja, dobila tudi eno Michelinovo zvezdico. Vse skupaj ni poceni – predjedi so po okoli 15 funtov, glavne jedi po okoli 30, sladice po okoli 10, dnevni meni pa je 32 funtov za tri jedi – vendar sem na račun pozabil dosti hitreje kot na fantastično hrano; se bo že dalo kje drugje prihraniti. (Naslov tega zapisa bi sicer moral biti Pri Ashleyju, namreč Ashleyju Palmer-Wattsu, ki je šef kuhinje v Dinnerju, vendar vseeno: jedi so Hestonove.) Jej.

Mogoče pa gre res samo za leta. Ne, ne gre. Dve stvari. Prva: sinoči sem šel v zelo sodoben multipleks, da bi si v eni izmed njihovih Xtreme dvoran – z obveznim 3D, vendar tudi s “supervelikim zvokom in sliko (dodatek je vključen v ceno vstopnice)” – ogledal Avengers (torej Maščevalce). Film je krasen in duhovit in sploh v redu, res, in tudi napovednik za Dark Shadows (torej Temne sence) je zelo lušten, vendar pa sem sedel poleg ženske srednjih let, ki je med filmom pojedla: dve porciji načosov ali takosov ali česarkoli že, eno veliko porcijo pokovke in eno veliko vročo hrenovko (ker je prišla na vrsto po pokovki, je bila hladna; to vem, ker je na glas, kljub “supervelikemu zvoku”, zabrundala: “Hladna je.”), spila – da, spila, ker je bil stopljen – dve porciji sladoleda in dva srednje velika kozarca neke pijače (nočem ugibati). Prav zaradi “supervelikega zvoka” se ji je očitno zdelo čisto v redu, da je mlaskala in cmokala, kot da je njen zadnji obrok. Potem je dekletcu, s katerim je prišla v kino – tukaj ima film klasifikacijo 12A, kar pomeni, da mora vsakega otroka, mlajšega od 12 let spremljati odrasla oseba – vzela še škrnicelj z bonboni in zmazala še te. Zakaj se nisem presedel? Ker je bila dvorana razprodana, poleg tega pa se mi je vse skupaj zdelo nekoliko fascinantno. Aja, pa še enkrat – ravno ko je Hulk imel opravka z Lokijem – je morala prižgati svoj mobilec in pogledati, ali je kaj novega na njenem Facebooku (v 3D-ju!). Ker sem, kot običajno, počakal do konca odjavne špice, sem si lahko dobro ogledal svinjak, ki ga je pustila za seboj; in ne, ta ženska očitno ni bila edina, ki je mislila, da je kino dvorana v resnici njena menza (ali korito). Druga stvar: v ponedeljek zvečer je bilo, v bistvu, še hujše. Misterman je tesnobna,  klavstrofobična, srhljiva monodrama Ende Walsha o Thomasu Magillu, doma iz tistega fiktivnega Yeatsovega raja Innisfreeja, kjer bom, namreč Yeats, miru deležen. Thomas je (vsaj) bipolaren, je pa tudi globoko veren, če ne celo blazen, “živi” pa z magnetofonskimi posnetki glasov svoje matere, sosedov in sokrajanov; konec je tragičen. Če bi se dalo drami verjetno marsikaj očitati, pa je Cillian Murphy, ki igra Thomasa, fenomenalen, res fenomenalen. Walsh in Murphy sta sicer sodelovala že pri Disco Pigs, podobno tesnobni, klavstrofobični, srhljivi drami o obsesiji med glavnima junakoma, najstnikom in najstnico, in to se pozna. (Disco Pigs je bila leta 2002 bila na sporedu v Gleju; ko sem malo brskal po internetu sem opazil predvsem to, da Walshov priimek v Sloveniji v glavnem sklanjajo po ženski sklanjatvi.) Ampak vseeno: velika večina gledalcev je Mistermana očitno gledala kot farso ali celo lahkotno komedijo nravi, ne pa kot počasi pulzirajočo, neznosno ganljivo dramo o popolnem razkroju, in se je temu primerno prešerno zabavala, krohotala in režala, gledalka srednjih let, ki je sedela v vrsti za menoj, pa je od navdušenja kar rezgetala; priznam, nekaj Thomasovih pripomb je resnično smešnih, vendar tudi te niso ha-ha-ha smešne. Potem, nekaj minut pred koncem, se jim je, vsaj nekaterim, končno posvetilo, za kaj gre. In ne, tudi to, da sem bil prvi, ki je ob koncu predstave zaploskal – ali gledalci dandanes res ne razumejo potujitve? – ni pomagalo. Skratka. Takšnih stvari ne razumem.