Rufus Wainwright, Under the Bridge

24.04.2012 ob 11:42

Božič pri Wainwrightovih mora biti pa res izreden, se mi je zdelo, ko sem odhajal s prvega koncerta Rufusa Wainwrighta; bilo je pred slabimi osmimi leti, v Royal Festival Hallu, ko je nastopil z mamo, Kate McGarrigle, teto Anno, sestro Martho ter sestrično Lily Lanken, vendar brez očeta Loudona Wainwrighta III., ki pa je bil vseeno prisoten, kot nekakšen siten, zlovoljen duh. Wainwright je bil takrat star devetindvajset let, ekstravagantno nadarjen in ekstravagantno lep. Potem sem ga, bolj ali manj redno, v živo videl po enkrat na leto, pri čemer sem se poskušal izogibati njegovim najbolj ekstremnim podjetjem, vključno z opero in baletom; po samovšečnem in kljub neskončnosti nenavadno nenasitnem nastopu v Royal Albert Hallu novembra 2010 pa se mi je zdelo, da bo to – zaenkrat – kar dovolj. Ampak, bralec, ko je četrt do dvanajstih tistega ponedeljka prispel emajl, da bodo čez četrt ur začeli prodajati vstopnice za njegov “intimen koncert z bandom” v lokalu, v katerem še nisem nikoli bil, namreč Under the Bridge, se mi je zdelo, da bo pač treba iti. In ker bo v mestu takrat tudi moj stari prijatelj Andrej, mi je izgovorov za neobisk res zmanjkalo.

Koncert – oziroma “javna vaja”, kot je dejal vsaj trikrat – je bil precej izreden, tako kot je precej izreden tudi njegov novi album, Out of the Game, ki je izšel včeraj. Out of the Game bi naj bila njegova “najbolj pop” plošča doslej, vendar gre pri tem za zelo določeno vrsto popa, namreč kalifornijski “vibe” iz sedemdesetih let, ki je očitno všeč tako njemu kot tudi producentu Marku Ronsonu. Prva pesem je bila skoraj v celoti a capella Candles – Narediti poskušam vse, kar bi lahko, vendar pa je v cerkvi zmanjkalo sveč – , sicer zadnja na novem albumu, Welcome to the Ball je bila super, med Bitter Tears je igral na tamburico, Song of You je posvečena njegovemu zaročencu Jörnu Weisbrodtu, naslovna Out of the Game pa je izjemno nalezljiva.

YouTube slika preogleda

(Ker je Under the Bridge zelo majhen, si nisem upal posneti nič več, čeprav nikogar, niti Wainwrighta, snemanje očitno ni motilo; samo za eno pesem je rekel, da jo “prosim ne objavljajte na YouTube, ker bo verjetno itak ena taka prava rufusovska polomija”). Od starejših pesmi sta bili, vsaj po mojem, še vedno najboljši The One You Love in pa 14th Street, za katero se res “zdi, da sta jo napisala Leonard Bernstein in Morrissey” (kot je ugotovil neki kritik, meni pa gre na živce, da se tega nisem spomnil tudi sam, saj bi ta kombi res moral slišati). Na sporedu sta bili tudi dve pesmi njegove pokojne mame in, ker sta v glavnem uredila stvari, ena njegovega očeta. Band – v katerem sta bila njegov večni prijatelj Teddy Thompson (“Ki skrbi za seksualno privlačnost,” ga je odpovedal po dodatku) ter enkratna soul pevka Krystle Warren – je bil fantastičen. Wainwright je v glavnem ves čas malo plesal, malo komentiral glasbo ter se opravičeval zaradi “javne vaje”; ne, nihče mu ni verjel. Ali bo z Out of the Game postal superzvezdnik? Verjetno ne, vendar pa to ni bistveno: kot je že bilo nekje rečeno, s tako dobrimi koncerti, tako dobrim katalogom in tako dobrim bandom je že superzvezdnik.

Ne samo mimogrede: Under the Bridge je pod vzhodno tribuno Chelseajevega stadiona – mislim, resno! – in naj bi imel najboljše ozvočenje v mestu, pač takšno, kakršno si lahko privošči samo lastnik Čelskega Roman Abramovič; ozvočenje je res fenomenalno, vse skupaj pa je vseeno malo antiseptično in hladno, čeprav je prostora samo za 500 obiskovalcev. Toliko o tem. Abramovič si je, kot so poročali kasneje, ogledal petkov koncert; na torkovem sta menda bila tudi Mark Ronson in Neil Tennant,vendar pa ju nisem videl. (Do zamude pri obratovanju je prišlo zaradi senenega nahoda. Tole sem začel pisati pred tednom dni, takoj po prihodu s koncerta, vendar se je malo zavleklo.)

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev na “Rufus Wainwright, Under the Bridge”

  1. maja pravi:

    Ah, pa je res nalezljiva. In Rufus je adorable and gorgeous. Me veseli, da je pred kratkim vsaj malo “raztrosil” svoje gene…

  2. Sergeja pravi:

    Takoj, ko sem videla prve slike s koncerta – in predvsem Rufusove čevlje – sem pomislila nate v Londonu in se spraševala, če boš šel/si bil ti tudi tam. I knew it! :))

    Pozdrav na Otok!

  3. Poppy pravi:

    Out of the game res zleze pod kožo, vse ostalo na plati mi pa zveni kot eno Keane-ovsko lajnanje. Me ne prepriča.. ampak morda tudi zato, ker nima “Under the bridge”ovskega ozvočenja ;)

  4. tadej tadej pravi:

    Ahem, Poppy: sem hitro še enkrat preposlušal. Imaš precej prav, samo da vse skupaj niti ni toliko keanovsko, ampak zelo velikokrat zveni kot Joe Jackson. To po sebi ni slabo, seveda ne, ampak vseeno. Kriv je, jasno, Mark Ronson :) Mi je pa Welcome to the Ball še vedno precej všeč. Pa še nekaj sem pozabil napisati: to je bil njegov prvi koncert po sto letih, na katerem je razločno pel in odpiral usta ter ni samo letargično momljal, česar sem bil navajen doslej. Ja. Sergeja: a sem tako zelo predvidljiv? Ne, to ni samo retorično vprašanje :)) In maja, po mojem ni šlo toliko za “trosenje”genov, kot za “prijateljski prevzem” genov familije Cohen ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !