Shard

11.04.2012 ob 11:43

Hecno, kako se kdaj stvari pokrijejo. Recimo. Enaintridesetletni Američan Bradley L. Garrett je na Royal Holloway, enem izmed kolidžev London University, februarja doktoriral z disertacijo Place Hacking: Tales of Urban Exploration (Hekanje prostorov: pripovedi o urbanem raziskovanju). Če preskočimo ali odmislimo žargon – Urbano raziskovanje je iskanje proksimalnih taktilnih izkušenj v poroznih, utripajočih presečiščih teles in krajev na (ponovno) odkritih lokacijah (…) Urbani raziskovalci se zavedajo, da pomen ne more biti ne izključno konceptualen in ne izključno prostorski, saj “pomena ne proizvaja ne subjekt in ne objekt, ampak prostor med njima” (Hetherington, 2003: 1938) - je vse skupaj zelo zanimivo, saj gre, kot se mi zdi, za prvo tovrstno, akademsko študijo o fenomenu urbanega raziskovanja. Samo urbano raziskovanje sicer ni zelo nova stvar: Kanadčan Jeff Chapman, bolj znan kot Ninjalicious, je svoj fanzin Infiltration začel izdajati leta 1996, leta 2005 pa je izšla tudi njegova knjiga Access All Areas (Dostop povsod), praktičen vodič z nasveti za urbano raziskovanje; v zadnjih letih je postalo tudi bolj medijsko zanimivo, predvsem zaradi vedno odmevnejših raziskovalnih ekspedicij. Če gre, vsaj običajno, za “prebrisano” raziskovanje nedostopnih, prepovedanih, neobičajnih urbanih prostorov, od infilatracije v kanalizacije in podzemne železnice pa do bunkerjev in zapuščenih sovjetskih vojaških bolnišnic na vzhodu Nemčije ter različnih stolpnic, je Garrett zdaj poskrbel tudi za (vsaj doslej) najbolj eksplozivno od vseh: vrtoglavi nočni obisk na vrhu Sharda, 310-metrov visokega nebotičnika Renza Piana, ki raste pri železniški postaji London Bridge. Fotografije so bile objavljene v soboto (prvi časopisi so se jim lahko čudili v ponedeljek), posnete  pa so bile, vsaj po metapodatkih na njih, 31. januarja 2011, torej pred štirinajstimi meseci; zakaj tega obiska ni vključil v svojo disertacijo, še ni pojasnil, verjetno pa je šlo za tisti stari oreh oziroma majhno umazano skrivnost: namreč, da gre skorajvseh primerih urbanega raziskovanja za kazniva dejanja zoper premoženje. Ali pa je hotel kaj prihraniti tudi za čestitke in pozdrave po doktoratu?

Ampak vseeno: s Shardom je zelo lahko biti vsaj malo obseden. Ali pa zelo; na moji sicer precej spremenljivi lestvici najljubših londonskih poslopij, stav in hiš je trenutno na četrtem mestu, in to ne samo zaradi elegance ampak tudi zato, ker tako radikalno posega v “veduto” mesta. (V reviji Hiše, za katero sem malo fotografiral po Londonu, sem nekako pozabil našteti celotno prvo peterico: Lasdunov National Theatre, Hawksmoorova Kristusova cerkev v Spitalfieldsu, Wrenova stolnica sv. Pavla, Shard in blok Isokon Wellsa Coatesa).

Tole je posnetek z Borough High Streeta (zgornji je iz Joiner Streeta). In ne, na vrh Sharda raje ne bom šel. Včasih je bilo drugače, zdaj pa imam vedno hujšo vrtoglavico. Že pri gledanju Garrettovih fotografij Londona kot “tiskanega vezja” mi je začelo zmanjkovati sape. Se zgodi.

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev na “Shard”

  1. Jean Tonic pravi:

    Kaj? “…ne bom šel”? Kot Slovenec se MORAŠ povzpeti na najvišji vrh daleč naokoli!!! Gor zavriskaj, pojej s seboj prineseno klobaso in zvrni enega kratkega. In glej, da ne pozabiš žigosat planinske knjižice!

  2. tadej tadej pravi:

    Oh, kaj pa tista “nebotičnik ni nor, nor je tisti, ki gre gor”? Ne? Tudi če jo zavriskam? :)

  3. daft pravi:

    Hm… izgleda prav strašljivo. Barcelonski Torre Agbar (Jean Nouvel) mi je precej bolj všeč.

  4. lUKAV pravi:

    Umm, speaking bout “urbano raziskovanje”, sam bi ti toplo priporočal čudovito knjigo The Works: Anatomy of a City avtorice Kate Ascher.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !