Arhiv za April, 2012

Rufus Wainwright, Under the Bridge

24.04.2012 ob 11:42

Božič pri Wainwrightovih mora biti pa res izreden, se mi je zdelo, ko sem odhajal s prvega koncerta Rufusa Wainwrighta; bilo je pred slabimi osmimi leti, v Royal Festival Hallu, ko je nastopil z mamo, Kate McGarrigle, teto Anno, sestro Martho ter sestrično Lily Lanken, vendar brez očeta Loudona Wainwrighta III., ki pa je bil vseeno prisoten, kot nekakšen siten, zlovoljen duh. Wainwright je bil takrat star devetindvajset let, ekstravagantno nadarjen in ekstravagantno lep. Potem sem ga, bolj ali manj redno, v živo videl po enkrat na leto, pri čemer sem se poskušal izogibati njegovim najbolj ekstremnim podjetjem, vključno z opero in baletom; po samovšečnem in kljub neskončnosti nenavadno nenasitnem nastopu v Royal Albert Hallu novembra 2010 pa se mi je zdelo, da bo to – zaenkrat – kar dovolj. Ampak, bralec, ko je četrt do dvanajstih tistega ponedeljka prispel emajl, da bodo čez četrt ur začeli prodajati vstopnice za njegov “intimen koncert z bandom” v lokalu, v katerem še nisem nikoli bil, namreč Under the Bridge, se mi je zdelo, da bo pač treba iti. In ker bo v mestu takrat tudi moj stari prijatelj Andrej, mi je izgovorov za neobisk res zmanjkalo.

Koncert – oziroma “javna vaja”, kot je dejal vsaj trikrat – je bil precej izreden, tako kot je precej izreden tudi njegov novi album, Out of the Game, ki je izšel včeraj. Out of the Game bi naj bila njegova “najbolj pop” plošča doslej, vendar gre pri tem za zelo določeno vrsto popa, namreč kalifornijski “vibe” iz sedemdesetih let, ki je očitno všeč tako njemu kot tudi producentu Marku Ronsonu. Prva pesem je bila skoraj v celoti a capella Candles – Narediti poskušam vse, kar bi lahko, vendar pa je v cerkvi zmanjkalo sveč – , sicer zadnja na novem albumu, Welcome to the Ball je bila super, med Bitter Tears je igral na tamburico, Song of You je posvečena njegovemu zaročencu Jörnu Weisbrodtu, naslovna Out of the Game pa je izjemno nalezljiva.

YouTube slika preogleda

(Ker je Under the Bridge zelo majhen, si nisem upal posneti nič več, čeprav nikogar, niti Wainwrighta, snemanje očitno ni motilo; samo za eno pesem je rekel, da jo “prosim ne objavljajte na YouTube, ker bo verjetno itak ena taka prava rufusovska polomija”). Od starejših pesmi sta bili, vsaj po mojem, še vedno najboljši The One You Love in pa 14th Street, za katero se res “zdi, da sta jo napisala Leonard Bernstein in Morrissey” (kot je ugotovil neki kritik, meni pa gre na živce, da se tega nisem spomnil tudi sam, saj bi ta kombi res moral slišati). Na sporedu sta bili tudi dve pesmi njegove pokojne mame in, ker sta v glavnem uredila stvari, ena njegovega očeta. Band – v katerem sta bila njegov večni prijatelj Teddy Thompson (“Ki skrbi za seksualno privlačnost,” ga je odpovedal po dodatku) ter enkratna soul pevka Krystle Warren – je bil fantastičen. Wainwright je v glavnem ves čas malo plesal, malo komentiral glasbo ter se opravičeval zaradi “javne vaje”; ne, nihče mu ni verjel. Ali bo z Out of the Game postal superzvezdnik? Verjetno ne, vendar pa to ni bistveno: kot je že bilo nekje rečeno, s tako dobrimi koncerti, tako dobrim katalogom in tako dobrim bandom je že superzvezdnik.

Ne samo mimogrede: Under the Bridge je pod vzhodno tribuno Chelseajevega stadiona – mislim, resno! – in naj bi imel najboljše ozvočenje v mestu, pač takšno, kakršno si lahko privošči samo lastnik Čelskega Roman Abramovič; ozvočenje je res fenomenalno, vse skupaj pa je vseeno malo antiseptično in hladno, čeprav je prostora samo za 500 obiskovalcev. Toliko o tem. Abramovič si je, kot so poročali kasneje, ogledal petkov koncert; na torkovem sta menda bila tudi Mark Ronson in Neil Tennant,vendar pa ju nisem videl. (Do zamude pri obratovanju je prišlo zaradi senenega nahoda. Tole sem začel pisati pred tednom dni, takoj po prihodu s koncerta, vendar se je malo zavleklo.)

  • Share/Bookmark

TOY (in Savages), Xoyo

12.04.2012 ob 11:26

Pred nekaj leti so bili Joe Lean and the Jing Jang Jong “prihodnost” britanske indie muzike; najprej so bili vsepovsod (tudi tukaj), potem pa so tik pred izidom umaknili svoj debitantski album (vendar ne dovolj hitro, da mu v NME ne bi dali ocene 8/10) in je bilo vsega konec. Ampak ne ravno. Na pogorišču Joe Lean and the Jing Jang Jong je pognal nov bend; oziroma drugače: Jing, Jang in Jong – Tom Dougall, Dominic O’Dair in Maxim Barron – so ustanovili Toy (no, TOY, kot se mi zdi, da bodo vztrajali), našli novega bobnarja in klaviaturistko, spremenili tečaj ter postali fantastično, osupljivo zanimivi. Prvič sem jih videl lanskega oktobra, ko so bili predskupina Horrorsom v Roundhousu in če že kaj, so po nekaj mesecih samo še boljši. Ter še bolj fantastični. Ne, v Roundhousu ni šlo za pravi “vse o Evi”, ampak je bilo precej nevarno blizu. Mogoče pa je res, da sem še vedno, tako kot vedno, očaran nad motorikom, hipnotičnim ritmom nemških avtocest, ter pulzirajočimi sinti; TOY pa so temu dodali še malo postpunka in shoegazinga ter še več krautrocka in psihedelije.

“Kot punce izgledate!” je zavpil Alex, ko so prišli na oder v Xoyu. “Celo vaša punca izgleda kot punca!” Seveda je vse skupaj zelo derivativno – tudi pričeske, “pet zaves iz las”, kot je bilo rečeno – in seveda imajo krasno zbirko plošč, vendar pa je bilo super. Njihov prvi pravi singel je Motoring (res prvi, vendar v zelo skromni nakladi, je izšel že lani). Po mojem bi mu, in to ne samo zaradi naslova, res pristajal še tisti pravi, echt motorik podaljšek (kakršni spremljajo v glavnem vse njihove pesmi), vendar pa so singli dandanes očitno krajši.

YouTube slika preogleda

Za TOY je ogreval dekliški kvartet Savages. V bistvu se mi je zdelo, da jih je prišlo poslušat še več ljudi kot glavno atrakcijo; morda zato, ker so še eden izmed “najboljših novih bendov v Londonu”. Ali pa so se TOY morda že naveličali?

YouTube slika preogleda

To je bil sicer eden od tistih večerov… Tisto res neprijetno usnjeno jakno z okrasnimi resicami, recimo, je imel oblečeno Alex Kapranos, ki se pogovarja zelo animirano in tudi zelo gestikulira.

V bistvu je bil večer v kraljestvu špičakov.

V Xoyu pa sem sicer še vedno fasciniran nad oblazinjenimi stenami. Še vedno.

Ali gre res samo za zvočno izolacijo? Od scensterjev se ti sicer lahko zvrti v glavi. In to ne samo zaradi njihove kapricioznosti.

  • Share/Bookmark

Shard

11.04.2012 ob 11:43

Hecno, kako se kdaj stvari pokrijejo. Recimo. Enaintridesetletni Američan Bradley L. Garrett je na Royal Holloway, enem izmed kolidžev London University, februarja doktoriral z disertacijo Place Hacking: Tales of Urban Exploration (Hekanje prostorov: pripovedi o urbanem raziskovanju). Če preskočimo ali odmislimo žargon – Urbano raziskovanje je iskanje proksimalnih taktilnih izkušenj v poroznih, utripajočih presečiščih teles in krajev na (ponovno) odkritih lokacijah (…) Urbani raziskovalci se zavedajo, da pomen ne more biti ne izključno konceptualen in ne izključno prostorski, saj “pomena ne proizvaja ne subjekt in ne objekt, ampak prostor med njima” (Hetherington, 2003: 1938) - je vse skupaj zelo zanimivo, saj gre, kot se mi zdi, za prvo tovrstno, akademsko študijo o fenomenu urbanega raziskovanja. Samo urbano raziskovanje sicer ni zelo nova stvar: Kanadčan Jeff Chapman, bolj znan kot Ninjalicious, je svoj fanzin Infiltration začel izdajati leta 1996, leta 2005 pa je izšla tudi njegova knjiga Access All Areas (Dostop povsod), praktičen vodič z nasveti za urbano raziskovanje; v zadnjih letih je postalo tudi bolj medijsko zanimivo, predvsem zaradi vedno odmevnejših raziskovalnih ekspedicij. Če gre, vsaj običajno, za “prebrisano” raziskovanje nedostopnih, prepovedanih, neobičajnih urbanih prostorov, od infilatracije v kanalizacije in podzemne železnice pa do bunkerjev in zapuščenih sovjetskih vojaških bolnišnic na vzhodu Nemčije ter različnih stolpnic, je Garrett zdaj poskrbel tudi za (vsaj doslej) najbolj eksplozivno od vseh: vrtoglavi nočni obisk na vrhu Sharda, 310-metrov visokega nebotičnika Renza Piana, ki raste pri železniški postaji London Bridge. Fotografije so bile objavljene v soboto (prvi časopisi so se jim lahko čudili v ponedeljek), posnete  pa so bile, vsaj po metapodatkih na njih, 31. januarja 2011, torej pred štirinajstimi meseci; zakaj tega obiska ni vključil v svojo disertacijo, še ni pojasnil, verjetno pa je šlo za tisti stari oreh oziroma majhno umazano skrivnost: namreč, da gre skorajvseh primerih urbanega raziskovanja za kazniva dejanja zoper premoženje. Ali pa je hotel kaj prihraniti tudi za čestitke in pozdrave po doktoratu?

Ampak vseeno: s Shardom je zelo lahko biti vsaj malo obseden. Ali pa zelo; na moji sicer precej spremenljivi lestvici najljubših londonskih poslopij, stav in hiš je trenutno na četrtem mestu, in to ne samo zaradi elegance ampak tudi zato, ker tako radikalno posega v “veduto” mesta. (V reviji Hiše, za katero sem malo fotografiral po Londonu, sem nekako pozabil našteti celotno prvo peterico: Lasdunov National Theatre, Hawksmoorova Kristusova cerkev v Spitalfieldsu, Wrenova stolnica sv. Pavla, Shard in blok Isokon Wellsa Coatesa).

Tole je posnetek z Borough High Streeta (zgornji je iz Joiner Streeta). In ne, na vrh Sharda raje ne bom šel. Včasih je bilo drugače, zdaj pa imam vedno hujšo vrtoglavico. Že pri gledanju Garrettovih fotografij Londona kot “tiskanega vezja” mi je začelo zmanjkovati sape. Se zgodi.

  • Share/Bookmark

Neue Slowenische London

4.04.2012 ob 19:25

Toliko Neue Slowenische Kunsta, kot ga je v Londonu zdaj (in ga še bo) – manjša razstava v Chelsea Place, pregledni Irwini v galeriji Calvert 22 ter simpozij o NSK v Tate Modern, vključno s koncertom Laibachov – ni bilo že zelo dolgo časa; no, še nikoli. Prima. Del razstave v galeriji Calvert 22 je tudi velikanski plakat Time for a new state na panoju v Elephant and Castlu. Elephant, kot se mu reče na kratko, je bil včasih brezkompromisna neobrutalistična utopija, zdaj pa se je začela obsežna regeneracija cele soseske, predvsem z rušenjem velikanskega, “vzhodnoberlinskega” blokovskega kompleksa Heygate Estate (za postajo podzemne). Time for a new estate? Od psihogeografije se ti lahko v Londonu res zvrti v glavi. “Lepo, tole,” mi je rekla gospa, ki je šla mimo. “In kaj oglašujejo? Srečo?” Da, gospa, srečo. Tako vsaj nekateri pravijo. “Lepo, lepo.”

Kako zelo je Elephant and Castle “vzhodnoberlinski”? No, precej. Zelo. Bloki bi lahko bili dosti lepše ohrajeni, vendar pa se stvari nekako niso iztekle. Tista kovinska kocka levo od plakata je sicer spomenik Michaelu Faradayju (rodil se je v vasi Newington Butts, ki jo je kasneje povozil – pohodil? – Elephant and Castle), obenem pa je tudi ena od razdelilnih postaj za podzemno. Za plaktatom je London College of Communication, sicer del University of the Arts (tako kot, med drugimi, Central Saint Martins in Chelsea College). Čisto, čisto na levi strani posnetka je začetek Alexander Fleming House, ki jo je sprojektiral Ernö Goldfinger; ni sicer tako imenitna kot je njegov Trellick Tower v severnem Kensingtonu, vendar pa je zanimiva.

YouTube slika preogleda

Ampak stvari se včasih ne dogajajo samo v troje. Dobrih sto metrov, za tistim levim vogalom na posnetku, je namreč Coronet, bivše gledališče/kino, zdaj pa “multimedijsko nočni lokal”, v glavnem torej koncertna dvorana in disko; v glavnem se iz Coroneta spominjam čudovitega polnočnega koncerta The Libertines marca 2004. In kdo bo tam nastopil 28. aprila?

Deset minut kasneje se je ulilo. In je padalo in je padalo. Vendar me to res ne bi smelo presenetiti, saj je vendar april, za katerega je že Neil Gaiman napisal: “Tistega aprila je bilo mrzlo in, kot je značilno za angleške pomladi, zoprno spremenljivo.” (Glej no, brezsramna samopromocija.)  Na otvoritvi razstave v Calvert 22 je bilo zelo v redu.

  • Share/Bookmark

Tri vprašanja

3.04.2012 ob 12:19

Prvo: ali se je mogoče izogniti zaimku »neki«, ki se je v zadnjih letih – v nekih zadnjih letih, očitno – v Sloveniji razširil kot herpes? Čisto povsod je, kužen in pekoč, tako pri komentariatu kot v retoričnih vajah nekih, oziroma vseh, politikov. Drugo: ali se je mogoče izogniti dovršniku “spomnimo”, ki se je v zadnjih letih – spomnimo – razširil v (skoraj) vseh člankih in radiodifuznih prispevkih, v katerih je, ne samo kot mašilo, povzeta “zgodovina” dogodka, o katerem poročajo? To ni samo pokroviteljsko in zoprno, ampak tudi leno. In tretje: ali se tudi v Sloveniji politiki in druge znane osebe tako strahovito trudijo jezditi na duhu časa (oziroma otipavajo pulz vsega modnega, maksi in vročega), da popolnoma uničijo kakršenkoli užitek, ki bi ga lahko od vsega skupaj imeli civilisti? Oziroma drugače: Johnny Marr je Davidu Cameronu “prepovedal, da bi imel rad The Smiths”, zaradi navdušenja nad Eton Rifles se je nad Cameronom zgražal Paul Weller (“Česa pri tej pesmi pravzaprav ne razume?”), pred nekaj meseci pa se je premier navduševal nad Band of Horses in Lano del Rey ter šel na koncert GILLIAN WELCH v Hammersmith Apollu (ki je bil, dokler nisem izvedel, da je bil na njem tudi Cameron, eden mojih ljubših lanskih koncertov)! In ja, obisk vojvodinje cornwallske na snemanju tretje sezone čudovito mračne danske nadaljevanke Forbrydelsen (Uboj) – “Ko je na sporedu, se s soprogom izjemoma ne boriva za daljinski upravljalnik.” – tudi ne pomaga. Torej, recimo: ali je Radu Pezdirju kdo prepovedal poslušanje heavy metala, Katarini Kresal pa Vlada Kreslina? (Oba podatka sta s Planeta Siol.) Razen če nad tem sploh ne bi smeli biti presenečeni; že Wilde je dejal, da (so) “večina ljudi drugi ljudje: njihova mnenja so mnenja nekoga drugega, njihova življenja mimikrija, njihove strasti citat”.

  • Share/Bookmark