Arhiv za Marec, 2012

Feist, Royal Albert Hall

27.03.2012 ob 17:06

Na nekatere umetnike naletimo po naključju; nekatere spregledamo; za nekatere pa si mislimo, da jim bomo že kdaj ujeli (“ni časa, ni časa”). Pri Feist je bilo vse troje: čeprav se mi je zdel njen album The Reminder (iz leta 2007) zelo imeniten, sem si jo bolj zapomnil kot članico torontskega ansambla Broken Social Scene, in čeprav sem slišal lepe stvari o njenih koncertih, se je njen prvi londonski v zadnjih treh letih, lani oktobra, pokril z Jensom Lekmanom, pa sem šel na Lekmana. (In tudi v Muppetkih je bila zelo v redu.)

Glavnina pesmi je bila z njenega novega albuma, Metals, nekoliko pa je bil, kot se mi je zdelo, predelan tudi njene starejši material; od novih mi je najbolj všeč Bittersweet Melodies, mogoče tudi zato, ker je lep destilat kalifornijskega soft rocka iz sedemdesetih let. In ne, njena največja uspešnica – 1,2,3,4 – ni bila na programu. Spremljevalne vokale so prispevale članice skupine Mountain Man; bile so fantastične.

Občinstvo – Royal Albert Hall je bil nabito poln, vendar nenavadno intimen – je Feist, kot se reče, jedlo iz rok. Tole je bila pevska vaja pred in za So Sorry (z Reminderja).

YouTube slika preogleda

Na eni od svojih akustičnih kitar je imela zanimiv motiv (referendum s 30-odstotno volilno udeležbo: super, krasno, čestitke vsem skupaj; kot je v komentarju pri Ireni zapisal Jean Tonic, “deklarativna podpora ne pomaga, treba je it na volišče in dejansko nekaj obkrožit”).

Na koncu prvega dodatka, med Let it Die – najbolj žalosten kos zlomljenega srca / ni toliko konec kot je začetek / tragedija se začne s prvo iskro / ko zaradi srca izgubiš pamet - je na oder povabila “vse, ki se počutijo romantično”; sledila je najbolj olikana invazija na oder, kar sem jih videl v zadnjih letih. V drugem dodatku je bila na vrsti še The Limit to Your Love (manjka prvi del, nekako, ampak je izvirnik, veste).

YouTube slika preogleda

Bilo je precej prima, zelo šarmantno in fejst.

  • Share/Bookmark

David Shrigley (passim)

13.03.2012 ob 12:35

In kaj se zgodi, ko ima umetnik, ki ga imate posebej radi, namreč David Shrigley, retrospektivo – oziroma first major survey show in London ali pač first ever mid-career UK survey (odvisno od vira) – v eni najvplivnejših londonskih galerij, Haywardu? In kot da to ni bilo dovolj, je imel še manjšo, spremljevano, dopolnilno razstavo, predvsem risb in keramike, pri svojem običajnem galeristu, Stephenu Friedmanu? I, le kaj se zgodi? Veliko dela imate, še posebej če ste zmerni zbiratelj njegovih del. Obnenem pa se vam – ne čisto naenkrat – posveti, da je potrebno zanimanje in obsedenost zelo pogosto deliti. Skratka, Shrigley me je zanimal še preden je iz kultnega, ezoteričnega umetnika, ki je pri majhnih založbah izdajal knjige s svojimi grotesknimi karikaturami, absurdnimi okrožnicami, na videz okornimi skicami, lobanjami, razsekanimi živalmi ter deviantnimi, občutljivimi insekti s človeškimi glavami, odrasel v umetnika na “polovici svoje kariere”; moja najljubša Shrigleyjeva risba (med stotinami, stotinami, stotinami), tudi po toliko letih, je sicer še vedno Ne vstopaj v moj osebni prostor. Nisi dobrodošel, ker tvoja prisotnost moti moj življenski slog in mi povzroča glavobol.

Ⓒ David Shrigley

In če sem že pri tem, sta mi od vseh Shrigleyjevih starejših »objektov« še vedno najbolj všeč tile keramični solnica in poprnica …

Ⓒ David Shrigley

… od novejših pa tale čudoviti neonski napis, ki na razstavo v Haywardu vabi pred Royal Festival Hallom.

Ⓒ David Shrigley

Aja, razen če to ni risanka Brezglavi bobnar (ki je sicer na ogled na kanalu galerije Stephen Friedman na Youtube)?

YouTube slika preogleda

Aja, v Hayward sicer vabi tudi “največji Shrigley”, kar sem jih videl doslej.

Ⓒ David Shrigley

Nekaj splošnega: Shrigley, letnik 1968, se vedno predstavlja kot »umetnik iz Glasgowa«, čeprav se je rodil v Angliji, v Macclesfieldu, odraščal pa v Oadbyju, jugovzhodno od Leicestra; v Glasgow se je preselil, ko je začel obiskovati likovno akademijo, in potem kar ostal. Svojo prvo knjigo risb, skic in ilustracij Slug Trails (Polžje sledi) je objavil leta 1992, potem pa so sledile v glavnem po ena na leto; prvo samostojno razstavo je imel tri leta kasneje, v glasgowski galeriji Transmission, v Stephenu Friedmanu pa je prvič razstavljal leta 1997. Opozorilo zbirateljem, zmernim ali ne: v Haywardovi trgovini so poleg tiste solnice in poprnice – za 75 funtov – na voljo še občutno cenejše Shrigleyjeve reči, od trzalic za kitare (Mamila, Pijača, Bog je len, takšne stvari, pet funtov za par) in priponk (Malo gej, Poglej si tole, prav tako po pet funtov za par) in vsakršnih razglednic, majic, skodelic in krožnikov pa do bombažne vrečke z napisom Muzeji so polni dreka (za šest funtov); izvirni Shrigleyji pri Stephenu Friedmanu so občutno dražji. Vsekakor pa bi vsakdo moral imeti vsaj nekaj Shrigleyja. Veš, bralec, pomaga.

  • Share/Bookmark

NME in njegovih šestdeset let

7.03.2012 ob 11:13

Ah.

New Musical Express seveda sploh ni več tako dober, kot je bil včasih.” In kolikokrat ste, v zadnjih šestdesetih letih, slišali ta stavek? In kolikokrat ste samo prikimali? In mogoče rekli: “Ja, to pa res, in takšnih naslovnic, kot so jih imeli konec sedemdesetih/sredi osemdesetih/na začetku devetdesetih (prečrtaj po okusu ali potrebi) tudi ni več – ah, a se spominjaš tiste z The Stone Roses in Never Mind the Pollocks novembra 1989, kako inteligentno, pametno, metareferenčno je bilo vse skupaj!” Ah. Ja, ampak tistega leta so bili na NME-jevih naslovnicah tudi Pet Shop Boys, Sonic Youth, Morrissey, Mark E. Smith in… no… Terence Trent D’Arby.

Sicer pa, ja, tiste naslovnice s Stone Roses se zelo dobro spominjam, če smo že pri tem: takrat sem bil na NME naročen, ker je bila na Študentu vedno bitka za to, kdo bo novo, svežo številko prvi prebral, jo zaničljivo vrgel v smetnjak in izjavil: “Grozno. Čisto grozno. Kaki kreteni!” In potem smo se vsi olikano delali, da nismo opazili, kako se je kljub tej “grozi” tudi iz te številke NME-ja že kaj prikradlo v naše programe (in to ne samo glasbene). Ah. Pri NME-ju mi je lahko – v različnih obdobjih – šlo na živce zelo veliko, od vrtoglave vzvišenosti (sredi osemdesetih) in zaudarjanja po toksični melanholiji (v devetdesetih, v času britpopa), pa do lakomnega okusa (v prvem desetletju novega stoletja, v času urednika, ki ga je – morda – res bolj zanimala samopromocija in je po NME-ju eno leto urejal tisto trdnjavo mačističnega masturbiranja, revijo Top Gear), vendar pa sem ostal njihov bralec; ne zaradi navade ali zvestobe, ampak zato, ker daljših reportaž o glasbi še vedno ne morem/znam brati na internetu, pri (včasih neizbrušeni) refleksiji in (včasih površnemu, vročičnemu) malikovalstvu pa se itak ne razlikujejo od tega, kar je dostopno kje drugje, pa čeprav se “vroče” v glasbi dandanes izračunava drugače kot se je včasih. Zdaj sicer kupim zgolj vsako drugo številko – naklada, ja, pada: od dobrih 72.000 leta 2003 na 33.000 leta 2008 in 27.000 zdaj – vendar pa sem na njihovi spletni strani vsak dan, med njihovimi sedmimi milijoni uporabnikov na mesec (kar, če smo že pri številkah, ni slabo, res ne); tudi njihove lestvice “najbolj kul ljudi na planetu” ter njihove nagrade so vsaj malo nepredvidljive in primerno čudaške, za razliko od podobnih konkurenčnih podjetij. Ja. Sploh pa je prima, da česa ni potrebno začeti s stavkom: “Dobro se spominjam, ko sem tistega deževnega 7. marca 1952 v trafiki na koncu ulice kupil prvo številko…”

  • Share/Bookmark

Engelbert Humperdinck za Evrovizijo? Seveda.

2.03.2012 ob 12:11

Evrovizija je zelo lahka tarča: če je ne zadeneš s pravičniškim besom, jo pa s cinizmom. Nekaj se bo že prijelo, jasno, ne glede na to, kako efemerno in banalno je vse skupaj; na seznamu najpomembnejših postranskih stvari v življenju Evrovizija ni niti v prvi deseterici, njen največji – čeprav seveda ne edini – problem pa je, da ne transcendira ničesar, niti sama sebe. Skratka. Na BBC-ju, ki kot britanska javna radiotelevizija izbira britanske reprezentante, so se odločil, da bo britanske barve v Bakuju branil 75-letni Engelbert Humperdinck, verjetno še vedno najbolj znan po sentišu Release Me, ki je bil marca in aprila 1967 šest tednov na prvem mestu britanske pop parade (če sem že pri tem, je kmalu z njim tri tedne kraljevala evrovizijska zmagovalka Puppet on a String Sandie Shaw; Evrovizija je bila tisto leto na Dunaju, za Jugoslavijo pa je pel Lado Leskovar). “Absolutna čast je, da lahko zastopam svojo domovino,” je dejal Humperdinck, ki sicer, kot se reče, živi med Los Angelesom in Leicestrom. “Navdušen sem in se veselim dela in upam, da me bo podprla vsa država.” Podobno so navdušeni tudi na BBC-ju, kjer so se za povabilo odločili, ko so “slišali material na njegovem novem albumu”. V zadnjih desetih letih je bila Britanija na Evroviziji trikrat zadnja, leta 2003 pa sta Jemini dobila natanko “nul points”, kot v Britaniji – in verjetno še kje – francoščino ležerno “prevajajo” nazaj v francoščino; dosti slabši od Jemini torej Humperdinck vsekakor ne more biti (ja, to je tisto o cinizmu). Britanski odnos do Evrovizije je sicer tako histeričen (predvidljivi regionalni glasovalni bloki! komični voditelji! preveč bleščic!) kot omalovažujoč (to vsekakor ne bo prišlo na našo pop parado!), vendar vseeno sodelujejo; morda zato, ker je svetohlinski mazohizem vseeno boljši od kakšnih drugih frustracij. Vsekakor pa bi lahko odločili, kaj je pravzaprav sploh cilj britanskega sodelovanja na Evroviziji. Zmaga? Če hočejo zmagati, pa je dandanes za to samo eno sredstvo: Adele. Ja, cinizem pa to.

  • Share/Bookmark