Gizmo, zadnjič

14.02.2012 ob 09:11

“Čisto nikoli ni nikogar ugriznil,” mi je včeraj popoldne s solzami v očeh dejal Ned. Saj vem, saj vem, sem rekel in ga objel. Gizma so morali zjutraj uspavati: tumor v prsih je bil prevelik; pritiskal je na srce in ga dušil. “Čisto miren je bil, ko so mu dali injekcijo. Čisto miren. In tih.” Star je bil dvanajst let in pol. Lepa starost, kot se reče. Good innings. Vse zdrave živali so enake, vsaka bolna pa je bolna na svoj način. Ned in Richard sta za to, da ima Gizmo raka, izvedela v petek dopoldne. “Za ure gre, ne za dneve,” jima ji dejala veterinarka. Kot je čisto običajno, pa je bil proti večeru, ko sem ga prišel pogledat, čisto v redu, nekoliko stoičen, vendar še vedno zvedav in požrešen; v tisti priboljšek, ki sem ga prinesel, klobasice iz divjačine in vampov, se je zaljubil na prvi pogled. “Ah, klobasje oči,” se je nasmehnil Ned. Čez vikend sta ga razvajala in je lahko, končno, jedel tudi pico, ki je prej ni smel; v glavnem zaradi sira. Od tistih prvih dni, ko me je vsakič pozdravil z divjim, jeznim lajanjem – v takratnem Nedovem stanovanju je bil nizek strop, jaz pa sem menda bil Nedov najvišji prijatelj, kar mu nekaj časa ni šlo v račun – je minilo deset let; zdaj sem že zelo dolgo bil Gizmov “uradni stric”, kot mi je rekel Ned: “Tolikokrat si ga pazil, da ti kaj drugega res ne preostane.” Ned vedno pravi, da ga je Gizmo naučil, kaj je brezpogojna ljubezen. Zanimivo, tole z živalmi, ki sicer niso vaše, vendar vseeno so, vsaj malo. Mojo zadnjo klobasico je pojedel včeraj zjutraj. “Čisto tako kot vse druge: najprej jo je povohal, potem pa je izginila kot kafra. Kot da sploh ne bi bil bolan. Kot da bi še vedno bil star eno leto.”

Finsbury Park, 12. maj 2006

Tole je bilo prvo Gizmovo gostovanje, maja 2006, ko smo bili z Nedom in Richardom na pikniku v Finsbury Parku. Slabo leto dni kasneje, aprila 2007, si je z zanimanjem ogledoval moje staro stanovanje. Takrat sem ga prvič pazil v Pimlicu, vendar sva se veliko potikala tudi po njegovem starem rajonu, torej v N4.

Gizmo, 19. april 2007

Avgusta 2009 sva hodila na neskončno dolge sprehode okoli Vincent Squarea…

… vedno znova je poskušal hipnotizirati vrata zidne omare, v kateri so bili priboljški, in jih prepričati, da bi se odprla…

… ter počel še druge običajne stvari…

Avgusta pred dvema letoma se je doma takole selil s kavča na fotelj…

… s fotelja na pregrinjala, ki so zdrsnila s kavča…

… s pregrinjal pa na blazine, ki so bile, vsaj takrat, njegovo uradno ležišče.

Vsekakor pa se je še vedno na vsak način poskušal dokopati do kakšnega priboljška. Cilj očitno posvečuje sredstva in Gizmo je bil za tisti keks – ali pač klobasico – pripravljen narediti vse, tudi dati šapo in vse to. Echt Gizmo, kot se reče, pred tisto zidno omaro.

Tole fotografijo pa je Cameron naredil pred mesecem dni, na začetku januarja, ko sem bil še zadnjič Gizmov “uradni stric”.

Gizmo. Gentleman in pes.

  • Share/Bookmark
 

11 komentarjev na “Gizmo, zadnjič”

  1. irena irena pravi:

    Malo si me zasolzil. :(

  2. St. Elmo's Fire pravi:

    Do Pets go to heaven?
    Really hope so – they deserve it!!!”

    If there are no dogs in Heaven,
    then when I die I want to go
    where they went.”
    (Will Rogers)

    R.I.P. Gizmo!

  3. tadej tadej pravi:

    Hvala, hvala. Jima bo veliko pomenilo.

  4. Sergeja pravi:

    Oh, pa je res zgledal kot pravi stari angleški gospod. Sožalje (ful ne maram te besede, amp. druge se trenutno ne spomnim) :(

  5. Poppy pravi:

    Huh…that is…that is one of the hardest things to get over, because they love us unconditionally.
    The pictures really show, he truly was a puppy gentleman all along. I am sure Gizmo is now at the Rainbow bridge.
    Sorry for your loss.

    http://annettebetcher.com/rainbowbridgePD.shtml

    (Tadej se oproščam, ne komentiram ravno pogosto in zato ne znam skriti linka pod “Rainbow bridge” zgoraj)

  6. Met(k)a pravi:

    Grozno. Kar na jok mi gre. Sem se spomnila na našega psa.
    K sreči imajo to možnost, da umrejo dostojno. Ob vseh hudig diagnozah jih lahko rešimo trpljenja in zaspijo v miru. Vsaj nekaj.
    Gizmo pa ne bi mogel imet boljšega imena. Pooseblja ga.

  7. Karmen pravi:

    Naj mu bo lahka zemljica.

  8. N. pravi:

    Sožalje.

    Tako težko je izgubiti psa :( 14 dni nazaj mi je umrl pes, enake starosti: 12 let in pol, podobna bolezen: tumor na vranici.

    Jokaš ko zveš, jokaš ko ga pelješ še zadnjič na sprehod in jokaš, ko dobi injekcijo.

    In čeprav veš, da je bila to zanj odrešitev, si tako neznansko žalosten, da te kar tišči pri srcu. Ker res zelo boli. Enako, kot če ti umre sorodnik.

    Psi so zakon (in jokam, ko to pišem).

  9. MKK pravi:

    Tudi mi smo morali 9. februarja morali uspavati naso psicko. 14 let je bila stara. Imela je tumor v gobcki, ki je hitro rasel. Je tako, kot da umre druzinski clan.

    Gizmo pa najbrz veselo gloda klobasice in priboljske v pasjih nebesih :)

  10. maja pravi:

    Uuh, hudo. Poznam to.
    In se strinjam s citatom v enem zgornjem komentarju.

  11. Nekje drugje » Objave » Toffee, prvič pravi:

    [...] Po nosu in okoli smrčka ima posute najbolj imenitne pege vse od Pike Nogavičke naprej. Ne bo Gizmo II., ampak bo čisto svoja, prava Toffee. (In kako naj prijateljema, s katerima se sicer vidimo enkrat [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !