Howler, The Lexington

13.02.2012 ob 09:22

The Lexington na Pentonville Road, na vrhu tistega klanca nad King’s Crossom, je v zadnjih par letih postal precej hipsterska centrala. To bi sicer moralo pomeniti, da bi se mu moral izogibati v velikem loku, vendar se to včasih vseeno ne da. Recimo v ponedeljek, ko so v tisti nekoliko vegasti dvorani v prvem nadstropju, nad točilnico, nastopili Howler iz Minneapolisa. Ah, resda naj bi bili “novi Vaccines” (ne samo zato, ker so za njih ogrevali na lanski turneji) oziroma “grunge Strokes” (s čemer so jih obremenili v reviji Q), zaradi česar naj ne bi bilo nič nenavadnega, da so podpisali za Rough Trade, vendar pa so bili dosti zanimivejši od teh nalepk. Seveda je res, da tisto, čemur se pravi “mladostna energija”, ne traja zelo dolgo, in da so Howler danes morda zanimivejši kot bodo v prihodnosti (tudi grammyji bodo še kdaj, a ne?), ampak s tem ni nič narobe. In tudi – domnevna – derivativnost ni moteča, če se je lotiš tako, kot so se je peterica, ki sestavlja Howler, še posebej pa njihov pevec Jordan Gatesmith.

Ena takšna tipična – vplive se da kar lepo naštepati, resno – je For All Concern, čisto verjetno najboljša pesem na njihovem mini albumu, ki je izšel konec avgusta. Besedila? Ah, običajno, resno: konec ljubezni, druge obsesije, nihilizem, ki se pretvarja, da ni narcizem. Takšne stvari.

YouTube slika preogleda

Končali so z Back of Your Neck. Aja, med pesmimi so bili res zelo zgovorni.

YouTube slika preogleda

“Prihodnosti v dolžini petnajstih albumov verjetno nimajo,” je po koncertu rekel Alex. No, z Rough Trade so podpisali za štiri, sem mu rekel; na koncertu v Lexingtonu so predstavljali svojega prvega. “Je pa bilo vsekakor veselo,” je še pripomnil. To pa ja. “Luštno.” Vsi člani skupine, z izjemo Gatesmitha, so po nastopu prepoteni in v majicah kadili pred pubom ter se pogovarjali s prijatelji. Čisto neženirano, kot se reče. To, da je bilo minus 3 jih očitno ni motilo. Mladostna energija in vse to. Za Howler je ogreval sin Johnnyja Marra Nile Marr, ki sicer nastopa pod umetniškim imenom Man Made. No, bil je deklica za vse, saj je kazalo, da je bil tudi njihov roadie.

Bil je čisto v redu in melanholičen. Alex mi je kasneje sicer poslal SMS, da se zato, ker je videl nastopati sina najboljšega britanskega kitarista zadnjih petdeset let, počuti “malo umazanega”. Kakorkoli že, do tega ponedeljka sem bil v Lexingtonu nazadnje pred skoraj poldrugim letom, septembra 2010, ko sem mislil, da je Bright Light Bright Light ena od prihodnosti… no ja… popa. To potem vsekakor ni bil. Se zgodi. Mogoče bi vseeno moral večkrat na obisk. (Gotye? S 97. mesta na 36., s 36. na 21., z 21. na 7., s 7. na 3. in zdaj s 3. na prvo.  Zakaj? Zakaj? Zakaj?)

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Howler, The Lexington”

  1. beatnik pravi:

    Jaz zivim na vrhu tistega klanca, blizu Lexingtona, in se nadejam dobrih koncertov. Recimo naslednjo sredo se bo zvijal Oberhofer: http://www.youtube.com/watch?v=IS7EfKia6sE

    Jutri pa na poezijo v Koko.

  2. tadej tadej pravi:

    Prima, se vidimo, beatnik (za Oberhoferja mi je sicer prvi, zelo lokalpatriotsko, povedal moj prijatelj Ricky, ki je prav tako doma iz Tacome ;)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !