Week-end à Paris

5.02.2012 ob 23:41

Ideja je bila preprosta: ugotoviti, ali se stvari res spreminjajo samo zato, da ostanejo enake. Poleg tega si moraš včasih kaj privoščiti, saj drugače tudi recesija nima posebnega smisla. Pa še Pariz, heh? Prvič po tem, ko sem se začel učiti francoščino in po tem, sem to – začasno – prenehal. In Olympia, precej čudežna koncertna dvorana. In Arctic Monkeys (passim); torej, ne, kaj vse se spremeni ali ne spremeni in kako stvari niso iste, čeprav se nam morda zdijo enake, vendar včasih res niso drugačne, kot so bile?

Čisto v zadnjem hipu, v četrtek, me je malo pogrela novica, da bo koncert po internetu prenašan v živo. Ampak kaj hočemo: je bil pa Alex Turner bolj zgovoren kot običajno. Koncert je bil v redu, s precej standardnim vrstnim redom pesmi (od Don’t Sit Down ‘Cause I’ve Moved Your Chair, Teddy Picker in The Hellcat Spangled Shalala do The View from the Afternoon, I Bet You Look Good on a Dancefloor pa do Suck It and See, Do Me a Favour in When the Sun Goes Down), vzdušje pa super; mogoče tudi zato, ker ni bilo tistega tipično britanskega izživljanja občinstva, ki si predstavlja, da je sámo glavna atrakcija (sicer pa je bilo občinstvo zelo mešano, tudi starostno). Kljub temu pa me je bilo malo strah, da zaradi tresenja – oziroma zibanja tal – v parterju ne bo ratala nobena fotka. No ja.

YouTube slika preogleda

Za Arctic Monkeys je, ne prvič, ogreval Miles Kane. In na koncu njegovega nastopa sta z Alexom Turnerjem zapela Standing Next to Me iz časov, ko sta bila The Last Shadow Puppets in, ja, imela koncert v Olyimpii. Turner s tamburinom je bil precej kul.

YouTube slika preogleda

Kane je uslugo Turnerju vrnil pri Little Illusion Machine, drugi gost Arctic Monkeys, za You and I, prvo pesem v dodatku, pa je bil Richard Hawley (hecno, kaj vse naredita prenos koncerta in čas nagrad, recimo NME-jevih). Ja, rock and roll, resno. Ter pesem prvič v živo. Tej eksploziji najboljšega iz Sheffielda je sledila še Flourescent Adolescent, koncert pa so, kot vedno, zaključili s 505.

Pendant ce temps, Paris est, fondamentalement, un petit Londres.

C’était la seule paire de chaussures intéressantes.

Čez dan je bilo minus 5, ponoči še nekaj stopinj bolj hladno. In zato se mi res ni dalo pohajkovati naokoli, čeprav sem res hotel. Kljub temu sem si v Pompidouju moral še enkrat ogledati razlog za to, da sem nekoč, v davnih časih, hotel postati novinar (pri sedemnjastih se mi je Dixova Sylvia von Harden zdela zelo sublimna); za grozno vodeno, neokusno café au lait, v neki kavarni na rue Auber sem plačal 4,6 evrov (ja, saj vem, da gre za lokacijo, ampak tako imenitna, namreč lokacija, pa tudi ni bila); použil sem dva najslabša entrecota, enega z gobami, drugega s čebulo, v zgodovini; pred zadnjim vhodom v pasažo Jouffroy, kjer je bil moj hotel – ne, res ni bilo treba daleč – pa sem našel ploščo, na kateri so Parižani dokazali, da tudi njim ni tuj sindrom joj-znameniti-pisatelj-je-nekoč-po-pomoti-prespal-v-našem-mestu-zdaj-pa-bomo-to-obeležili-z-majhno-ribjo-glavo-na-rešetki-cestne-kanalizacije: Walter Benjamin vsekakor ni bil nadrealist, njegov odnos z Bretonom in kolegi pa je bil kvečjemu “kritični dialog”, comme on dit.

Aja, v nedeljo zjutraj je zapadlo nekaj milimetrov snega.

Dosti manj kot v Londonu, so mi povedali; ko sem se vrnil v London, ga skoraj ni bilo več, razen na pločnikih.

  • Share/Bookmark
 

5 komentarjev na “Week-end à Paris”

  1. 1tujec 1tujec pravi:

    chaussures intéressantES

    pa oglasi si še kaj ;)

  2. alcessa pravi:

    Joj, Tindersticksi v Parizu … :-)

  3. tadej tadej pravi:

    Presneto, SEVEDA! Če sem pa najprej hotel imeti “par” čevljev, potem pa sem pozabil, da gre vseeno za množino. Najlepša hvala :) In ja, seveda, samo da bo bolj toplo. Mimogrede: moja najljubša pesem od Indochine je še vedno Kao bang :)

  4. Daly pravi:

    “Poleg tega si moraš včasih kaj privoščiti, saj drugače tudi recesija nima posebnega smisla. Pa še Pariz, heh?”
    Sveta resnica.;)
    Pompidou center- ja tudi moji spomini rosnih let so podobni-samo da se je meni zdelo, da sem v samem centru moderne umetnosti i da je to deseto čudo sveta. Ah, sladka naivnost.:)
    In malo angleško se že obnašaš-kot da bi imel rahlo privzdignjen nos nad francoskim…..snegom ;)

  5. Dan lastnih imen / Day of proper nouns pravi:

    [...] Week-end a Paris – Tadej Zupančič, Nekje drugje blog [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !