Arhiv za Februar, 2012

Azealia Banks, Heaven

28.02.2012 ob 09:14

Radovednost, je rekel Eugene O’Neill, je ubila mačka; zadovoljstvo, je dodal Stephen King, ga je ponovno oživilo. Na koncerte hodim v glavnem iz radovednosti, zadovoljstvo pa je res bolj vprašanje okusa. V primeru Azealie Banks, 20-letne reperke s superumazanim jezikom iz New Yorka, stroj za publiciteto dela tako učinkovito, da se ji skoraj ni mogoče izogniti. “Še en lačen ameriški otrok?” je vprašal Alex, ko sva šla na njen koncert v Heaven. Seveda, ampak tudi “nova Nicki Minaj” (nemara zato, ker sta obiskovali isto srednjo umetniško šolo, LaGuardia), “najbolj kul oseba leta” ter biseksualka, kot je pojasnila za New York Times, čeprav “nočem biti, torej, ena biseksualna, lezbična reperka”. Aja, in svojo najbolj znano pesem, 212, je zapela tudi Karlu Lagerfeldu, po slovesu od londonske založbe XL je pristala pri Universalu, video za Liquorice pa je zrežiral Nicola Formichetti, kar, jasno, pomeni, da je Banksova tudi “nova Lady Gaga”; konec marca bo izšel njen prvi mini album (na njem bo 212), septembra pa prvi album. Baloni med 212 so bili res v redu.

YouTube slika preogleda

Ker smo že v Londonu, smo bili deležni tudi njenega povzetka Valerie (The Zutons via Amy Winehouse).

YouTube slika preogleda

“Aha, torej gre pri Azealii Banks za pravo investicijo,” je menil Alex. Ja, čisto pravo investicijo. Koncert je bil kratek – dobre pol ure – in učinkovit; celo tako učinkovit, da so hipsterji malo šokirani čakali na dodatek, ki pa ga ni bilo. No, hipsterji: to je bil njen tretji samostojni koncert v Londonu (sicer je bila tudi v letošnjem kombinatu NME Awards Tour in je v soboto nastopila v Brixton Academy), to pa pomeni, da smo vsi skupaj pri modnosti zamujali že nekaj mesecev. Iskanje novega, modernega, vročega, maksi in mini je zelo utrudljivo.

  • Share/Bookmark

Oh.

27.02.2012 ob 02:42

Kolikokrat moraš prebrati kakšno knjigo, da se ti končno posveti, da nekaj ne štima? V mojem primeru več kot stokrat (pa še to je zelo konservativna ocena). “Včasih, kadar je Puck poganjal malo črno ploščico proti enim od vratec, se je vratar vrgel kar počez. Branilci in naskakujoči napadalci so treskali skupaj in padali. Vratar je pregnal Pucka nazaj na sredo ledene plošče. Igralci so se brž znašli in so se podili za njim sem ter tja kakor na lovu. Občinstvo je bilo vročično.” Tole je odlomek iz prevoda čudovite kratke zgodbe Dva učenca izgineta, ki je izšla v Pujsu pri brivcu Ericha Kästnerja (Mladinska knjiga, 1972). Pujs pri brivcu, Das Schwein beim Friseur, je bila (no, pa tudi je, skupaj s Piko Nogavičko), moja konvalescentna knjiga: kadarkoli sem bil bolan, sem se zatekel v ta unverwechselbar kästnerisch svet, kot pravijo, in potem je že bilo v redu. Skratka, ko sem bil bolan prejšnji konec tedna, pa se mi je prvič – resno, prvič – tisti Puck zdel nekoliko nenavaden; očitno sem bil res vročičen. Za kaj gre? Matz in Uli sta iz svoje internatske gimnazije “izginila” na zimske olimpijske igre v Garmisch-Partenkirchnu. Po spletu naključij si ogledata hokejsko tekmo Britanija – Kanada, na kateri so slavili Britanci (pri Kästnerju sicer “Angleži”), zmagoviti gol pa je dal Jimmy, ki je Matzu popoldne potegnil kapo čez oči. Prav med opisovanjem te tekme se pojavi Puck; ne, Jimmy se ne piše Puck (pisal se je Chappell, kot se da izvedeti na internetu). In ker je bilo pač tako, sem splezal na knjižno polico in poiskal izvirnik. “Manchmal, wenn der Puck, die kleine schwarze Scheibe, gegen eins der Tore schnellte, warf sich der Tormann darüber. Die Verteidiger und die heranbrausenden Gegner prallten zusammen und stürzten. Der Torhüter schleuderte den Puck in die Mitte der Eisfläche zurück. Die Spieler erhoben sich hastig und flitzen hinter ihnen her wie die wilde Jagd. Das Publikum fieberte.” Torej je bil Puck v resnici plošček oziroma puck in ni nič sam poganjal, ampak se je z veliko hitrostjo približeval vratom (in ne vratcem, če smo že pri tem). Tudi pravi prevajalski mojstri se torej lahko zmotijo in kaj spregledajo. In Jože Šmit je bil vsekakor mojster. Za svoje odkritje sem – nekoliko vročično – takoj povedal staremu prijatelju Andreju (staremu: ker se poznava tako dolgo časa in ne zato, ker bi bil Andrej star). “Če ga bomo kdaj ponatisnili, bomo to seveda popravili,” mi je obljubil.

  • Share/Bookmark

Oberhofer, The Lexington

23.02.2012 ob 08:11

“Seveda moramo skrbeti za lačne ameriške otroke,” je rekel Alex. In sva šla: Oberhofer je bila v dveh tednih že druga porcija mladega ameriškega rocka v Lexingtonu (na tistem klancu nad King’s Crossom; očitno mi je ta fraza tako všeč, da jo bom kar naprej ponavljal). Glavni v skupini je 21-letni Brad Oberhofer.

Skratka, za Oberhoferja, indie-rock wunderkinda, mi je prvi, pred dobrim letom dni, povedal moj ameriški prijatelj Ricky; oba sta namreč doma iz Tacome v zvezni državi Washington in oba zdaj živita v Brooklynu (razen te transverzale, se mi zdi, nimata skupnega nič drugega, vendar pa je včasih lokalpatriotizem zanimiva reč). Takrat je imel Oberhofer za sabo en singel, modno čeprav zgolj onomatopoejsko naslovljenega o0Oo0O0o, ki pa mi je bil zelo všeč, vsaj delno, zaradi besedila, ki gre takole: Vem, da me ljubiš / vendar sem preveč prekleto lačen / ljubezni, ki je ne potrebujem / in vem, da so ti všeč moji ČEVLJI. Mislim, le kako mi to ne bi bilo všeč? Sorodne duše in to. Pred letom dni je bil na vrsti še drugi singel, Away Frm U (b-stran je bila njegova prva prava pesem, takrat poldrugo leto stara Dead Girls Dance), letos, natanko na moj rojstni dan, pa še tretji, Gotta Go (še enkrat hvala za darilo, Ricky). Besedilo je podobno polno, če sem zelo olikan, mladostnega, usodepolnega solipsizma – Nočem, da me zapustiš / kajti to bilo zame preveč žalostno / nočem, da greš / nočem da greš oh, oh / nočem, da greš oh, oh / nočem da greš oh, oh, oh, oh, oh! – vse skupaj pa je bilo fantastično nalezljivo.

YouTube slika preogleda

Koncert je bil kratek, jedrnat, energičen in prima; Oberhofer je zdaj na svoji prvi evropski turneji, oh, oh, po Parizu, kjer jo je začel, pa je bil na vrsti London, oh, oh. Je torej prihodnost indie rocka? To je napačno vprašanje: kaj pa če je prihodnost popa? Njegov prvi album, Time Capsules II, bo izšel marca. In ja, tudi besedila bodo nekoč boljša. (V petek: Rammstein.)

  • Share/Bookmark

Gizmo, zadnjič

14.02.2012 ob 09:11

“Čisto nikoli ni nikogar ugriznil,” mi je včeraj popoldne s solzami v očeh dejal Ned. Saj vem, saj vem, sem rekel in ga objel. Gizma so morali zjutraj uspavati: tumor v prsih je bil prevelik; pritiskal je na srce in ga dušil. “Čisto miren je bil, ko so mu dali injekcijo. Čisto miren. In tih.” Star je bil dvanajst let in pol. Lepa starost, kot se reče. Good innings. Vse zdrave živali so enake, vsaka bolna pa je bolna na svoj način. Ned in Richard sta za to, da ima Gizmo raka, izvedela v petek dopoldne. “Za ure gre, ne za dneve,” jima ji dejala veterinarka. Kot je čisto običajno, pa je bil proti večeru, ko sem ga prišel pogledat, čisto v redu, nekoliko stoičen, vendar še vedno zvedav in požrešen; v tisti priboljšek, ki sem ga prinesel, klobasice iz divjačine in vampov, se je zaljubil na prvi pogled. “Ah, klobasje oči,” se je nasmehnil Ned. Čez vikend sta ga razvajala in je lahko, končno, jedel tudi pico, ki je prej ni smel; v glavnem zaradi sira. Od tistih prvih dni, ko me je vsakič pozdravil z divjim, jeznim lajanjem – v takratnem Nedovem stanovanju je bil nizek strop, jaz pa sem menda bil Nedov najvišji prijatelj, kar mu nekaj časa ni šlo v račun – je minilo deset let; zdaj sem že zelo dolgo bil Gizmov “uradni stric”, kot mi je rekel Ned: “Tolikokrat si ga pazil, da ti kaj drugega res ne preostane.” Ned vedno pravi, da ga je Gizmo naučil, kaj je brezpogojna ljubezen. Zanimivo, tole z živalmi, ki sicer niso vaše, vendar vseeno so, vsaj malo. Mojo zadnjo klobasico je pojedel včeraj zjutraj. “Čisto tako kot vse druge: najprej jo je povohal, potem pa je izginila kot kafra. Kot da sploh ne bi bil bolan. Kot da bi še vedno bil star eno leto.”

Finsbury Park, 12. maj 2006

Tole je bilo prvo Gizmovo gostovanje, maja 2006, ko smo bili z Nedom in Richardom na pikniku v Finsbury Parku. Slabo leto dni kasneje, aprila 2007, si je z zanimanjem ogledoval moje staro stanovanje. Takrat sem ga prvič pazil v Pimlicu, vendar sva se veliko potikala tudi po njegovem starem rajonu, torej v N4.

Gizmo, 19. april 2007

Avgusta 2009 sva hodila na neskončno dolge sprehode okoli Vincent Squarea…

… vedno znova je poskušal hipnotizirati vrata zidne omare, v kateri so bili priboljški, in jih prepričati, da bi se odprla…

… ter počel še druge običajne stvari…

Avgusta pred dvema letoma se je doma takole selil s kavča na fotelj…

… s fotelja na pregrinjala, ki so zdrsnila s kavča…

… s pregrinjal pa na blazine, ki so bile, vsaj takrat, njegovo uradno ležišče.

Vsekakor pa se je še vedno na vsak način poskušal dokopati do kakšnega priboljška. Cilj očitno posvečuje sredstva in Gizmo je bil za tisti keks – ali pač klobasico – pripravljen narediti vse, tudi dati šapo in vse to. Echt Gizmo, kot se reče, pred tisto zidno omaro.

Tole fotografijo pa je Cameron naredil pred mesecem dni, na začetku januarja, ko sem bil še zadnjič Gizmov “uradni stric”.

Gizmo. Gentleman in pes.

  • Share/Bookmark

Howler, The Lexington

13.02.2012 ob 09:22

The Lexington na Pentonville Road, na vrhu tistega klanca nad King’s Crossom, je v zadnjih par letih postal precej hipsterska centrala. To bi sicer moralo pomeniti, da bi se mu moral izogibati v velikem loku, vendar se to včasih vseeno ne da. Recimo v ponedeljek, ko so v tisti nekoliko vegasti dvorani v prvem nadstropju, nad točilnico, nastopili Howler iz Minneapolisa. Ah, resda naj bi bili “novi Vaccines” (ne samo zato, ker so za njih ogrevali na lanski turneji) oziroma “grunge Strokes” (s čemer so jih obremenili v reviji Q), zaradi česar naj ne bi bilo nič nenavadnega, da so podpisali za Rough Trade, vendar pa so bili dosti zanimivejši od teh nalepk. Seveda je res, da tisto, čemur se pravi “mladostna energija”, ne traja zelo dolgo, in da so Howler danes morda zanimivejši kot bodo v prihodnosti (tudi grammyji bodo še kdaj, a ne?), ampak s tem ni nič narobe. In tudi – domnevna – derivativnost ni moteča, če se je lotiš tako, kot so se je peterica, ki sestavlja Howler, še posebej pa njihov pevec Jordan Gatesmith.

Ena takšna tipična – vplive se da kar lepo naštepati, resno – je For All Concern, čisto verjetno najboljša pesem na njihovem mini albumu, ki je izšel konec avgusta. Besedila? Ah, običajno, resno: konec ljubezni, druge obsesije, nihilizem, ki se pretvarja, da ni narcizem. Takšne stvari.

YouTube slika preogleda

Končali so z Back of Your Neck. Aja, med pesmimi so bili res zelo zgovorni.

YouTube slika preogleda

“Prihodnosti v dolžini petnajstih albumov verjetno nimajo,” je po koncertu rekel Alex. No, z Rough Trade so podpisali za štiri, sem mu rekel; na koncertu v Lexingtonu so predstavljali svojega prvega. “Je pa bilo vsekakor veselo,” je še pripomnil. To pa ja. “Luštno.” Vsi člani skupine, z izjemo Gatesmitha, so po nastopu prepoteni in v majicah kadili pred pubom ter se pogovarjali s prijatelji. Čisto neženirano, kot se reče. To, da je bilo minus 3 jih očitno ni motilo. Mladostna energija in vse to. Za Howler je ogreval sin Johnnyja Marra Nile Marr, ki sicer nastopa pod umetniškim imenom Man Made. No, bil je deklica za vse, saj je kazalo, da je bil tudi njihov roadie.

Bil je čisto v redu in melanholičen. Alex mi je kasneje sicer poslal SMS, da se zato, ker je videl nastopati sina najboljšega britanskega kitarista zadnjih petdeset let, počuti “malo umazanega”. Kakorkoli že, do tega ponedeljka sem bil v Lexingtonu nazadnje pred skoraj poldrugim letom, septembra 2010, ko sem mislil, da je Bright Light Bright Light ena od prihodnosti… no ja… popa. To potem vsekakor ni bil. Se zgodi. Mogoče bi vseeno moral večkrat na obisk. (Gotye? S 97. mesta na 36., s 36. na 21., z 21. na 7., s 7. na 3. in zdaj s 3. na prvo.  Zakaj? Zakaj? Zakaj?)

  • Share/Bookmark

L’Oréal, Weisz, Beaton, Elizabeta II.

9.02.2012 ob 13:36

Samo pripis Irenini notici o absurdnem fotošopiranju Rachel Weisz v reklami za kremo XXX, ki jo izdeluje L’Oréal (grešnika se pove, greha pa ne): ASA – Advertising Standards Authority, Urad za oglaševalske standarde – tokrat ni prepovedal samo same reklame, ampak je “največjemu kozmetičnemu podjetju na svetu” izrecno prepovedal “uporabo postprodukcijskih tehnik za zavajojoče predstavljanje tega, kaj naj bi bi bilo mogoče doseči z uporabo oglaševanega izdelka”. V zadnjem letu dni je ASA sicer prepovedal tri L’Oréalove reklame, vendar brez podobne morale na koncu razsodb; v Britaniji naj bi bilo oglaševanje “legalno, spodobno, pošteno in resnicoljubno”. Poslanka Jo Swinson je v svoji vojni proti  L’Oréalu tako dosegla še eno zmago: zaradi njenih pritožb je ASA prepovedal že dve drugi L’Oréalovi reklami, – prvo z Julio Roberts in drugo s Christy Turlington, prva reklama, ki so jo prepovedali, pa je bila, leta 2007, tista za XXXX s Penelope Cruz – čeprav je očitno res, da se L’Oréal za ASA zmeni “približno tako, kot se pes za ulično svetilko”, kot so opozorili v Private Eye. “Uporaba postprodukcijskih tehnik za zavajojoče predstavljanje” izdelka seveda ni nič novega; to, kako se je stvarem streglo včasih, dokazuje razstava Queen Elizabeth II by Cecil Beaton, ki so jo včeraj odprli v Viktoriji in Albertu: vsaka fotografija nekdanje princese Elizabeth in in sedanje kraljice Elizabete II., ki jo je posnel “romantični rojalist” Beaton, je retuširana, popravljena, dodelana (fotošop je očitno samo nadaljevanje te vojne z drugimi sredstvi). Beatonu je bilo, nenazadnje verjetno tudi zato, ker se je izpilil v teatru in Hollywoodu, popolnoma jasno, da gre tudi pri fotografiranju članov britanske kraljevske družine, še posebej pa kraljice, za oglaševanje, za dosego cilja, torej prodajo “izdelka”, zaradi česar se je lahko zatekel k čisto vsaki – takrat dostopni in posvečeni – “postprodukcijski tehniki”; to, kako zavajajoče je to bilo za “uporabo” izdelka, pa je seveda zgolj vprašanje perspektive, zgodovinske ali ne. (Samo mimogrede in čisto nepovezano: Gotye? S 97. mesta na 36., s 36. na 21., z 21. na 7. in s 7. na 3.  Zakaj? Zakaj? Zakaj?)

  • Share/Bookmark

Week-end à Paris

5.02.2012 ob 23:41

Ideja je bila preprosta: ugotoviti, ali se stvari res spreminjajo samo zato, da ostanejo enake. Poleg tega si moraš včasih kaj privoščiti, saj drugače tudi recesija nima posebnega smisla. Pa še Pariz, heh? Prvič po tem, ko sem se začel učiti francoščino in po tem, sem to – začasno – prenehal. In Olympia, precej čudežna koncertna dvorana. In Arctic Monkeys (passim); torej, ne, kaj vse se spremeni ali ne spremeni in kako stvari niso iste, čeprav se nam morda zdijo enake, vendar včasih res niso drugačne, kot so bile?

Čisto v zadnjem hipu, v četrtek, me je malo pogrela novica, da bo koncert po internetu prenašan v živo. Ampak kaj hočemo: je bil pa Alex Turner bolj zgovoren kot običajno. Koncert je bil v redu, s precej standardnim vrstnim redom pesmi (od Don’t Sit Down ‘Cause I’ve Moved Your Chair, Teddy Picker in The Hellcat Spangled Shalala do The View from the Afternoon, I Bet You Look Good on a Dancefloor pa do Suck It and See, Do Me a Favour in When the Sun Goes Down), vzdušje pa super; mogoče tudi zato, ker ni bilo tistega tipično britanskega izživljanja občinstva, ki si predstavlja, da je sámo glavna atrakcija (sicer pa je bilo občinstvo zelo mešano, tudi starostno). Kljub temu pa me je bilo malo strah, da zaradi tresenja – oziroma zibanja tal – v parterju ne bo ratala nobena fotka. No ja.

YouTube slika preogleda

Za Arctic Monkeys je, ne prvič, ogreval Miles Kane. In na koncu njegovega nastopa sta z Alexom Turnerjem zapela Standing Next to Me iz časov, ko sta bila The Last Shadow Puppets in, ja, imela koncert v Olyimpii. Turner s tamburinom je bil precej kul.

YouTube slika preogleda

Kane je uslugo Turnerju vrnil pri Little Illusion Machine, drugi gost Arctic Monkeys, za You and I, prvo pesem v dodatku, pa je bil Richard Hawley (hecno, kaj vse naredita prenos koncerta in čas nagrad, recimo NME-jevih). Ja, rock and roll, resno. Ter pesem prvič v živo. Tej eksploziji najboljšega iz Sheffielda je sledila še Flourescent Adolescent, koncert pa so, kot vedno, zaključili s 505.

Pendant ce temps, Paris est, fondamentalement, un petit Londres.

C’était la seule paire de chaussures intéressantes.

Čez dan je bilo minus 5, ponoči še nekaj stopinj bolj hladno. In zato se mi res ni dalo pohajkovati naokoli, čeprav sem res hotel. Kljub temu sem si v Pompidouju moral še enkrat ogledati razlog za to, da sem nekoč, v davnih časih, hotel postati novinar (pri sedemnjastih se mi je Dixova Sylvia von Harden zdela zelo sublimna); za grozno vodeno, neokusno café au lait, v neki kavarni na rue Auber sem plačal 4,6 evrov (ja, saj vem, da gre za lokacijo, ampak tako imenitna, namreč lokacija, pa tudi ni bila); použil sem dva najslabša entrecota, enega z gobami, drugega s čebulo, v zgodovini; pred zadnjim vhodom v pasažo Jouffroy, kjer je bil moj hotel – ne, res ni bilo treba daleč – pa sem našel ploščo, na kateri so Parižani dokazali, da tudi njim ni tuj sindrom joj-znameniti-pisatelj-je-nekoč-po-pomoti-prespal-v-našem-mestu-zdaj-pa-bomo-to-obeležili-z-majhno-ribjo-glavo-na-rešetki-cestne-kanalizacije: Walter Benjamin vsekakor ni bil nadrealist, njegov odnos z Bretonom in kolegi pa je bil kvečjemu “kritični dialog”, comme on dit.

Aja, v nedeljo zjutraj je zapadlo nekaj milimetrov snega.

Dosti manj kot v Londonu, so mi povedali; ko sem se vrnil v London, ga skoraj ni bilo več, razen na pločnikih.

  • Share/Bookmark

Attila in Blue

2.02.2012 ob 10:43

“Mislim, da bi lahko bil zelo spodoben maček. Ker sem se dovolj dolgo družil z njimi, poznam pravila. Ko vse drugo spodleti, se začneš umivati.” Tako je Neil Gaiman odgovoril na vprašanje, v kakšno žival bi ga spremenila čarovnica, ki bi se ji kaj zameril. In kot zelo pogosto – no, vedno – se Gaimana splača poslušati. Jasno je namreč, da ne gre samo za umivanje: ko ti vse drugo spodleti (ali pa ti zmanjka časa ali kaj podobnega), se zatečeš mačkam. Seveda.

YouTube slika preogleda

YouTube slika preogleda

  • Share/Bookmark