Arhiv za Januar, 2012

The Maccabees, Brixton Academy

27.01.2012 ob 18:52

Takšne vrste, kot je bila za sinočnji koncert The Maccabees, pred Brixton Academy še nisem nikoli videl. Saj ne, da bi običajno kar odplesal notri, ampak ob devetih se je vrsta vila po celi stranski ulici ob dvorani in potem zavila še za kakšnih sto metrov za njo; mogoče ni nikogar zanimala njihova predskupina, vedno zanimivejši Trailer Trash Tracys, in so zato smo vsi prišli tik pred nastopom glavne atrakcije, vendar pa tega seveda ne vem. Mogoče je bil en takšen fluks. (Sam sem imel opravke, drugače bi bil tam že prej.)

Temu je takoj sledila še ena (skoraj) novost: po spletu naključij – in ne da bi sploh opazil – so bile vstopnice za balkon; na njem sem bil nazadnje pred kakšnimi sto leti, na Kraftwerkih, in potem sem nanj v glavnem pozabil. “Ne sekiraj se,” mi je rekel Alex. “Čisto v redu je. Pa še sedi se lahko.” Potem je, čisto nepotrebno, dodal: “Saj se ne mlajšamo.” Seveda. Kljub tej, kot se mi je zdelo, impertinenci, je imel prav.

Tako kot je imel prav, ko je rekel: “Joj, pop zvezdniki so kot mravljice.” Razgled z balkona, še posebej če si čisto v zadnji vrsti, je pač popolnoma drugačen. “Hihihihi.” To tudi reče.

The Maccabees sem doslej videl dvakrat, v Roundhousu ter v Readingu in obakrat so bili zelo v redu (bitter lemon: v Koko potem nisem šel, prav zaradi tega sinočnjega koncerta; in ne, vstopnic nisem vrgel stran). Tudi njihov novi album, Given to the Wild, je prima, včasih super. Tudi kritike so bile takšne, za nameček pa je bil prejšnji teden na četrem mestu lestvice albumov. Hura. Skratka. Child, Ayla in Pelican so fajn, vendar pa je, po mojem, najboljša zelo, zelo plesna Unknow, s fantastičnim prehodom – oziroma prehodi – ter kompleksnim aranžmajem. Tole je zelo kratek odlomek; pesem je bila sicer prva v dodatku. (Na plošči je Unknow za par odtenkov temnejša, vendar to ni motilo.)

YouTube slika preogleda

The Maccabbees so sicer naredili nekaj zelo brihtnega: vse pesmi z nove plošče so na platnu za njimi spremljali video posnetki in nekoliko vesoljsko – ja, to bi bil pravi izraz – utripanje luči, starih, recimo First Love (z njihovega prvega albuma), ki je sledila Unknow, pa ne.  Zelo didaktično, vendar koristno. Sicer pa je bilo mogoče stare pesmi prepoznati tudi po tem, da jim je občinstvo takoj pritegnilo, novim pa bodo, verjetno, kdaj drugič.

YouTube slika preogleda

Na balkonu je bilo tudi sicer zanimivo. Tole, recimo, je žarnica, ki je visela visoko nad njim. Ja, razgled pač. Drugačen.

Na poti domov se nisem mogel upreti skušnjavi. Ah, stari časi, vam rečem. “Če citiram Alexa: hihihihi.”

Tale par je bil na podzemni, iz Brixtona do Vauxhalla. Potem sem, kot kakšen pravi zasvojenec, začel mrzlično gledati okoli in pri izhodu podzemne postaje South Kensington naletel na še enega, imenitnega in čudovitega, z različnimi nogavicami in vsem tem (samo svetloba je bila bolj čudna, ker si nisem upal uporabiti bliskavice; ne, to pa ne).

Četrtek zvečer, heh?

  • Share/Bookmark

Prihodnost popa je odpovedana

25.01.2012 ob 18:28

Lana Del Rey, spolirana reinkarnacija 25-letne Lizzy Grant, je torej prihodnost popa. In to ne glede na to, kako vprašljiv je bil njen nastop na Saturday Night Live; da je v intervjuju na BBC 6 Music – in to kar v ponedeljek dopoldne – rekla “fucking hell” (tole je sicer očiščena verzija intervjuja); da je ena izmed “current favourites” Davida Camerona (ne zgolj retorično vprašanje: ali ga izkušnja s Paulom Wellerjem in Johnnyjem Marrom ni izučila?); da zelo veliko ljudi še vedno zanima, ali je popoln fabrikat ali ne (in to čigav, heh?); ter da so se je hipsterji že – primerno melodramatično – naveličali, zaradi česar so jim na popjustice primazali več kot zasluženo klofuto.

Ampak tako je pač bilo: prihodnost popa je bila sinoči odpovedana. (Njen prvi londonski koncert, lanskega novembra v Scali, sem zamudil zaradi dela v tujini.) Naj bo tako ali drugače, takšne odpovedi, v zadnjem trenutku, so vsekakor zelo zanimive, še posebej če se dogajajo med medijsko ofenzivo (intervjuji vsepovsod, vključno z Daily Telegraphom in NME). Ah, ta viroza medijske histerije, heh? Samo mimogrede: leto 2011 je bilo, tudi za pop glasbo, sicer kvantum resničnosti, saj je zmagal »novi dolgčas«, kot je Peter Robinson (sicer urednik popjustice) v Guardianu odpravil kraljico bež glasbe Adele, Mumford and Sons ter, jasno, “avtentičnega” Eda Sheerana. Dolgoročno, je bil prepričan, je zmagoslavje beža lahko koristno, saj je “ta glasba morda ravno dovolj dolgočasna, da bo nevtralizirala absurdno parado LOLpop uspešnic”. Potem je, skoraj državljansko, dodal: “Morda bo njihovo zmagoslavje resetiralo pop.” Ah, ta beseda. In če sem že pri tem: tudi zato moje najljubše glasbeno odkritje minulega leta ostaja Tim Bendzko, ki iz številnih razlogov, vključno zaradi (vsaj za zdaj) besedil v nemščini, verjetno ni prihodnost svetovne pop glasbe,vendar pa “nered v glavi” že dolgo ni zvenel tako prima.

  • Share/Bookmark