Arhiv za April, 2011

Vse novo

7.04.2011 ob 17:39

No, skoraj vse je čisto novo, skoraj vse, razen avtobusne proge št. 19, ki se je doslej začela in končala v Finsbury Parku, zdaj pa se bo na njeni južni končni postaji, Battersea Bridgeu. Do Battersea Bridgea je kar nekaj hoda, do postajališča za avtobuse prog št. 14, 414 in 211 pa dobra minuta; štirinajstka bo čisto v redu, sem ugotovil, ker pelje naravnost v West End (via South Ken in Piccadilly), na 211, proti Victoriji, pa sem dvakrat čakal po 15 minut (neverjetno, ampak še vedno se uspem prepričati, da bo bus pripeljal “zdaj, zdaj, ta hip, še malo, pa bo tu”). Chelsea, heh? Najboljše je bilo včeraj, ko sem hotel s kolesom v Battersea Park (ne, še nikoli nisem bil, zmeraj je bil malo odročen), pa se mi je zdelo, da je Albert Bridge, ki ga itak obnavljajo, isto kot Chelsea Bridge, kar pa ni; čez reko sem šel čez Battersea Bridge, potem pa namesto na levo zavil na desno, se pol ure izgubljal po precej depresivnih blokovkih naseljih v Wandsworthu – “Svetlejša občina”, se oglašujejo, brez posebnega razloga – in se potem znašel na klancu za Clapham Junction. Ta del mesta še nekako poznam. Ah, Lavender Hill. Ah, Queenstown Road. Ah, tukaj pa ja lahko zavijem nazaj proti reki. In glej, Queentstown Road se  potem čez Temzo prelije kot Chelsea Bridge. No, zdaj vem, enkrat za vse večne čase. Doslej je bil zame “najzahodnejši” prehod reke železniški most pri Victoriji, za Gatwick Express in tistega Pullmana za Orient Express pred šestimi leti. Nekaterih mostov pač ne potrebuješ, če tam ne živiš; moj najljubši most v Lodonu je še vedno Waterloo Bridge, ki ni samo most, ampak tudi učinkovit antidepresiv (ne glede na to, kaj si o njem misli Peter Ackroyd).

Aja, ja vse novo in vse to: priselil sem si tudi dva mačka, črnobelega mešanca Atilo iz Battersea Dogs & Cats Home, največjega azila za zapuščene pse in mačke v Londonu, ter orientalskega kratkodlakega Blueja. Obema se zdim zanimiv. Vsaj zdi se mi tako; Blue vsak dan nekaj ur drema na zofi, ki se je preselila z menoj.

  • Share/Bookmark

Po selitvi

5.04.2011 ob 01:43

Po selitvi si utrujen. In letargičen. In nekaj časa odsoten. Si pa tudi preseljen, kar je, verjetno, nekako smisel vsega skupaj. Ko je stanovanje prazno, ni več dom in potem je lažje. Petnajst let, heh?

Ena od redkih dobrih stvari pri selitvi je, da lahko svoje imetje dobro preseješ. Ne bom rekel, da je šlo ravno za čistilno akcijo, vendar pa ja, zelo veliko stvari je romalo v smetnjake, še več pa v nekaj lokalnih dobrodelnih trgovin. “A so lepe knjige?” me je vprašala gospa v prodajalni RSPCA. “No, lepe… dobre, ja, to sem mislila.” Poglejte, pa se odločite, sem ji dejal. “Najlepša hvala, gospod.” Ni za kaj, gospa. Ko sem čez par ur šel v mesto, jih je nekaj, res zelo zelo majhen del, že bilo v izložbi; in ja, čisto dobre cene so jih določili. Zvečer je bila v izložbi samo še tista na levi, pa še ta je bila prodana naslednji dan. (In zakaj jih nisem dal na eBay, me je vprašalo kar nekaj ljudi. Zato.)

Kakorkoli obrnem, iz ene najrevnejših londonskih občin – to pa v glavnem pomeni tudi v Britaniji – sem se preselil v najbogatejšo britansko občino. Nekako tako, kot če bi se iz tistega dela Most, ki se počasi preliva v Fužine, preselil v kakšno od vil na Prešernovi. Recimo. In tudi če se – ah, inverzni snobizem! – pretvarjam, da nisem v Chelseaju ampak v West Bromptonu, je črka C v vseh treh mojih A-Z-jih en milimeter od mojega novega doma, kar verjetno pomeni, da gre res za Chelsea in nič drugega. Resnici na ljubo se mi je občina Kensington in Chelsea vedno zdela nekoliko absurdna, v glavnem predvsem zato, ker ima v svojem imenu določni člen. Mislim, resno, od vseh nemogočih in pretencioznih stvari je ta verjetno ena najhujših, če ne najhujša; res pa je, da Chelsea ni kriv, ker je tisti določni člen in kraljevskost podedoval od Kensingtona, s katerim so se združili leta 1965. Podobnosti s Finsbury Parkom? Oh, seveda, tako kot sem bil tam deset minut od Arsenalovega stadiona, sem zdaj deset minut od tistih hohštaplarjev Chelsea. Kot zakleto. Drugih podobnosti ni. Pravzaprav je vse novo. Vse je drugače. Tudi to, da imam kar naenkrat razgled; prvo nadstropje je pač prvo nadstropje. Zamenjava lastniškega stanovanja za podnajemniško sobo je tudi manj travmatična, kot bi lahko pričakovali. Se zgodi, ja.

In preden se komu zareče: ne, nisem Chelsea Girl. Prosim lepo. Je pa res, da sem v zadnjem času zelo veliko poslušal These Days, vendar pa to ni bilo povezano s selitvijo ampak z drugimi stvarmi; nekatera besedila je pač potrebno razumeti dobesedno. Ne?

  • Share/Bookmark