Arhiv za Februar, 2011

Bergla

21.02.2011 ob 05:31

V Alice Glass, polovico torontskega dueta Crystal Castles, se je zelo lahko zaljubiti: njeni nastopi vsekakor niso samo vokalna spremljava elektronike Ethana Katha, ampak eksplozivni, intenzivni performansi. Na letošnji NME Awards Tour – končala se je v soboto v Brixton Academy – pa je naredila še korak naprej, če se lahko tako reče: ker si je zlomila gleženj, je nastopala z berglo. Ja: ne, niti enega nastopa niso odpovedali, Alice je preprosto nastopala z berglo, z njo mahala, jo vsaj enkrat vrgla v občinstvo (in jo dobila nazaj). Show se očitno mora nadaljevati.

YouTube slika preogleda

Tole je konec Not in Love z njunega lanskega albuma. Crystal Castles sta bila glavna atrakcija, pred njima pa so se zvrstili The Vaccines, Everything Everything in Magnetic Man; slednjih nisem razumel, kar se tudi zgodi.

  • Share/Bookmark

James Blake

8.02.2011 ob 22:14

“V živo je sploh super. Res super,” mi je dejal znanec, ki je v zelo priljubljeni glasbeni skupini. In kot da mu ne bi verjel, je še pristavil: “Prejšnji teden sem ga videl dvakrat.” Super za nekatere, sem si mislil. Še posebej zato, ker je bil eden od teh dveh koncertov prejšnji teden v Borderlineu, za katerega sem najprej imel vstopnico, potem pa ne (ne sprašujte). In tako je bil moj prvi James Blake v živo v ponedeljek zvečer, v Rough Trade East (blog passim), na komornem, kratkem, intenzivnem, zelo hipnotičnem nastopu ob izidu njegovega prvega albuma, James Blake. “Res hvala, da ste prišli,” se nam je zahvalil. “Brez vaše podpore ne bi mogel delati tega, kar počnem.” Ja.

Dubstep, je bilo rečeno nekje, je že dolgo, dobrih osem let, iskal svojo “prvo pravo zvezdo”; producentskega tria Magnetic Man to nekako ni zanimalo, Buriala, torej Williama Bevana, pa še manj, čeprav sta bila njegova albuma kritiško izjemno uspešna, drugi, Untrue, pa je bil nominiran tudi za mercuryja (pri čemer je bil razkrita tudi njegova identiteta). Dvaindvajsetletni Blake sicer nikoli ni uradno kandidiral za mesto “prve prave zvezde” dubstepa, vendar je na njem kar nekako pristal. Dubstepa? Postdubstepa? Ambientalnega dubstepa? Morda. Lani je izdal tri mini albume, med njimi tudi krasnega Klavierwerke, ki so zelo navdušile zelo veliko kritikov, Pitchforkovi pa so vse tri skupaj razglasili za osmi najboljši album leta. Prva njegova pesem, ki so jo vrteli tudi na komercialnejših radijskih postajah, je bila priredba Limit to Your Love od Feist. Vendar to ne pomeni, da je pop zvezdnik.

YouTube slika preogleda

Skratka. Prvi pravi Blakeov album je v redu. Koristilo mu bo, po mojem, tudi večkratno poslušanje. Če že kaj, potem me moti samo par stvari. Recimo to, da so nekatera besedila precej skromna (res najboljše je za Limit to Your Love, kar je še posebej pomenljivo). In pa to, da se marsikdo obnaša, kot da je Blake izumil tišino v elektronski glasbi. Ter morda tudi to, da je dešifriranje njegovega produkcijskega procesa,  predvsem distorzičnega razstavljanja in sestavljanja običajnih soničnih blokov – glas, klavir, ritem -, včasih prav tako zanimivo kot same pesmi (zaradi česar bi se vse skupaj lahko zdelo hladno in klinično, vendar pa ni). Lepo pa je, da je Blake očitno veliko poslušal Antonyja Hegartyja. Najboljše? The Wilhelm Scream, tudi v živo (to je bila sinoči zadnja pesem). Izjemno. In tudi I Mind mi je zelo všeč. Moj znanec je imel popoloma prav: James Blake je v živo sploh super. Pa tudi zelo visok je.

Za podpis na ploščo sem ga prosil malo pred koncertom, ko je pil čaj in se pogovarjal s svojim kitaristom in bobnarjem. Ga ne bi, pa je pogledal v mojo smer in se nasmehnil: “In kako gre?” Pa sem se opogumil in iz žepa potegnil album in flomaster. “Oprostite, a bi lahko, prosim?” Potem mi je bilo kar malo žal, ker se je za menoj takoj zvrstilo še ducat drugih obiskovalk in obiskovalcev – no, oboževalk in oboževalcev – s podobnimi nameni; Blake je bil  olikan in prijazen in se z vsemi pomenkoval. “Dobra plošča je, dobra.” – “Oh, najlepša hvala. Ste celo poslušali?” – “Ja. Sem jo kupil že zjutraj, da sem ja dobil še vstopnico za nastop.” – “Lepo organizirano, tole, ne? Takšna čudovita prodajalna plošč je.” – “Absolutno. Moja najljubša. A ste že kaj utrujeni zaradi vseh koncertov in drugih nastopov?” – “Kje pa, sploh ne. Vsak nastop je drugačen, ne? Vsaj upam, no.” – “Res se veselim, da vas bom končno slišal v živo. Saj sem poskušal, pa sem bil vedno malo prepozen za vstopnice. Najlepša hvala za podpis.” – “Ne, hvala vam, res hvala.” Zahvaljeval se je še bolj kot se jaz. Po nastopu je bila vrsta za podpise še nekajkrat daljša.

  • Share/Bookmark