The Vaccines

31.01.2011 ob 12:10

Torej. Vsakih nekaj let, recimo vsakih pet, se pojavijo teorije, kako da je “rock umrl”, kako da je “zdaj ravno takšen kot jazz”, kako da “nikogar več ne zanima”, kako da se “ne spreminja” in kako da “ne napreduje”. Seveda: redne spremembe = napredek. Šok, groza! In tako je tudi letos, čeprav ne ravno za letos, ampak za lani: med 100 največjimi uspešnicami minulega leta (v Britaniji) so bile namreč samo tri rock pesmi; na najvišjem, 25. mestu, je bila nepojasnljivo večno priljubljena Don’t Stop Believin’, lani verjetno predvsem zato, ker je bila v Glee. Kakorkoli že, če verjamemo NME in BBC, potem so odrešeniki – no, nove mesije – sodobnega britanskega rocka Londončani The Vaccines. Njihovim retro garažnim čarom – predvsem nerazredčenemu rocku iz, recimo, leta 1965 – se je, vsaj načelno, sicer težko upreti, še posebej zato, ker je bila njihova prva pesem – tudi na sobotnem koncertu v klubu študentov univerze King’s College – učinkovita in kratka Wreckin’ Bar (Ra Ra Ra), ena najboljših pesmi leta 2010.

YouTube slika preogleda

Začetek je bil dober, vsekakor, in občinstvo je navdušeno pozdravilo tudi Post Break-Up Sex, njihov najnovejši singel (ta teden na 32. mestu britanske lestvice singlov), ki pa me, verjetno zaradi sitnega, prozaičnega besedila, v glavnem pušča precej ravnodušnega. Ja, kje je pa nihilizem?

If You Wanna in pa Lack of Understanding sta zanimivi pop rock pesmi, vse ostalo pa je bilo, no, v redu, ampak… In ja, seveda so dobro uigrani, ampak…  Za dodatek je bila priredba Sometimes Good Guys (Don’t Wear White).

YouTube slika preogleda

Prihodnost? Vsekakor. Njihov prvi album bo izšel 21. marca, so ena od štirih skupin na NME Awards Tour (glavni so Crystal Castles), junija pa bodo ogrevali za Arcade Fire v Hyde Parku. Mene pa vseeno bolj zanima James Blake; njegov prvi album bo izšel prihodnji ponedeljek.

Na drugo noto: čudovit portret Johna Barryja iz Vanity Faira (pred dvema letoma). Takih, kot je bil Barry, res ne delajo več.

  • Share/Bookmark
 

8 komentarjev na “The Vaccines”

  1. dnzvr. pravi:

    Prežvečljivost “garažnega rocka” je očitno neomejena.

  2. Pika Blogavička pravi:

    Bojim se, da mi The Vaccines ne povejo nič o mojem življenju. John Barry pa mi je, zelo veliko.

  3. mgerencer pravi:

    Prvenec Jamesa Blakea me je malce presenetil, nisem pričakoval, da bo toliko petja. Na začetku mi ni ravno potegnil, a po večkratnem poslušanju … dobro, mogoče celo zelo dobro, sigurno pa nenavadno in posebno, predvsem njegov filtriran glas … pa beati … zelo atmosferično vse skupaj.

  4. Tanja pravi:

    Tudi jaz sem že poslušala Jamesa Blaka in takoj me je očarat! Njegov glas mi deluje malce poseben in fascinantni se mi zdijo trenutki tišine med komadom. Kot da bi bile tiste 3 sekunde namenoma za premislek.

  5. Jean Tonic pravi:

    “če verjamemo NME “… hja, zelo velik ČE je tole :))

    Sometimes Good Guys (Don’t Wear White) je kul, ampak meni zmaga verzija od The Chesterfield Kings…

  6. smoger pravi:

    predloga (ime benda – naslov pesmi):
    1.The Limiñanas – Je ne suis pas très drogue

    2. Duncan Dhu – En Algún Lugar (še španski dokaz, da so bila 80s najboljša leta :) )

  7. daft pravi:

    Mal zaskrbljujoče je dejstvo, da pri svojih žlahtnih letih še bereš (?) PR trobilo glasbene mašinerije – NME. No, čeprav tudi jaz občasno preberem Spar-ov letak. Mea culpa. :)

  8. deus.ex.mashina » Dežurni rešitelji rocka pravi:

    [...] ničesar, kar ne bi že slišali, letos pa naj bi to bili The Vaccines, kar je spoznal tudi Tadej Zupančič. Tudi oni me niso prepričali. Post Break-Up Sex se mi res zdi ponesrečen neumen izbor za prvi [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !