Nekje drugje

Torej. Vsakih nekaj let, recimo vsakih pet, se pojavijo teorije, kako da je “rock umrl”, kako da je “zdaj ravno takšen kot jazz”, kako da “nikogar več ne zanima”, kako da se “ne spreminja” in kako da “ne napreduje”. Seveda: redne spremembe = napredek. Šok, groza! In tako je tudi letos, čeprav ne ravno za letos, ampak za lani: med 100 največjimi uspešnicami minulega leta (v Britaniji) so bile namreč samo tri rock pesmi; na najvišjem, 25. mestu, je bila nepojasnljivo večno priljubljena Don’t Stop Believin’, lani verjetno predvsem zato, ker je bila v Glee. Kakorkoli že, če verjamemo NME in BBC, potem so odrešeniki – no, nove mesije – sodobnega britanskega rocka Londončani The Vaccines. Njihovim retro garažnim čarom – predvsem nerazredčenemu rocku iz, recimo, leta 1965 – se je, vsaj načelno, sicer težko upreti, še posebej zato, ker je bila njihova prva pesem – tudi na sobotnem koncertu v klubu študentov univerze King’s College – učinkovita in kratka Wreckin’ Bar (Ra Ra Ra), ena najboljših pesmi leta 2010.

Začetek je bil dober, vsekakor, in občinstvo je navdušeno pozdravilo tudi Post Break-Up Sex, njihov najnovejši singel (ta teden na 32. mestu britanske lestvice singlov), ki pa me, verjetno zaradi sitnega, prozaičnega besedila, v glavnem pušča precej ravnodušnega. Ja, kje je pa nihilizem?

If You Wanna in pa Lack of Understanding sta zanimivi pop rock pesmi, vse ostalo pa je bilo, no, v redu, ampak… In ja, seveda so dobro uigrani, ampak…  Za dodatek je bila priredba Sometimes Good Guys (Don’t Wear White).

Prihodnost? Vsekakor. Njihov prvi album bo izšel 21. marca, so ena od štirih skupin na NME Awards Tour (glavni so Crystal Castles), junija pa bodo ogrevali za Arcade Fire v Hyde Parku. Mene pa vseeno bolj zanima James Blake; njegov prvi album bo izšel prihodnji ponedeljek.

Na drugo noto: čudovit portret Johna Barryja iz Vanity Faira (pred dvema letoma). Takih, kot je bil Barry, res ne delajo več.

Dolge počitnice? Ne, opravki in vse to. Selitev, zelo kmalu. Pa še francoščina se je začela, Élémentaire III. Ker smo zbrani z vseh začetniških vetrov in še novega učitelja imamo, smo najprej  ponavljali passé composé, potem pa smo se začeli učiti imparfait. Veliko stvari sem jasno pozabil, vendar sem se potem, drugi teden, malo ogrel. Tole je en del domače naloge, v kateri smo morali uporabiti oboje, torej passé composé in imparfait. Nalogi se je reklo L’album des souvenirs.

Mon plus vieux souvenir d’enfant

J’avais trois ans. Mon frère Matjaž a couru dans le couloir et j’ai suivi. À la fin du couloir, menant au balcon, il y avait une porte vitrée. Matjaž est arrivé sur le balcon avant moi et il a fermé la porte. Je n’ai pas vu la porte fermée et j’ai traversé le verre. J’ai nécessité quatre points de suture sur ma tête.

Mon premier livre

Tous les jours, je lisais quelqes chapitres du Fifi Brindacier de Astrid Lindgren. J’adorais Fifi – »une la fille la plus forte du monde« – et j’adore Fifi toujours aussi.

Mon meilleur prof

J’adoirais ma professeur de mathématiques. J’etais mauvais en maths sauf madame Tomec a prof passionné: son enthousiasme était comme une drogue, mais l’enthousiasme de madame Tomec était très contagieux.

(Marko, ki sem ga zamoril za pomoč – in mi je popravil moje običajno napačne svojilne zaimke in eno nikalnico, z drugimi stvarmi pa se ni ukvarjal – mi je sicer rekel, da napredujem. Hura. Potem je dodal: “Sicer pa, tudi jaz sem se danes nekaj naučil. Recimo to, kako se reče Pika Nogavička po francosko. Jamais lu, vu!” Hvala.)

Seveda je res, da se mora vse nekje začeti – v torek, recimo, se je začel tretji tečaj francoščine; ker sem si vzel dolge počitnice, sem vse pozabil, no, skoraj vse, pa še novega učitelja imamo – vendar pa nisem prepričan, da se življenje res začne, ko smo stari 46 let, kot to je to trdil specialni, božični, dvojni Economist. V bistvu sicer ne gre za to, da bi se življenje res začelo šele takrat, naslov je pač tipično tendenciozen, ne, ampak za to, da naj bi se “krivulja sreče” takrat ponovno obrnila navzgor: pri šestinštiridesetih namreč pademo v “brezno, znano kot kriza srednjih let”. Velika večina ljudi v večini držav na svetu je zelo nesrečnih v svojih štiridestih in zgodnjih petdesetih letih (razen v Švici, kjer se jim mudi in so najbolj nesrečni sredi tridesetih) povprečje pa je, ja, točno 46 let.

Vse to je zelo zanimivo, vendar pa je najboljša v članku ševedno misel ameriškega filozofa Williama Jamesa, ki je opozoril: “Kako prijeten je dan, na katerega smo se odločili, da si ne bomo več prizadevali biti mladi – ali vitki.” Res pa je, da moraš za kaj takšnega, jasno, biti star vsaj 47 let. (Moj poštni nabiralnik je že nekaj dni zelo poln teh naslovnic. Hvala za vse in vsako, jasno.)

Tudi najbolje pripravljeni načrti? Seveda. To, in pa popolnoma napačna pričakovanja; upam, da se novo leto ne pozna po tistih zadnjih urah 31. decembra in prvih nekaj urah 1. januarja. V bistvo sem se silvestrovanja veselil: ne v nočni klub, pub ali na že kakšen žur, ampak na koncert, takšen čisto pravi koncert, bom šel. In to na nič manj kot Sonic Youth. V Hammersmith Apollo. Ravno ko sem se odpravljal na podzemno, pa me je poklical Alex in povedal, da ima še vedno vročino – skoraj 40 stopinj – in da njegove gripe, še vedno ni čisto jasno, ali ima novo, H1N1, ali kakšen drug tip, še ni konec. “Ravno obratno,” je potožil. Ahem. Zaželel sem mu, seveda, čimprejšnje okrevanje in vse to. Ker je bilo pozno, se mi načrta nekako ni dalo spreminjati. Bom že, sem si mislil, pa saj bo tam še dobrih 5.000 ljudi. Ja, s to izjemo, da sem bil kar sam. In ostal sam. Hecen občutek, tole. Tudi to, da sem mobilec namočil v kozarec s pivom, nekako ni pomagalo. In to, da je tudi fotoaparat malo sabotiral in kakšno uro ni hotel delati, tudi ni. Bonus: ker sem se z njim ukvarjal tudi točno ob polnoči, sem si lahko mirno, v svojo brado, zamomljal “srečno”, pa je bilo. Stvari so se uredile tik pred drugim bisom, čisto zadnjo pesmijo, namreč Kool Thing, kar se mi je zdelo, ja, kul.

Kim Gordon pleše! In to kako! In na koncu je mogoče slišati še eno “srečno novo leto”. Problem je bil sicer v tem, da takrat, ob pol dveh, skoraj nihče – oziroma vsaj nihče okoli mene – ni več točno vedel, ali smo na koncertu ali silvestrovanju ali čem že; veliko je bilo prererivanja, veliko zelo okornega plesanja in zelo utrujenih pogledov.

Aja, mi je pa lučkar dal vrstni red pesmi; novo leto, se mi je zdelo, se je tako nadaljevalo boljše, kot se je začelo. Potem sem šel domov.