Dva tedna

21.12.2010 ob 01:55

Delo. Oziroma drugače: drugo delo. In nekaj koncertov. Oziroma kar veliko koncertov; to so še zadnji letošnji koncerti pred prazniki. Med prazniki se ne dogaja veliko. Sem se pa končno odločil, kaj bom počel na silvestrovo: z Alexom greva na Sonic Youth (plus The Pop Group!) v Hammersmith Apollo. Za probat je, vsekakor, sploh pa je Alex otožno dejal: “Če ne greva na Sonic Youth, potem bom na silvestrovo žalosten in sam v Peckhamu.” Ja. To ni čisto res, ampak kaj hočemo. Na BBC-ju so sicer ravno objavili širši izbor za Sound of 2011: po mojem morajo naprej James Blake (predvsem James Blake, bi rekel), The Vaccines in Jamie Woon. Ali bo prva Jessie J?

Koncerti so bili mešana vreča. Največ je, vsaj načelno, obetal Patrick Wolf v Bloomsbury Ballroomu. Ampak: po fascinantnem izletu v težki, industrijski tehno na albumu The Bachelor – njegov mentor je bil Alec Empire – se je vrnil k nekoliko bombastičnemu, bogato aranžiranem popu; to je vse v redu in prav, in tudi prvi singel z albuma, Time of My Life, je čisto v redu, škoda pa je, da so besedila v glavnem precej medla, ko se loti aktualne politike, kot se je recimo v The City, pa celo banalna. Mogoče bodo stvari na albumu drugačne.

Na prečkanje ulice – Oxford Streeta – so čakali ti čevlji. Naprej. Potem se je, v zelo nenavadnih okoliščinah zgodilo nekaj za Les mémoires, potem pa je, seveda, začelo snežiti in je bilo mrzlo in konec sveta in vse to; vsaj zdelo se je, da je tako. Vsekakor pa je zasnežilo zelo veliko različnih stvari.

V Selfridges so medtem knjigo nekdanjega premiera Gordona Browna o “reševanju” gospodarske krize oglaševali kot knjigo za “športne navdušence”.

Ne, ne vem, če bom imel čas. In tudi sicer je bil zelo nenavaden teden; mešanica prehlada, letargije, slabe volje, nestrpnosti, utrujenosti, naveličanosti – hej, saj bo kmalu Božič! -, nekoliko psihotičnega tresenja realnosti, ja, takole streseš, streseš, obrneš in potem vidiš, kaj bo padlo ven. Sreda: Pet Shop Boys v Hammersmith Apollu, čisto zadnji dan njune turneje Pandemonium, pa še v dobrodelne namene.

YouTube slika preogleda

V soboto sva s Petrom šla na Saint Etienne, ki zmeraj pomagajo. V bistvu se je vse skupaj spremenilo v krasno komunalno izkušnjo: na koncertu so bili tudi Alex, Philip, Dale in Robert, Sarah Cracknell pa je bila, kot zelo pogosto, tista fantastično kul, vendar vseeno prijazna in dobra sestra, ki je nihče od nas ni imel. Sicer pa so začeli tako, kot se je spodobilo, z Gonna Have a Party, ki ji je takoj sledila Who Do You Think You Are; takšen koncert res ne more biti napačen. Stari so 21 let, heh, Saint Etienne. In ja, zadnja pesem uradnega dela programa je bila He’s On the Phone, prvi dodatek sta bili Nothing Can Stop Us Now in Hobart Paving, čisto za konec, za drugi bis, pa I Was Born on Christmas Day.

Še štirje dnevi.

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev na “Dva tedna”

  1. daft pravi:

    Hm, Sarah zgleda sedaj vsekakor bolje kot pred 21-imi leti. Hm!

  2. Pika Blogavička pravi:

    Iiiii – čevlji! Daft ima prav, Sarah izgleda boljše. Zato pa Patrick Wolf vsekakor ne: ali ni bil včasih bolj šlank? Lačen kot volk, morda?

  3. Jean Tonic pravi:

    Naslov Beyond the crash je kar primeren. Spominja na tisti politični govor: “Prejšnja vlada je državo pripeljala na rob prepada. Mi pa bomo storili korak naprej!”

    Sonic Youth za silvestrovo… Fouš!

  4. steper pravi:

    Brown je zadnjič nastopal v daily showu – za pogeldat.
    lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !