Prejšnji teden

8.12.2010 ob 01:57

Hormonska neuravnoteženost? Da, seveda, to je bil razlog, da prejšnji teden nisem ni pisal. No, sem, ampak tako viskozno, da ni bilo za nikamor. Vendar pa to ne pomeni, da nisem ničesar počel. V ponedeljek, recimo, sem šem na The National v Brixton Academy. Bilo je čisto v redu, čeprav nisem bil čisto prave volje za ameriške Elbow, kot se mi zdi; vsekakor pa je bilo luštno, da sta bila na odru nekaj časa tudi Sufjan Stevens, ki je igral na tamburin, in Nico Muhly, ki je igral klaviature. Fajn, ja. V torek se mi je potem zdelo imenitno, da so tudi v NME prepričani, da je najboljši album leta Hidden These New Puritans. Pa tudi Zola Jesus je v prvi deseterici, vendar ne dovolj visoki: njen Stridulum II je čudovit in bi moral biti na drugem mestu. Ja. V sredo sem imel ene stvari, v četrtek pa sva z Michaelom šla na Marca Almonda oziroma na koncert ob trideseti – s številko: 30. – obletnici njegove glasbene kariere. Bilo je lepo in elegantno. Pred Tenderness Is a Weakness je dejal, da si bo zanjo oblekel suknjič, ki ga je nosil leta 1983. In si ga je; če že, potem mu je bil malo prevelik.

“Se opravičujem, ampak imam precej hud laringitis. Res bi morali videti, kaj vse so mi predpisali, da lahko sploh pojem… tako kot v dobrih starih časih,” se je opravičil za hripavost, ki je občinstvo – precej očitno – ni opazilo, saj je navdušeno pritegnilo veliki večini pesmi. Veliki večini? Skoraj vsem. Almondov lok med elektro popom, šansoni in sentiši je fantastičen. Končal je, tako kot zmeraj, z vedno krasno Say Hello, Wave Goodbye, Jacky pa je, kot zelo pogosto, odgalopiral. Po njej je bil sicer krajši premor.  “Če sem pa v teh letih,” je pojasnil.

Zadnjič se je pri Ireni razvila debata o “ekrančkih” na koncertih. Tudi na Almondu ni bilo nič boljše – in da, bralec, seveda sem tudi sam nekajkrat dvignil svoj fotoaparat (Jean Tonic: ne, nisem “nadpovprečno visok”, res ne), enkrat pa samo zato, da sem fotografira nekaj drugih mobilcev in fotoaparatov. Zato pa sem prvič videl, da je nekdo – moški srednjih let s plešo – sproti, med koncertom objavljal update – ali kako se že reče, te terminologije ne obvladam – na facebooku. Ja: z iPhonom je posnel kakšne pol minute pesmi, jo hitro naložil na svoj profil, še nekaj malega mrzlično natipkal in potem nadaljeval z izražanjem s telesom (to, kar je počel, ni bil ples). In potem, par minut kasneje, še enkrat. In potem še enkrat. In še enkrat. Zakaj?

V petek sva s Chrisom šla na predstavitev nove knjige Johna Watersa, Role Models, v Queen Elizabeth Hall. Waters je bil v dobri formi in sproščen, skoraj najboljše pa je bilo, ko je opisoval svoje srečanje z Justinom Bieberjem – v televizijski pogovorni oddaji Graham Norton Show – med katerim je Bieberju ponudil svojo črtalo, s katerim si “okrepi” svoje brčice; Bieber se mu je zahvalil, da morda kasneje, vendar pa je Watersova ponudba očitno padla na plodna tla, saj  se je iz iz neke restavracije nekej ur po snemanju oddaje prikazal s čisto pravimi watersovskimi brčicami. No, pravimi. No, saj.

Knjiga? Nekje na tričetrt sem, in po precej nenavadnem, sitnem začetku in premalo o Johnnyju Mathisu, se stvari lepo razpletejo. Knjiga je v bistvu avtobografija skozi portrete ljudi, ki jih je občudoval (od režiserja porno filmov in Tennesseeja Williamsa, ki mu je “rešil življenje”, pa do zaprtega “Mansonovega dekleta”), še enkrat pa se izkaže, da je najbolj fascinantna umetnina Johna Watersa seveda kar sam John Waters. Ampak kakšna!

  • Share/Bookmark
 

15 komentarjev na “Prejšnji teden”

  1. irena irena pravi:

    predzadnja fotka zmaga. jaz pa se moram naučiti uporabljati besedo zaslončki namesto ekrančki, ker me lektorice grdo gledajo.

  2. daft pravi:

    These New Puritans zvenijo na prvo žogo precej kot The Fall.
    V (mainstream) rocku je težko še kaj novega povedat, večinoma gre zgolj za reciklaže. Kar pa novih generacij potrošnikov niti najmanj ne moti.

  3. Pris Pris pravi:

    Uf kako ti zavidam koncert od Marca Almonda! ;) In zelo me veseli, da je še vedno v formi in je po hudi motoristični nesreči popolnoma okreval. Verjetno ni odpel ‘Sex Dwarf’, ali pač? Pa kakšno od Marc and the Mambas? Vse me zanima! :D

    PS Protestiram! Kakšni ameriški Elbow??! :P

  4. tadej tadej pravi:

    Pris, cel naslov koncerta – in turneje – je bil Proslavljanje 30. obletnice: moje uspešnice in a-strani, tako da, v bistvu, Mambe na žalost niti ne pridejo v poštev; kar je škoda, saj je Torment and Toreros krasna plošča. Kar pa se tiče “ameriški Elbow” – no, saj sem rekel, da nisem bil najboljše volje. In ker že glih tako protestiraš, grem še naprej poslušat :))) Daft: kot si rekel – “na prvo žogo”. Potem, po več poslušanjih, pa se začne lepo razgrinjati in razkrivati večplastnost, globina in intenzivnost njihove glasbe. Drugače tega ne znam povedati, žal. Irena: takoj, ko boš začela uporabljati “zaslončke”, bom skočil za teboj :))) In ja, tudi meni se zdi, da je predzadnja najbolj uspela. Hvala :)

  5. Pika Blogavička pravi:

    Hormonska neuravnoteženost je včasih, v mojih časih, pomenila zaljubljenost. Ali še vedno?

  6. milja pravi:

    to tudi mene skrbi!

  7. Jean Tonic pravi:

    Zakaj bi pa to bil razlog za skrb? No, razen če gre za skrb, da bi naš najljubši (in zagotovo nadpovprečno visok – jaz verjamem Ireni!) bloger uprizoril kakšen romantični pobeg in nas prikrajšal za redne kontra-obveščevalne doze iz nekje drugje (in nas posledično za vse informacije od tam prepustil na milost in nemilost določenemu B.K.)… V tem primeru se skrbi pridružujem. :)

  8. milja pravi:

    hja, ko se tile najljubši zaljubljajo, me to vedno malo potre – tudi če so čisto nekje drugje. upad novic me pa ni skrbel – ampak se strinjam, tudi zaradi tega bi bilo škoda, da se kaj takega zgodi!

  9. maja pravi:

    Ah, Marc Almond. So eighties. Mojga srca se seveda drži
    Somethings Gotten Hold of my Heart….

  10. Dajana pravi:

    Oh, maja ima srce??? :shock:

  11. Urska pravi:

    Sem se že večkrat spraševala, če so ti morda všeč tudi The National. Kar trudi se še malo. Za povrh so še luštni za pohrustat. :))
    England in Vanderlye Crybaby Geeks sta odlična komada!

  12. Pris Pris pravi:

    Hehe, to, da so najboljši letošnji live bend z najboljšo letošnjo ploščo, mi je kristalno jasno, ampak da zmagajo tudi v kategoriji ‘luštni za pohrustat’ pa slišim prvič. Prvo mesto v vseh kategorijah! Brez konkurence. :P

  13. Urska pravi:

    Ti se kar zafrkavaj, ampak brata Dessner in Matt so vsekakor luškani. Kar ni isto kot pocukrano/klasično lepi. Ko med koncertom začnejo stresat še ironične dovtipe tipa “moja punca je bila včasih ljudožerka, potem se je pa k sreči otresla te neljube navade”, bi jih človek vse skupaj res najraje pohrustal. ;)

  14. Pris Pris pravi:

    Ne zafrkavam se. They deserve everything.

  15. Urska pravi:

    Point well taken! :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !