Arhiv za December, 2010

Deset stvari iz 2010

30.12.2010 ob 19:15

1. Patti Smith: Just Kids (Bloomsbury, London 2010). Odraščanje in vzgoja srca Smithove ter Roberta Mapplethorpa. Najboljša knjiga, sicer malo po točkah, ki sem jo prebral letos; ob branju sem se parkrat razjokal. 2. 35 X 2 = 70, 35 X 3 = 105 3. These New Puritans 25. januarja v Bush Hallu; predstavitev njihovega albuma Hidden, za katerega se je izkazalo, da je – vsaj po mojem – tudi najboljši album leta. 4. Arctic Monkeys 28. marca v Shepherd’s Bush Empire; Pavement 10. maja v Brixton Academy; Charlotte Gainsbourg 22. junija v Shepherd’s Bush Empire; The xx 13. julija v Somerset House; Patti Smith 29. junija v Hyde Parku; MGMT 29. septembra v Brixton Academy; Saint Etienne 17. decembra v Forumu. 5. Čudežna vrnitev nahrbtnikov Fjällräven kånken! Čudovito.

“Kupila sem ga v Stockholmu,” mi je dejala prijazna lastnica tega – jubilejnega – nahrbtnika, ki sem ga na začetku meseca fotografiral v nekem še vedno priskutno modnem lokalu. “Seveda sem ga kupila tam. Izbira je veliko večja in boljša.” Seveda. Seveda pa nekako nisem imel časa, da bi ji povedal, da sem svojega prvega Fjällräven kånkena dobil za darilo za svoj osemnajsti rojstni dan – hvala, Einar – potem pa sem jih zamenjal, čeprav so vzdržljivi, še šest, in razen enega, ki je bil zelen, so bili vsi črni. Ker jih v Britaniji nekaj let sploh ni bilo mogoče kupiti, sem za njih sem moril vse, nenazadnje tudi našo takratno, nekdanjo dopisnico iz Stockholma, ki mi je prinesla najnovejšega; hvala, Jasna. In zdaj so se, ne vem kako, ne vem zakaj, znova pojavili in so trendi in hip in vse to. Če si potrpežljiv, lahko doživiš vse mogoče; potrpežljiv – ali pa v srednjih letih. 6. Two Door Cinema Club: Tourist History, še posebej This Is The Life, I Can Talk, Undercover Martyn in What You Know; evforični, iskreni indie. Zola Jesus: Stridulum II. In še posebej Night, seveda. Ampak tudi vse druge, jasno. The Vaccines: Wreckin’ Bar (Ra Ra Ra). Janelle Monáe: Tightrope. Mylène Farmer: Oui mais… non. 7. James Blake. 8. John Waters: Role Models (Beautiful Books, London 2010); ne čisto popolna, vendar pogosto fantastična avtobiografija, v kateri mrgolijo ezoterični in drugače odlepljeni Watersovi junaki (najboljše je poglavje o nekonvencionalnih pornografih) + Nick Kent: Apathy For The Devil (Faber, London, 2010); na koncu se malo izpridi, vendar so spomini nekoč najboljšega britanskega glasbenega novinarja – novinarja, ne kritika – zelo fascinantni. 9. Mački basista zelo priljubljenega mladega banda je ime Babooshka. 10. Lastna hvala… ja, vem. Ampak ob Mojmirju Sepetu, v odpovedi intervjuja na Valu 202, sem res ostal brez besed. To se mi ne zgodi zelo pogosto. Srečno novo leto.

  • Share/Bookmark

Veselo, srečno…

22.12.2010 ob 15:10

Velika prednost daril, ki si jih podarimo sami – res upam, da nisem edini, ki to počnem – je seveda v tem, da jih lahko odpremo takrat, ko nam to paše. Ali pa ko se nam zdi, da bi lahko prav darilo odpravilo letargijo, otožnost ali kaj podobnega. Skratka. Moje najljubše darilo, ki sem si ga podaril za letošnji Božič, je lesena akrobatska opica (oziroma Singe acrobatique en bois, kot je tudi rečeno), ki počne vse tisto, česar jaz pri telovadbi nikoli nisem znal: preobrača se, niha in dela salto. In to samo s stiskanjem in sproščanjem dveh paličic, med katerima je napeta nitka, na kateri je opica. Neverjetno.

YouTube slika preogleda

Česa tako hipnotičnega – in to za vsega 3 funte in 50 penijev – nisem še nikoli videl. V bistvu bi lahko rekel, da gre za mojo najboljšo investicijo sploh (tudi če upoštevam, da sem potem hitro moral kupiti še štiri, za darila za različne prijatelje). Problem je samo v tem, da se lahko s to opico res “zamotim”, in to za zelo dolgo časa. Čisto na koncu se sicer vidi tudi moje najljubše darilo za lanski Božič, namreč Shrigleyjev pikov as. Vesel Božič.

  • Share/Bookmark

Dva tedna

21.12.2010 ob 01:55

Delo. Oziroma drugače: drugo delo. In nekaj koncertov. Oziroma kar veliko koncertov; to so še zadnji letošnji koncerti pred prazniki. Med prazniki se ne dogaja veliko. Sem se pa končno odločil, kaj bom počel na silvestrovo: z Alexom greva na Sonic Youth (plus The Pop Group!) v Hammersmith Apollo. Za probat je, vsekakor, sploh pa je Alex otožno dejal: “Če ne greva na Sonic Youth, potem bom na silvestrovo žalosten in sam v Peckhamu.” Ja. To ni čisto res, ampak kaj hočemo. Na BBC-ju so sicer ravno objavili širši izbor za Sound of 2011: po mojem morajo naprej James Blake (predvsem James Blake, bi rekel), The Vaccines in Jamie Woon. Ali bo prva Jessie J?

Koncerti so bili mešana vreča. Največ je, vsaj načelno, obetal Patrick Wolf v Bloomsbury Ballroomu. Ampak: po fascinantnem izletu v težki, industrijski tehno na albumu The Bachelor – njegov mentor je bil Alec Empire – se je vrnil k nekoliko bombastičnemu, bogato aranžiranem popu; to je vse v redu in prav, in tudi prvi singel z albuma, Time of My Life, je čisto v redu, škoda pa je, da so besedila v glavnem precej medla, ko se loti aktualne politike, kot se je recimo v The City, pa celo banalna. Mogoče bodo stvari na albumu drugačne.

Na prečkanje ulice – Oxford Streeta – so čakali ti čevlji. Naprej. Potem se je, v zelo nenavadnih okoliščinah zgodilo nekaj za Les mémoires, potem pa je, seveda, začelo snežiti in je bilo mrzlo in konec sveta in vse to; vsaj zdelo se je, da je tako. Vsekakor pa je zasnežilo zelo veliko različnih stvari.

V Selfridges so medtem knjigo nekdanjega premiera Gordona Browna o “reševanju” gospodarske krize oglaševali kot knjigo za “športne navdušence”.

Ne, ne vem, če bom imel čas. In tudi sicer je bil zelo nenavaden teden; mešanica prehlada, letargije, slabe volje, nestrpnosti, utrujenosti, naveličanosti – hej, saj bo kmalu Božič! -, nekoliko psihotičnega tresenja realnosti, ja, takole streseš, streseš, obrneš in potem vidiš, kaj bo padlo ven. Sreda: Pet Shop Boys v Hammersmith Apollu, čisto zadnji dan njune turneje Pandemonium, pa še v dobrodelne namene.

YouTube slika preogleda

V soboto sva s Petrom šla na Saint Etienne, ki zmeraj pomagajo. V bistvu se je vse skupaj spremenilo v krasno komunalno izkušnjo: na koncertu so bili tudi Alex, Philip, Dale in Robert, Sarah Cracknell pa je bila, kot zelo pogosto, tista fantastično kul, vendar vseeno prijazna in dobra sestra, ki je nihče od nas ni imel. Sicer pa so začeli tako, kot se je spodobilo, z Gonna Have a Party, ki ji je takoj sledila Who Do You Think You Are; takšen koncert res ne more biti napačen. Stari so 21 let, heh, Saint Etienne. In ja, zadnja pesem uradnega dela programa je bila He’s On the Phone, prvi dodatek sta bili Nothing Can Stop Us Now in Hobart Paving, čisto za konec, za drugi bis, pa I Was Born on Christmas Day.

Še štirje dnevi.

  • Share/Bookmark

Prejšnji teden

8.12.2010 ob 01:57

Hormonska neuravnoteženost? Da, seveda, to je bil razlog, da prejšnji teden nisem ni pisal. No, sem, ampak tako viskozno, da ni bilo za nikamor. Vendar pa to ne pomeni, da nisem ničesar počel. V ponedeljek, recimo, sem šem na The National v Brixton Academy. Bilo je čisto v redu, čeprav nisem bil čisto prave volje za ameriške Elbow, kot se mi zdi; vsekakor pa je bilo luštno, da sta bila na odru nekaj časa tudi Sufjan Stevens, ki je igral na tamburin, in Nico Muhly, ki je igral klaviature. Fajn, ja. V torek se mi je potem zdelo imenitno, da so tudi v NME prepričani, da je najboljši album leta Hidden These New Puritans. Pa tudi Zola Jesus je v prvi deseterici, vendar ne dovolj visoki: njen Stridulum II je čudovit in bi moral biti na drugem mestu. Ja. V sredo sem imel ene stvari, v četrtek pa sva z Michaelom šla na Marca Almonda oziroma na koncert ob trideseti – s številko: 30. – obletnici njegove glasbene kariere. Bilo je lepo in elegantno. Pred Tenderness Is a Weakness je dejal, da si bo zanjo oblekel suknjič, ki ga je nosil leta 1983. In si ga je; če že, potem mu je bil malo prevelik.

“Se opravičujem, ampak imam precej hud laringitis. Res bi morali videti, kaj vse so mi predpisali, da lahko sploh pojem… tako kot v dobrih starih časih,” se je opravičil za hripavost, ki je občinstvo – precej očitno – ni opazilo, saj je navdušeno pritegnilo veliki večini pesmi. Veliki večini? Skoraj vsem. Almondov lok med elektro popom, šansoni in sentiši je fantastičen. Končal je, tako kot zmeraj, z vedno krasno Say Hello, Wave Goodbye, Jacky pa je, kot zelo pogosto, odgalopiral. Po njej je bil sicer krajši premor.  “Če sem pa v teh letih,” je pojasnil.

Zadnjič se je pri Ireni razvila debata o “ekrančkih” na koncertih. Tudi na Almondu ni bilo nič boljše – in da, bralec, seveda sem tudi sam nekajkrat dvignil svoj fotoaparat (Jean Tonic: ne, nisem “nadpovprečno visok”, res ne), enkrat pa samo zato, da sem fotografira nekaj drugih mobilcev in fotoaparatov. Zato pa sem prvič videl, da je nekdo – moški srednjih let s plešo – sproti, med koncertom objavljal update – ali kako se že reče, te terminologije ne obvladam – na facebooku. Ja: z iPhonom je posnel kakšne pol minute pesmi, jo hitro naložil na svoj profil, še nekaj malega mrzlično natipkal in potem nadaljeval z izražanjem s telesom (to, kar je počel, ni bil ples). In potem, par minut kasneje, še enkrat. In potem še enkrat. In še enkrat. Zakaj?

V petek sva s Chrisom šla na predstavitev nove knjige Johna Watersa, Role Models, v Queen Elizabeth Hall. Waters je bil v dobri formi in sproščen, skoraj najboljše pa je bilo, ko je opisoval svoje srečanje z Justinom Bieberjem – v televizijski pogovorni oddaji Graham Norton Show – med katerim je Bieberju ponudil svojo črtalo, s katerim si “okrepi” svoje brčice; Bieber se mu je zahvalil, da morda kasneje, vendar pa je Watersova ponudba očitno padla na plodna tla, saj  se je iz iz neke restavracije nekej ur po snemanju oddaje prikazal s čisto pravimi watersovskimi brčicami. No, pravimi. No, saj.

Knjiga? Nekje na tričetrt sem, in po precej nenavadnem, sitnem začetku in premalo o Johnnyju Mathisu, se stvari lepo razpletejo. Knjiga je v bistvu avtobografija skozi portrete ljudi, ki jih je občudoval (od režiserja porno filmov in Tennesseeja Williamsa, ki mu je “rešil življenje”, pa do zaprtega “Mansonovega dekleta”), še enkrat pa se izkaže, da je najbolj fascinantna umetnina Johna Watersa seveda kar sam John Waters. Ampak kakšna!

  • Share/Bookmark