Naša hiša, XCIV.

14.11.2010 ob 12:55

“Naša hiša je vegasta viktorijanska konfekcija iz leta 1897; naplavil jo je eden od takratnih valov špekulativne gradnje…” Seveda se moramo citirati; kdo pa nas bo, če se ne bomo sami. V zadnjih treh letih in pol, dobrih treh letih in pol, skoraj štirih letih, pravzaprav, se ni nič spremenilo. Razen sosedov v zgornjem stanovanju. Tisti šopek Špank/Francozov/Kitajk/Američanov/Britancev je pozno spomladi zamenjal trio mladih Angležinj – tam v zgodnjih dvajsetih, 23 plus-minus nekaj mesecev – za katere mi je njihov stanodajalec, lastnik stanovanja, povedal, da imajo res “čudovita priporočila”. Prva je učiteljica angleščine in likovne vzgoje, druga študira pravo, tretja dela v neki zaposlovalni agenciji za pravnike; druga in tretja sta sestri. Prvih nekaj dni je bilo v redu, potem pa je izbruhnil prvi vikend. In po njem, z izjemo enega, vsi vikendi po vrsti: žur, žur, žur, kričanje, divjanje, razbijanje, ne do polnoči, ampak od treh zjutraj naprej, ko so se s prijatelji in znanci in sošolci vračajo iz klubov. Med enim izmed – ej, klasičnih! – obračunov mi je tista, ki študira pravo (ali pa njena sestra) ob pol šestih zjutraj momljajoče, utrujeno, s tistimi praznimi očmi, poskušala zabrusiti, da sem “nerazumen”, ker sem se pritoževal, da me moti donenje glasbe iz njihove dnevne sobe (to je dve nadstropji plus druga stran hiše, vendar je bila tako naglas, da se jo je zelo dobro slišalo), potem pa mi je naštela še tri kronske argumente: “Mi smo mlada dekleta in pač to počnemo! Mi plačujemo veliko denarja, da smo v tem stanovanju! Vprašale smo našega stanodajalca, ki nam je rekel, da lahko počnemo, karkoli hočemo!” Logično? Njihov stanodajalec, ki ga poznam dobrih petnajst let, je naslednji dan, ko sem ga poklical, seveda zanikal, da bi jim kdajkoli/kadarkoli rekel kaj takšnega. Druga dva argumenta pa sta tako žalostna, da se z njima ne splača ukvarjati. Prepričanje, da imajo ljudje izključno pravice in nobenih dolžnosti – in ja, gojenje tega prepričanja je največja napaka novega laburizma, po mojem celo večja od Iraka – me vedno spravi v zelo melanholično, torej slabo voljo. Skratka. Po tem konfliktu je bil na vrsti krajši détente, pri katerem pa ni pomagalo, da sem bil deležen tudi enega popolnoma krasnega, tihega vikenda: na obisk so namreč prišli starši tistih sester; vsi stanovalci so naenkrat dokazali, da znajo potiho zapirati vrata in po stopnicah hoditi, ne pa skakati in divjati. Torej znajo, sem si mislil. V soboto ob 4.45 pa je bilo tega – očitno čisto neprimernega – premirja konec. Aha. Ko so mi prejšnjo soboto povedali, da bodo imeli “veliko zabavo, na katero si seveda povabljen”, sem se opravičil, da raje ne bi, in da pa bom prenočil pri prijateljih, da se pač lahko nažurirajo brez skrbi, sem zelo neprevidno pričakoval, da mi bodo mogoče  vrnili uslugo in potem kakšen vikend malo manj žurirali. Ah, le kako sem se lahko zavajal. Spat sem se spravil okoli enih. On dveh so pridivjali iz že od kod in me zbudili, ko so pridrveli v kuhinjo (ki je nad mojo spalnico; in ne, ne da se je preseliti). Niso ostali dolgo ampak so se – očitno – preselili v dnevno sobo, eno nadstropje višje. In potem, ob 4.45 – ah, ta čarobna ura! – so ponovno vsi prišli v kuhinjo, se na glas pogovarjali, kričali in potem, ker se jim je to verjetno zdelo zelo zabavno, začeli cepetati z nogami. Ne kakšnih pet sekund, ampak dolgo, dolgo časa. Zato, da bi verjetno res slišal. In potem, moram priznati, se mi je odpeljalo. Zelo na hitro sem se oblekel ter pozvonil pri njihovih vratih. Odprl jih je eden od njihovih prijateljev in potem je iz mene izbruhnil takšen plaz obscenosti, agresije in žalitev, da sem bil še sam malo presenečen. Strukura napada, kot sem razmišljal kasneje, ni bila slaba, še posebej pa mi je bilo všeč, da sem jim lahko očital, da se je iz mojih davkov, ki jih v Britaniji plačujem od leta 1991, vsaj delno plačevalo tudi njihove šolanje – in da bi bilo bolje, če bi ta denar raje kar sežgali, saj bi bil rezultat enak. Dekleta so se poskušala nekaj pritoževati iz kuhinje, vendar pa se nisem pustil, tako kot nisem pustil do besede tistemu njihovemu prijatelju. In potem sem odvihral nazaj v svoje stanovanje. Problem s takšnimi izbruhi, ki jih res nisem navajen, je adrenalinski šok; karkoli sem poskušal narediti, nisem mogel zaspati nazaj. Po drugi strani pa sem bil tudi malo jezen nase; očitno res nisem tako ledeno flegmatičen, kot sem si predstavljal. Kakorkoli že, zjutraj sem jih potem (ponovno) zašpecal njihovemu stanodajalcu in (prvič) nepremičninskemu agentu, preko katerega so najele stanovanje. V ponedeljek, sem se odločil, bom poklical tudi na občino, na njihov oddelek za boj proti hrupu. Ne, ne bodo zmagale oziroma zmagali. Kljub temu pa sem prvič po desetih letih začel resno razmišljati, da bi nekje drugje po novem bil kje drugje.

  • Share/Bookmark
 

20 komentarjev na “Naša hiša, XCIV.”

  1. Dajana Dajana pravi:

    ……poklical tudi na občino, na njihov oddelek za boj proti hrupu???? Ne mi rečt, da kaj takega obstaja.

    In kaj bodo naredili? Nič. Ti kar išči drugo stanovanje. Hej, a nisi imel že pred leti podobne probleme? :shock:

    p.s.

    Čestitam za knjigo. ;)

  2. lola pravi:

    ker sem študentka oz. nekdo-ki-oživi-ponoči ( in hkrati redna bralka vašega bloga), mislim, da se bom večkrat zamislila kako je mojim sosedom ob različnih hrupih in zvokih, ki jih morajo prenašati od enajste, pa do sedme zjutraj :/ Iskreno povedano, ste mi kar malo nabili slabo vest.

  3. sergeja pravi:

    vrni jim z glasno zabavo v ponedeljek zvečer ali, še boljše, z zelo glasnim nedeljskim zajtrkom, ki mu bo sledilo glasno dopoldne, opoldne, kosilo … :D

  4. dnzvr. pravi:

    Prestopil si na stran starcev.

  5. Centrifuzija pravi:

    Hm. Kaj pa vendar počneš ponoči med vikendom doma? Ne razumem, no.

  6. jaKa pravi:

    @dnzvr to je edina razumna izbira. jaz že leta volim desus. verjetno bi bila otoška paralela slednjega čisto prijetna alternativa novemu laburizmu, da rožnato-odojčnih mladih torijcev niti ne omenjam.

    @tadej čas je za večje kladivo. morebiti požig hiše?

  7. Karmen pravi:

    Tadej, sočustvujem s teboj in razumem kako ti je. Agresivni izpad, ki te je presenetil, jemljem pozitivno: znaš se postaviti zase in povedati, da ti nekaj zelo ni prav. Ne gre za liberalnost ali flegmatizem. Kršenje javnega reda in miru je kaznivo dejanje. Upam, da jih bodo kaznovali s tem, da bodo punce poslali na kakšno javno delo v šolo, kjer je na hodnikih med odmori takšen hrup, da bi si ponoči želele samo še miru in tišine.

  8. miuuim pravi:

    jaz iščem knjigo pa je nikjer ne dobim…kakšni napotki?:)

  9. Jean Tonic pravi:

    “If it’s too loud, you’re too old” ali kako že gre tista rock’n'roll krilatica :)) Hecam se, hecam… Kljub temu, da smo tudi mi ta petek sosede motili do jutra, je precejšnja razlika med tem, ali to počneš zelo občasno in z vnaprejšnjo napovedjo, ali pa vsak vikend. Občudujem tudi tvoj civiliziran način prerekanja. To, da nekomu očitaš denar, ki si ga preko sistema davkov vložil v njegovo šolanje, je fenomenalno. Jaz bi v trenutku, ko bi odprli vrata, začel bolj po naše, torej z lepim pozdravom ki vključuje spolne odnose z njihovimi materami ali pa napotilo v rodila le-teh. Opazil sem namreč, da kultivirane zahodnjake popade strah, če začneš kleti po slovansko. Domnevajo namreč, da si bodisi ruski mafijaš ali pa kakšen balkanski klavec :)

    Predlagam pa tudi rešitev, glede na to, da nas je tukaj gor kar precej tvojih simpatizerjev: organiziraj žurko za bralce. Priletimo v London in jim damo a dose of their own medicine :))

  10. alcessa pravi:

    Jean Tonic, super ideja! Tudi jaz zadnjih nekaj let spadam izključno med starke, ampak v dobrodelne namene bi se že bila pripravljena preleviti v čisto ta pravo žurersko žvau. :-)

    Moram priznati, da nisem vedela, da ta problem sploh obstaja – v Ljubljani so nas študente sosedje čisto preprosto prijavili policiji, ki je prišla in od nas zahtevala, da nehamo biti glasni. Kar smo potem vedno storili.

    Sem mislila, da je vsepovsod tako, da vsi vedo, da lahko nekdo kadar koli na pomoč poklice strice v modrem/zelenem/kakiju… , ki bodo poskrbeli za konec žurke.

    Pa ni tako?

  11. black pravi:

    Pošljem ekipo? http://img.rtvslo.si/_up/upload/2010/01/15/64656889_peklenska.jpg

  12. irena irena pravi:

    mene moti že glasba z Rožnika (živim v Kosezah), kaj šele, če bi imela nekaj takega nad sabo. par večerov na leto preživiš, vsak vikend pa ne.

    popolnoma razumem adrenalinski šok. ga doživim vsakič, ko tako ali drugače padem ven pred neznanci, kar je zelooooooo redko.

  13. tadej tadej pravi:

    Oh, super, najlepša hvala za razumevanje in (vse, no, skoraj vse) predloge. O Blackovi ponudbi za ekipo: ja, prosim, drastične razmere očitno terjajo drastične ukrepe :) Razen požara, JaKa: kaj pa moje stanovanje? Ali pa je mogoče stvari res tako lokalizirati? Kar pa se tiče žura kot povračilnega ukrepa: zanimiva,super ideja, Jean Tonic, problem je samo v tem, da je moje stanovanje v kleti (no, spodnjem pritličju, če sem natančen, ker imam zadaj patio), njihovo stanovanje pa je v treh nadstropjih, kar pomeni, da se lahko zatečejo v mansardo in se tako popolnoma umaknejo pred hrupom, ki bi ga povzročali pri meni. Ahem. Je pa res, da bi lahko žur organizirali kar tako, brez maščevalnih namenov, in – preprosto rečeno – žurali. Hura. In, alcessa, londonski strici v črnih uniformah običajno nočejo posegati pri taki “trivialnih zadevah”, bolj jim je všeč, če gre za kakšen crack brlog ali kaj takšnega… celo pri vlomih jih stvari ne zanimajo več. Ah. Centri: peripatetično življenje in vse to! Hoditi ven čez teden je nova hoja ven v petek in soboto (torej nova “črna” :)) Dinozaver: ali gre za vrednostno/moralno sodbo? Morda? :) Lola: sploh ne gre za to, res ne, vse se da zmenit, samo ne z njimi; jaz sem tudi bolj nočni, no, vsaj bil sem, čisto nekaj drugega pa je, če te z brezobzirnostjo in neuvidevnostjo vržejo iz postelje ob petih zjutraj. To mi gre na živce. V mestih je sicer res, da živimo drug na drugem, vendar pa to ne pomeni, da lahko popolnoma ignoriramo druge ljudi – ravno obratno, mesto terja tako več obzirnosti kot tudi več strpnosti. Irena: ja, pa utrujen sem bil po njem, cel dan plus še malo. Neverjetno. Ni za ponoviti, po mojem. Karmen: heh, mene tudi zanima, kako tista učiteljica potem res uči… ne, saj nočem soditi, ampak te stvari vseeno niso tako simpl. Dajana: oh, hvala :) In ja, res obstaja oddelek za boj proti hrupu, samo da se ponoči zelo neradi oglasijo… miuuim: na žalost ne vem, res ne, se opravičujem. Sem pa pogledal na spletno stran Vale-Novak in je na voljo, prav tako pa tudi pri Mladinski. Bi to pomagalo?

  14. daft pravi:

    No Country For Old Man :)

  15. Jean Tonic pravi:

    daft :))))))))))))))

  16. Pika Blogavička pravi:

    Punce, heh? Vedno sem trdila, da s(m)o bolj gajstne od fantov – in to ne samo v dobrem… Samo mogoče “izboljšava”, daft: No Town for Old Man :)

  17. jaKa pravi:

    o lokalizaciji požarov ne vem prav dosti, ampak saj so te prostaške punčare tako ali tako prignale v stanje, ko razmišljaš, da bi drugje prestavil drugam.

    v luči tega bo tvoje pomisleke glede požara verjetno rešila nadgradnja arson z insurance fraud

    tko. zdej pa po šibice. in bencin. noja, napalm je nemara še boljša izbira, lahko si ga nakuhaš kar doma: http://www.howany.com/how-to-make-napalm/ – če se ti postopek ponesreči, bo požig kar samodejen …

  18. bitter l. pravi:

    In kakšno je stanje potem? V kultivirani maniri bi celo pričakovala kako bonboniero pred vrati ali mogoče buket cvetlic v opravičilo? ;)

  19. tadej tadej pravi:

    Hahaha, najlepša hvala, jaKa. Grem malo kuhat, ja, in poklicat zavarovalnico :)) Kar pa se tiče stanja “potem”, bitter l., je pa takole: niti besede. Ne opravičila, ne pojasnila, nič. Sem pa izvedel, iz druge roke, od nepremičninarja, da jih je njihov stanodajalec obiskal in jim jih je napel. Res je, da so bili v soboto zvečer in nedeljo v glavnem zelo tiho, tako da upam, da je vsaj za nekaj časa zaleglo. Hecno, ampak najhuje je bilo, da me je malo pekla vest, ker sem jih zašpecal, zdaj pa se mi zdi, da je bilo kar v redu. Pa res nisem denunciantske sorte, res ne :)

  20. bitter l. pravi:

    Pa saj, če te v tem konkretnem primeru nebi pekla vest, bi to razumela kot nekaj rekreativnega, kar pa je itak nepredstavljivo iz vseh možnih razlogov :))

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !