Nekje drugje

Mrzlo in zoprno, prši. V Rough Trade East na Brick Lane pa je čisto v redu toplo in prijetno. Prišel sem, ker je izvode svoje nove knjige podpisoval David Shrigley, moj najljubši britanski likovni umetnik. Ja, bo kar držalo. Krasen, zajedljiv, ciničen, duhovit.

Nekje drugje je lahko tudi balo… no, spominska knjiga. Saj bom nehal, res bom, ampak vseeno. Najprej se mi je prijazno podpisal v oba izvoda svoje knjige. Potem pa sem mu rekel: “Oprostite, tega res še nisem nikoli naredil.” – “Ah, ne skrbie, jaz sem to zagotovo že naredil. Prosim, torej?” – “Tole je moja knjiga, pred slabim mesecem je izšla, v Sloveniji, o Londonu in takšnih stvareh. In poglejte, tukaj je članek o vas. Ali bi se mi morda lahko podpisali nanj?” – “Oh, seveda. A se tako reče ‘David Shrigley’ v… sloven… slovenščini?” – “Ah, ne, ‘David Shrigley’ se reče ‘David Shrigley’. Se pa samostalniki sklanjajo.” – “Aja, eden od tistih jezikov je.” In potem se mi je podpisal. In kaj ko bi ta izvod knjige res imel namesto knjige/zvezka/beležke za avtograme?

Pred dvema tednoma predstavitev kompilacije Black Hole in didjžejanje njenega sestavljalca Jona Savagea, zdaj še Shrigley; Rough Trade East je, jasno, moja najljubša trgovina v Londonu.

Ne vem no, ampak v zadnjem času se vse demonstracije očitno končajo točno na istem mestu: na cesti Whitehall pred finančnim ministrstvom in ministrstvom za zunanje zadeve. Na tistih proti papežu je bil tam tovornjak, s katerega so Richard Dawkins in drugi organizatorji nagovorili množico; na današnjih študentskih in dijaških, nadaljevanju tistih pred dvema tednoma, pa se je policija prav tam razporedila v kordon ter začela “omejevati” demonstracije – temu se v žargonu reče “kettling” oziroma “stiskanje” demonstrantov. Kljub temu, da ima Metropolitanska policija s “stiskanjem” sicer zelo tragične izkušnje, ga še vedno uporabljajo. Ja.

Čez policijski kordon se je dobro videlo tistih nekaj ljudi, ki so skakali po zapuščeni marici pred finančnim ministrstvom, videlo se je tudi nekaj dimnih bomb (videlo: fotoaparat na mojem mobilcu ne nese dovolj daleč), drugače pa je bilo vzdušje bolj ali manj vreščeče in veselo. Zelo vreščeče. Izredno veliko demonstrantov – tudi najmlajših, iz srednjih šol – je najraje vzklikalo tisto starodavno angleško geslo s stoenih demonstracij, namreč “Torijevski izrodki”. Zelo priljubljeni so bili tudi napadi na podpredsednika vlade, voditelja liberalnih demokratov Nicka Clegga; od cleggstaze, ki je tistih nekaj čudnih dni v času predvolilne kampanje popadla Britance, ni ostalo nič… ampak res nič.

Na sredini Whitehalla, pod zadnjico konja, na katerem sedi princ George, pa je bil semafor z obvestilom, da je zavijanje na levo prepovedano. S Chrisom sva se strinjala, da bi naju, če bi bila demonstranta, ne pa samo kibica, to samo še dodatno podžgalo. Bilo je zelo mrzlo.

Mogoče pa je skoraj vse res sežeto v tem stavku iz Evening Standarda: “Kraljica bo Williamu po vsej verjetnosti ponudila vojvodino, kar pomeni, da bo gdč. Middleton postala vojvodinja. Ko bo Charles postal kralj, bo postala valižanska princesa, potem pa kraljica Katarina.” Aja, pa morda še v tem, iz  Guardiana: “Tudi najbolj okoreli republikanec jima bo zaželel srečo.” Na njunih prestolih se bosta sicer prepletala W in C. Ja, takle mamo.

“Naša hiša je vegasta viktorijanska konfekcija iz leta 1897; naplavil jo je eden od takratnih valov špekulativne gradnje…” Seveda se moramo citirati; kdo pa nas bo, če se ne bomo sami. V zadnjih treh letih in pol, dobrih treh letih in pol, skoraj štirih letih, pravzaprav, se ni nič spremenilo. Razen sosedov v zgornjem stanovanju. Tisti šopek Špank/Francozov/Kitajk/Američanov/Britancev je pozno spomladi zamenjal trio mladih Angležinj – tam v zgodnjih dvajsetih, 23 plus-minus nekaj mesecev – za katere mi je njihov stanodajalec, lastnik stanovanja, povedal, da imajo res “čudovita priporočila”. Prva je učiteljica angleščine in likovne vzgoje, druga študira pravo, tretja dela v neki zaposlovalni agenciji za pravnike; druga in tretja sta sestri. Prvih nekaj dni je bilo v redu, potem pa je izbruhnil prvi vikend. In po njem, z izjemo enega, vsi vikendi po vrsti: žur, žur, žur, kričanje, divjanje, razbijanje, ne do polnoči, ampak od treh zjutraj naprej, ko so se s prijatelji in znanci in sošolci vračajo iz klubov. Med enim izmed – ej, klasičnih! – obračunov mi je tista, ki študira pravo (ali pa njena sestra) ob pol šestih zjutraj momljajoče, utrujeno, s tistimi praznimi očmi, poskušala zabrusiti, da sem “nerazumen”, ker sem se pritoževal, da me moti donenje glasbe iz njihove dnevne sobe (to je dve nadstropji plus druga stran hiše, vendar je bila tako naglas, da se jo je zelo dobro slišalo), potem pa mi je naštela še tri kronske argumente: “Mi smo mlada dekleta in pač to počnemo! Mi plačujemo veliko denarja, da smo v tem stanovanju! Vprašale smo našega stanodajalca, ki nam je rekel, da lahko počnemo, karkoli hočemo!” Logično? Njihov stanodajalec, ki ga poznam dobrih petnajst let, je naslednji dan, ko sem ga poklical, seveda zanikal, da bi jim kdajkoli/kadarkoli rekel kaj takšnega. Druga dva argumenta pa sta tako žalostna, da se z njima ne splača ukvarjati. Prepričanje, da imajo ljudje izključno pravice in nobenih dolžnosti – in ja, gojenje tega prepričanja je največja napaka novega laburizma, po mojem celo večja od Iraka – me vedno spravi v zelo melanholično, torej slabo voljo. Skratka. Po tem konfliktu je bil na vrsti krajši détente, pri katerem pa ni pomagalo, da sem bil deležen tudi enega popolnoma krasnega, tihega vikenda: na obisk so namreč prišli starši tistih sester; vsi stanovalci so naenkrat dokazali, da znajo potiho zapirati vrata in po stopnicah hoditi, ne pa skakati in divjati. Torej znajo, sem si mislil. V soboto ob 4.45 pa je bilo tega – očitno čisto neprimernega – premirja konec. Aha. Ko so mi prejšnjo soboto povedali, da bodo imeli “veliko zabavo, na katero si seveda povabljen”, sem se opravičil, da raje ne bi, in da pa bom prenočil pri prijateljih, da se pač lahko nažurirajo brez skrbi, sem zelo neprevidno pričakoval, da mi bodo mogoče  vrnili uslugo in potem kakšen vikend malo manj žurirali. Ah, le kako sem se lahko zavajal. Spat sem se spravil okoli enih. On dveh so pridivjali iz že od kod in me zbudili, ko so pridrveli v kuhinjo (ki je nad mojo spalnico; in ne, ne da se je preseliti). Niso ostali dolgo ampak so se – očitno – preselili v dnevno sobo, eno nadstropje višje. In potem, ob 4.45 – ah, ta čarobna ura! – so ponovno vsi prišli v kuhinjo, se na glas pogovarjali, kričali in potem, ker se jim je to verjetno zdelo zelo zabavno, začeli cepetati z nogami. Ne kakšnih pet sekund, ampak dolgo, dolgo časa. Zato, da bi verjetno res slišal. In potem, moram priznati, se mi je odpeljalo. Zelo na hitro sem se oblekel ter pozvonil pri njihovih vratih. Odprl jih je eden od njihovih prijateljev in potem je iz mene izbruhnil takšen plaz obscenosti, agresije in žalitev, da sem bil še sam malo presenečen. Strukura napada, kot sem razmišljal kasneje, ni bila slaba, še posebej pa mi je bilo všeč, da sem jim lahko očital, da se je iz mojih davkov, ki jih v Britaniji plačujem od leta 1991, vsaj delno plačevalo tudi njihove šolanje – in da bi bilo bolje, če bi ta denar raje kar sežgali, saj bi bil rezultat enak. Dekleta so se poskušala nekaj pritoževati iz kuhinje, vendar pa se nisem pustil, tako kot nisem pustil do besede tistemu njihovemu prijatelju. In potem sem odvihral nazaj v svoje stanovanje. Problem s takšnimi izbruhi, ki jih res nisem navajen, je adrenalinski šok; karkoli sem poskušal narediti, nisem mogel zaspati nazaj. Po drugi strani pa sem bil tudi malo jezen nase; očitno res nisem tako ledeno flegmatičen, kot sem si predstavljal. Kakorkoli že, zjutraj sem jih potem (ponovno) zašpecal njihovemu stanodajalcu in (prvič) nepremičninskemu agentu, preko katerega so najele stanovanje. V ponedeljek, sem se odločil, bom poklical tudi na občino, na njihov oddelek za boj proti hrupu. Ne, ne bodo zmagale oziroma zmagali. Kljub temu pa sem prvič po desetih letih začel resno razmišljati, da bi nekje drugje po novem bil kje drugje.

Imel sem popolnoma drugačne načrte. Takoj po vrnitvi v London, sem se prepričeval, bom začel delati, veliko delati, in potem se bodo obzorja zjasnila in vse bo v redu. Resda sem imel kar nekaj dela, napisal (in odgovoril na) kar nekaj emajlov, plus zahvale in vse to, potem pa je bil teden mimo, delno izgubljeni vikend pa tudi. In ja, priznam, tudi malo sem se moral pohvaliti naokoli. V bistvu sem hotel s knjigo potovati po Londonu – pa še v Pariz, Berlin in New York bi jo lahko malo odnesel – ter jo tu pa tam in in še kje, očitno nekje drugje (lej, bralec, a vidiš, kaj sem naredil?) malo pofotografiral; knjiga, se mi je zdelo, bo že znala pozirati. Potem pa sem se zamujal z drugimi stvarmi, šel dvakrat v kino, pomagal reševati eno eksistencialno stisko in pomagal seliti enega prijatelja, pa je že bil ponedeljek. Oziroma še je. Med vsem tem pa sem se moral ukvarjati z eno drugo stvarjo: kam naj, na svoji knjižni polici, dam/posadim/postavim svojo knjigo, da ne bi izgledalo preveč samovšečno, naduto, pretenciozno, bombastično, nastopaško ali celo še kaj hujšega. Recimo barvno neusklajeno (kar, recimo, v primeru fotografije številka 4 sploh ni bilo mogoče).

In ko mi je zmanjkalo kombinacij – no, ni mi jih čisto zmanjkalo, samo da se stvarne literature, kar moja knjiga vsaj načelno je, na knjižni polici ne bi smelo kar tako, brez posebnega razloga, mešati z leposlovjem; nekaj izjem seveda je) – sem knjigo preselil še v spalnico. Ker nočne omarice nimam, se je znašla med Franznom in Asterixom (iz katerega se učim francoščino); v spalnici je tista ločitev na fikcijo in nefikcijo zelo zabrisana.

In kako dolgo se še sploh spodobi govoriti o knjigi? Ahem. Ne vem. Ampak nekaj stvari vsekakor še pride; Jure, recimo, mi je obljubil, da mi bo poslal nekaj fotografij s predstavitve knjige v Penu, kjer je bilo zelo fajn (jaz sem, ne popolnoma presenetljivo, pozabil fotoaparat) in se moram še enkrat zahvaliti vsem. Res, hvala. Na vrsti pa sta še dva intervjuja, v Jani in na Valu 202. Potem pa bo, nekje drugje, itak čas za kaj drugega.