Arhiv za Oktober, 2010

Veliko Nekje drugje

22.10.2010 ob 11:03

“Dobro si šofiral,” sta mi včeraj sporočila Irena in Miha. To je bilo lepo: včasih seveda ne veš, kako bodo stvari izpadle. Oziroma, kako se slišijo. Ljudje imajo različne želje in jaz sem imel tudi eno: da bi lahko vsaj enkrat, na glas, za reklamo, prebral tisti slogan “najboljše za moškega”. Ne, ne jaz. “PROIZVAJALEC: najboljše za moškega.” In ta želja se mi je, čisto tako, po naključju, izpolnila, reklamo, bila je za televizijo, pa sem, še bolj po naključju, ujel, ko sem bil v Sloveniji. V bistvu je zelo nenavadno, vse tole. Še posebej tvoj glas, ki se razlega iz televizije. Ampak vseeno, najboljše za moškega, vse to. Čez nekaj ur bom deležen še večje nenavadnosti. Pred dobrim letom dni smo snemali vzletno-pristajalna in varnostna navodila za enega od letalskih prevoznikov, ki povezuje London in Ljubljano; ne, ni bil slovenski. Potem sem na vse skupaj pozabil, potem pa mi je Mojca poslala SMS: “Ne boš verjel, kaj glih zdajle poslušam.” Oh, hvala, pa so spremenili vozni red in začeli uporabljati nove posnetke, sem si mislil. V zadnjih par mesecih sem dobil še par prijaznih sporočil. Moj najljubši? Menda je – moj glas – primeren tudi za turbulence. Česa vse ne izveš. In danes se bom končno slišal v tistem pravem okolju, na letalu. Jej! “To bo pa veliko tebe,” se je nasmehnil Michael. “Najprej letalo, potem pa še knjiga.” Ja, najprej se bom poslušal, potem pa še bral. Jej!

AVTOR................... : Zupančič, Tadej - avtor
  NASLOV.................. : Nekje drugje : devetnajst let v Londonu
  SPLOŠNO O IZDAJI........ : 1. natis
  IMPRESUM................ : Ljubljana : Vale-Novak, 2010
  ISBN.................... : 978-961-259-084-0
  UDK..................... : 821.163.6-92
  UDK ZA STATISTIKO....... : 82
  VRSTA GRADIVA........... : monografska publikacija, tekstovno gradivo,
tiskano
  COBISS.SI-ID............ : 252831232

Seveda imam tremo. Seveda. Knjiga, izbor reportaž, kolumen, kritik in blogovskih zapisov iz zadnjih (ali prvih) devetnajstih let v Londonu – dobrih 300 strani je, za 24,99 evrov – bo v knjigarnah takoj po praznikih. Na zadnji strani je fotografija, ki jo je maja, ko smo se dokončno dogovorili za knjigo, posnel Rolf Gillespie (zdi se mi, da je v petih letih tudi moja prva fotografija na blogu; na eni drugi sva s Philipom).

Nobenega ličenja ni bilo, oblačilna asemblaža pa je (bila) naslednja: srajca A.P.C., pulover Dries Van Noten (ne ni vintage, samo nekaj let star), kavbojke Cheap Monday, čevlji Hudson (se ne vidijo). Hahaha. Ja, tudi to, te generalije za fotografije, sem si vedno želel pisati. Tako pač je. Ali sem že rekel, da imam za knjigo tremo? Da, tremo imam. Tako zaradi sprejema kot zaradi prodaje. Ampak zdaj je, kar je. Medtem, v resničnem svetu: NME je objavil svojo lestvico “najbolj kul ljudi nasvetu”. Kaj sem rekel? Resničnem svetu? Na prvem mestu je Laura Marling, na drugem Janelle Monae, na tretjem Kayne (sic!) West, na četrtem Bethany Cosetino iz Best Coast, na petem pa Romy Madley Croft iz The xx. Naslednjih pet je moških, vključno s Paulom Wellerjem, Jackom Barnettom (osmi) in Darwinom Deezom (deseti). Skratka: na 20. mestu je Ritzy Bryan iz valižanskega tria The Joy Formidable.

Bryanova je super, čeprav se mi je njen bend zdel malo preveč rudimentaren, skoraj konvencionalen indie (morda tudi zato, ker se jim je za eno pesme na odru pridružil Paul Draper iz Mansun). Tista hotna želja iz The Wire, da na svetu “zdaj primanjkuje stasitih plavolask”, je vsekakor napačna: svetu res primanjkuje takšnih frontwomen kot je Ritzy Bryan. Njihova najboljša pesem? I Don’t Want to See You Like This. Jej! Je pa res, da so mi bili na koncertu v Koku – bil je prejšnji četrtek – bolj od Joy Formidable všeč Londončani Chapel Club. No, zdeli so se mi zanimivejši.

Njihov pevec Lewis Bowman sicer ni bil na tisti letošnji NME-jevi lestvici, prihodnje leto pa bo. Vsekakor. Njihove pol ure je bilo polno temne, goste melanholije. Jej! Super. Svoj nastop so končali s himno All The Eastern Girls, o dekletih v vzhodnem Londonu. (Nazaj po vrnitvi iz Slovenije.)

  • Share/Bookmark

Blogerji s(m)o mozoljasti

12.10.2010 ob 13:21

Oziroma ne samo mozoljasti, ampak tudi socialno neprilagojeni in samski; mozoljavost je v naslovu samo zato, ker je morda najzanimivejša. Skratka: radijski in televizijski voditelj Andrew Marr (tudi nekdanji BBC-jev notranjepolitični urednik ter bivši urednik Independenta),  je na nastopu na literarnem festivalu v Cheltenhamu dejal, da se mu zdi “da državljansko novinarstvo nima v glavnem nikakršne zveze z novinarstvom”, za veliko blogerjev pa da se zdi, da so “socialno neprilagojeni, mozoljasti, samski, nekoliko čudni plešasti mladi moški s cvetačastimi nosovi, ki čemijo v kleteh v hišah svojih mater in robantijo“. “Zelo jezni ljudje so. Okej, Britanija je polna zelo jeznih ljudi. Vsi smo kdaj zelo jezni. Nekateri smo jezni in pijani. Državljansko novinarstvo pa je bruhanje in robantenje zelo pijanih ljudi pozno ponoči. Včasih je seveda fantastično, vendar pa ne bo nadomestilo pravega novinarstva.” Hm. Ja. Verjetno. Ker to očitno ni bilo dovolj, je dodal: “Večina bloganja je preveč jeznega in žaljivega. Na spletu je zaradi anonimnosti mogoče govoriti grozne stvari. Ljudje na spletu rečejo stvari, ki jih osebno niti približo ne bi rekli.” Debate o anonimnosti na internetu so kakšen dan mlajše od samega spleta. Po drugi strani pa tudi blogosfera ni od včeraj; po dobrih desetih letih od prvih blogov ter slabih desetih letih pravega razmaha blogsfere, bi že lahko pričakovali, da bodo kritiki vsaj razlikovali med blogerji ter anonimnimi komentatorji na vsakršnih spletnih straneh (in seveda tudi blogih). V bistvu je škoda: Marr bi seveda imel v glavnem – celo popolnoma – prav, če bi si za svoje robantenje izbral pravo tarčo.

  • Share/Bookmark

Nemara sanjati

6.10.2010 ob 10:50

Ali je to podobno hudo kot laganje, da ste prebrali kakšno knjigo, ki je niste, ali da ste videli kakšen film, ki ga niste? No, laganje; mogoče raje en kup belih laži, ampak vseeno. Spanje, spanje, nemara sanjanje, v glavnem pa kinkanje, včasih rahlo smrčanje v gledališču, je ena izmed tistih stvari, o katerih se v spodobni družbi ne govori in se jih raje pomete pod preprogo. To pa pomeni samo to, da je dosti bolj razširjena, kot smo pripravljeni priznati. Priznam: nazadnje sem, sicer samo za nekaj trenutkov, hipov, sekund, zakinkal med Dantonovo smrtjo v National Theatru. To se je zgodilo kljub temu, da je Dantonova smrt ena mojih najljubših dram (zaradi najstniške obsedenosti z Büchnerjem), da je šlo za prvo režijo Michaela Grandagea v Nationalu in da je glavno vlogo igral Toby Stephens. Moj izgovor za dremež? Na cenejših sedežih na drugem balkonu je občutno – in očitno – slabši zrak kot v parterju. Ja. Ne? Ne vem, marsikdo mi verjame. To je bilo zadnjič. Med Krappovim zadnjim trakom z Michaelom Gambonom, ki sem ga videl pred desetimi dnevi, me ni zmanjkalo. Ne, to pa ne. Skratka, Duckie, “dobavitelji progresivnega proletarskega razvedrila”, so za gledališki festival Bite v Barbicanu za prihodnje leto napovedali projekt Lullaby (Uspavanka) oziroma kar “spanje v gledališču”. Gledalci bodo v Pit, “malo dvorano” v Barbicanu, prišli ob desetih zvečer, se preoblekli v svoje pižame, člani Duckie pa jih bodo – no – uspavali; to naj bi jim uspelo v poldrugi uri. Zjutraj jih bodo zbudili in jim postregli zajtrk. Vstopnice bodo po 42 funtov, kar je, kot je dejal Simon Casson, producent in šef Duckie, ceneje kot številna poceni prenočišča v središču Londona. Dobro jutro, ne.

  • Share/Bookmark