Veliko Nekje drugje
22.10.2010 ob 11:03“Dobro si šofiral,” sta mi včeraj sporočila Irena in Miha. To je bilo lepo: včasih seveda ne veš, kako bodo stvari izpadle. Oziroma, kako se slišijo. Ljudje imajo različne želje in jaz sem imel tudi eno: da bi lahko vsaj enkrat, na glas, za reklamo, prebral tisti slogan “najboljše za moškega”. Ne, ne jaz. “PROIZVAJALEC: najboljše za moškega.” In ta želja se mi je, čisto tako, po naključju, izpolnila, reklamo, bila je za televizijo, pa sem, še bolj po naključju, ujel, ko sem bil v Sloveniji. V bistvu je zelo nenavadno, vse tole. Še posebej tvoj glas, ki se razlega iz televizije. Ampak vseeno, najboljše za moškega, vse to. Čez nekaj ur bom deležen še večje nenavadnosti. Pred dobrim letom dni smo snemali vzletno-pristajalna in varnostna navodila za enega od letalskih prevoznikov, ki povezuje London in Ljubljano; ne, ni bil slovenski. Potem sem na vse skupaj pozabil, potem pa mi je Mojca poslala SMS: “Ne boš verjel, kaj glih zdajle poslušam.” Oh, hvala, pa so spremenili vozni red in začeli uporabljati nove posnetke, sem si mislil. V zadnjih par mesecih sem dobil še par prijaznih sporočil. Moj najljubši? Menda je – moj glas – primeren tudi za turbulence. Česa vse ne izveš. In danes se bom končno slišal v tistem pravem okolju, na letalu. Jej! “To bo pa veliko tebe,” se je nasmehnil Michael. “Najprej letalo, potem pa še knjiga.” Ja, najprej se bom poslušal, potem pa še bral. Jej!
AVTOR................... : Zupančič, Tadej - avtor NASLOV.................. : Nekje drugje : devetnajst let v Londonu SPLOŠNO O IZDAJI........ : 1. natis IMPRESUM................ : Ljubljana : Vale-Novak, 2010 ISBN.................... : 978-961-259-084-0 UDK..................... : 821.163.6-92 UDK ZA STATISTIKO....... : 82 VRSTA GRADIVA........... : monografska publikacija, tekstovno gradivo, tiskano COBISS.SI-ID............ : 252831232
Seveda imam tremo. Seveda. Knjiga, izbor reportaž, kolumen, kritik in blogovskih zapisov iz zadnjih (ali prvih) devetnajstih let v Londonu – dobrih 300 strani je, za 24,99 evrov – bo v knjigarnah takoj po praznikih. Na zadnji strani je fotografija, ki jo je maja, ko smo se dokončno dogovorili za knjigo, posnel Rolf Gillespie (zdi se mi, da je v petih letih tudi moja prva fotografija na blogu; na eni drugi sva s Philipom).
Nobenega ličenja ni bilo, oblačilna asemblaža pa je (bila) naslednja: srajca A.P.C., pulover Dries Van Noten (ne ni vintage, samo nekaj let star), kavbojke Cheap Monday, čevlji Hudson (se ne vidijo). Hahaha. Ja, tudi to, te generalije za fotografije, sem si vedno želel pisati. Tako pač je. Ali sem že rekel, da imam za knjigo tremo? Da, tremo imam. Tako zaradi sprejema kot zaradi prodaje. Ampak zdaj je, kar je. Medtem, v resničnem svetu: NME je objavil svojo lestvico “najbolj kul ljudi nasvetu”. Kaj sem rekel? Resničnem svetu? Na prvem mestu je Laura Marling, na drugem Janelle Monae, na tretjem Kayne (sic!) West, na četrtem Bethany Cosetino iz Best Coast, na petem pa Romy Madley Croft iz The xx. Naslednjih pet je moških, vključno s Paulom Wellerjem, Jackom Barnettom (osmi) in Darwinom Deezom (deseti). Skratka: na 20. mestu je Ritzy Bryan iz valižanskega tria The Joy Formidable.
Bryanova je super, čeprav se mi je njen bend zdel malo preveč rudimentaren, skoraj konvencionalen indie (morda tudi zato, ker se jim je za eno pesme na odru pridružil Paul Draper iz Mansun). Tista hotna želja iz The Wire, da na svetu “zdaj primanjkuje stasitih plavolask”, je vsekakor napačna: svetu res primanjkuje takšnih frontwomen kot je Ritzy Bryan. Njihova najboljša pesem? I Don’t Want to See You Like This. Jej! Je pa res, da so mi bili na koncertu v Koku – bil je prejšnji četrtek – bolj od Joy Formidable všeč Londončani Chapel Club. No, zdeli so se mi zanimivejši.
Njihov pevec Lewis Bowman sicer ni bil na tisti letošnji NME-jevi lestvici, prihodnje leto pa bo. Vsekakor. Njihove pol ure je bilo polno temne, goste melanholije. Jej! Super. Svoj nastop so končali s himno All The Eastern Girls, o dekletih v vzhodnem Londonu. (Nazaj po vrnitvi iz Slovenije.)
