Nekje drugje

Hja, ne vem: meni je bil Congratulations, novi album MGMT – izšel je aprila – precej bolj všeč prejšnji Oracular Spectacular (prvi pri veliki založbi), čeprav so bile na prvem tiste tri fantastično uspešne pesmi, na Congratulations pa, kot sta Andrew VanWyngarden in Ben Goldwasser razlagala vsakemu, ki je imel kaj časa, “ni singlov”; to sicer ni res, ampak vseeno. Skratka: njun sinočnji koncert v Brixton Academy – okrepljena sta bila s fantastično uigranimi bobnarjem, basistom in ritem kitaristom – je bil fenomenalen. V bistvu je bil, vsaj zame, eden najboljših, če ne najboljši letošnji koncert. In ne, ne samo zato, ker sem bil prešerne volje, kljub temu, da sva s Petrom v dvorano prišla popolnoma premočena.

Po prvih nekaj poslušanjih novega albuma se mi je zdelo, da mi je najbolj sedla Found a Whistle (obvezna reklama za mojo knjigo: Found a Whistle mi je bila tako všeč, da sem jo hotel uvrstiti na lestvico mojih devetnajstih najljubših pesmi vseh časov, ki bo tudi objavljena… v knjigi), ki je sinoči sploh nista igrala. Potem pa sem se vseeno odločil, da ne, da je res “moja” kar naslovna Congratulations, s katero sta končala “uradni del” koncerta (lej, Centrifuzija, prijazni tonski tehnik mi je dal vrstni red pesmi, če nadaljujeva tisto debato izpred nekaj let; in ja, pravi naslov predzadnje pesmi je Indie Rokkers, in ne, nisem popolnoma obseden z njima). Glavni razlog? Razen nalezljive glasbe? Eh, le kaj: Obdržal bom tvoje sanje / pozornost mi namenjaš / pa naj se zdi še tako čudno / raje bi se raztopil / kot pa pustil, da me ignoriraš. Bom ponovil: raje bi se raztopil / kot pa pustil, da me ignoriraš. Občinstvo – o njem raje sploh ne bi, ne, res ne – je plesalo samo na tiste tri pesmi, ki ji je poznalo, drugače pa se je raje pogovarjalo. To, da je bila po Time to Pretend takoj na vrsti Siberian Breaks – tokrat slabe četrt ure in ne samo 12 minut eksotičnih kitarskih rifov in beachboysovskega popa, kot da diska nikoli ni bilo – je bilo neprecenljivo. Seveda pa je res, da sem – verjetno – res en kalifornijski surferski zakajenec iz leta 1968, čudovito zlit z vesoljem. Ali nekako tako.

In se ustavimo in strmimo, ker ne vemo, kam gremo / vidim zvezde na obzorju, zlažem se. V bistvu je s Fenech-Soler in njihovo pesmijo Stop and Stare takole: super so in super je. Njihov nalezljivi, v glavnem svetli elektro pop z neskončnimi refreni, je morda res prepojen z zgodnjimi Klaxons, Friendly Fires in (na začetku letošnjega leta) Delphic, in morda res ni najbolj inventivna stvar na svetu, vendar pa so vse pesmi na njihovem debitantskem albumu, ki je izšel v ponedeljek, fantastično uspešna poroka kitar in visokooktanske Ibize; kitare in sintesajzerji, heh, pa bobni, česa več pa očitno res ne potrebujem. Fenech-Soler so doma Peterborougha in so najprej sodelovali s pariško založbo Kitsuné, letos pa so igrali na 32 festivalih ter bili predskupina Groove Armade na ameriški turneji. Ali sem edini, ki se mu zdi, da glas pevca Bena Duffyja zelo spominja na Sama Eastgatea iz Late of the Pier? Ne vem. (Tukaj bi morala biti fotografija iz Barflyja, pa je ni.) Skratka: Lies, o ljubosumnosti, je krasna, tudi v živo (Laži, laži, / same bele laži, spiš z drugim / Laži, laži / same sladke laži, spiš z vsem), tako kot tudi Battlefiels, pa tudi klavir na Great Unknown je čudovit. Edino, kar se mi zdi čudno? V Stop and Stare je tudi verz: Mesto, ki spi, ne da bi vedelo zakaj? Video pa je posnet v Parizu? Ampak to res ni zelo moteče, res ne. V bistvu so Fenech-Soler moja nova najljubša skupina™.

Le kako, torej, proslaviti konec tedna mode? I, le kako, z obiskom moje najljubše trgovine v Londonu, A.P.C. na Dover Street, seveda. Po moje je A.P.C. sicer poslanstvo, ki zavezuje k fanatizmu; trgovino so, kot običajno brez pompa in brez oglaševanja, odprli pred letom dni. V par drugih trgovinah imajo še vedno koncesijo, vendar pa sta ti dve nadstropji (oziroma pritličje in klet, kjer je oddelek za moške), verjetno najbolj francoska – hej, über-French – oaza v središču mesta, kot en zelo majhen South Kensington v Mayfairu. Čeprav sem v zadnjih letih iz določenih razlogov iz njihovih New Cure kavojk presedlal na navadne Cure, to na moj fanatizem ni niti najmanj vplivalo. Niti približno. Tudi to, da je osebje krasno, pomaga. Seveda pomaga. Ne, nisem popolnoma nekritičen oboževalec, vendar pa sem – priznam – z A.P.C. zasvojen.

In potem sem odkril eleganten volneni plašč: črn, klasično krojen, lepo zašit, zelo lepo zašit, pravzaprav. Cena? Ah, 355 funtov, kar je pomenilo, da bom čakal na razprodajo in upal, da jih ne bodo vseh prodali. XL je bil kot vlit. In potem sem, skoraj podzavestno, pogledal še všivno etiketo.

Doslej sem bil pri A.P.C. navajen na Poljske, Peruje, Bangladeše, Romunije, Indije, Tunizije, in Macaue, na Slovenijo pa ne. V bistvu pa me ne bi smelo presenetiti, res ne: le kje drugje pa naj šivajo težko konfekcijo?

Organizatorji so pričakovali “nekaj tisoč ljudi”, prišlo pa jih je 20.000. Lep, čeprav malo mrzel jesenski dan, je vsekakor pomagal. Šla sva s Katjo. In ravno ko so se v Hyde Parku katoliki zbirali k vigiliji, se je od Hyde Park Cornerja po Piccadillyju začela počasi premikati zelo pisana, zelo glasna (vključno z nekaj vuvuzelami), zelo živahna množica protestnikov proti obisku papeža Benedikta XVI. v Britaniji. Piccadilly je bil kmalu čisto poln. Uradno je šlo za protest proti državniški naravi obiska – “Vatikan ni država” je bil eden od najpogostejših sloganov, ki so jih skandirali, drugi pa “Aretirajte papeža” -, obenem pa še proti vsemu ostalemu tudi, vključno z odnosom Vatikana do pravic žensk in homoseksualcev, spolnih zlorab otrok ter uprabe kondomov v boju proti aidsu.

Potem sem pogledal na levo in lej, tam je bil Ian McKellen, prav tako v rdeči majici, samo z drugačnim napisom. Gospod na njegovi desni je Martin Sherman, še vedno najbolj znan po drami Bent (oziroma Rožnati trikotnik).

In malo nazaj…  “Oprostite, gospod Waters, ali bi vas mogoče lahko slikal?” – “Oh, seveda, kar izvolite.” – “A ni hecno, da vas je William S. Burroughs razglasil za papeža izmečkov, zdaj pa ste tukaj?” – “Hahaha.” – “In kako se vam zdi pohod?” – “Super, super. Lepo je, ja.” – “Najlepša hvala.” – “Prosim.”

Ko so protestniki s Trafalgar Squarea zavili proti Whitehallu, so se skozi slavolok Admiralty Arch videle vatikanske zastave, ki so, izmenjajoče z britanskimi, visele na Mallu; tako se ve, kdo je v Londonu na državniškem obisku. Verjetno so bile preveč očitna tarča, da bi jim še kdo drug posvetil kakšno pozornost.

Pohod se je končal z zborovanjem v Whitehallu, malo naprej od Downing Streeta, na katerem sta, med drugimi, govorila odvetnik Geoffrey Robertson in Richard Dawkins. Robertsona poznam zelo bežno, vendar dovolj, da sem ga pozdravil (takole: FOTO KATJA); v glavnem ga je zanimalo, kakšen je bil pohod, koliko ljudi je bilo in tako naprej. Mene pa je zanimalo, če bo govoril. “Ne vem, nisem se še čisto odločil, bom videl.” Potem je govoril. In govoril.

Nekaj protestnikov je – po mojem oportunistično – s seboj prineslo knjige, ki jih je Dawkins prijazno podpisoval.

Ja, tako blizu sem bil, da bi se ga lahko dotaknil. Sicer pa je bil v svojem govoru podobno oster, kot običajno, in je za papeža med drugim dejal, da je “sovražnik človeštva”.

Potem je bilo počasi konec. Ah. Aja. Saj jih še vedno ne prenašam, ampak v soboto popoldne so mi šli manj na živce kot sicer.

Odpustki pa te stvari, saj veste.

Chef ima seveda čisto prav: “Singlespeed bicikli, torej tisti brez prestav, so vračanje h koreninam, so zanikanje tehnike in napredka. In ravno zato privlačni.” In vendar, in vendar. Z Dover Streeta do Brewer Streeta je zelo dobrih pet minut, v glavnem po Piccadillyju, na hitro čez Piccadilly Circus, pa si tam. Skratka. Skoraj vsa kolesa, ki sem jih poslikal v teh nekaj minutah, so bila z direktnim prenosom (tukaj se jim reče tudi fixed-gear, ampak to ne spremeni stvari), tistim s prestavami pa je bilo očitno nerodno, verjetno zato, ker niso bila dovolj reakcionarna.

Moj problem s kolesi brez prestav – vsaj v Londonu – je zelo preprost: so moda in poza. Veste, nekatere stvari pridejo tudi v London in ne iz njega, v tem primeru v glavnem iz Berlina; kot za veliko drugih stvari so tudi za to krivi kurirji na kolesih. In ker hipsterjev in trendseterjev na čem drugem ni mogoče videti, so svojo skodelo pristavile še prodajalne s kolesi, ki prodajajo skoraj samo še kolesa z direktnim prenosom; no, vsaj zdi se tako. In zadnjič smo se o tem hitro počili. Zelo na hitro, s prestavami, v bistvu. “Tako lepa so. Luštna. Pa tudi kakšnih hribov v Londonu ni,” je zelo neprevidno začel razlagati znanec, ki si je pravkar – za nič manj kot 450 funtov – omislil sicer čisto “luštno” subroso z rdečimi kolesi. Ni hribov? Seveda, če se nikoli ne pelješ iz peklenskega trikotnika Dalston – Shoreditch – Soho, sem mu zabrusil; že proti Islingtonu so stvari popolnoma drugačne, potem, še dlje proti severu, pa so še hujše. Kar poskusi s svojim “luštnim” biciklom po Haverstock Hillu do Belsize Parka in naprej proti Hampsteadu… Tistih mojih šest ali sedem prestav, ki jih uporabljam, pride zelo prav, verjemi. “Aja,” me je začudeno pogledal. “Tega pa res še nisem poskusil. Ampak kurirji na kolesih jih pa tudi…” Ne, ne vsi, niti približno ne vsi, sem pohitel, samo tisti, ki si res predstavljajo, da so mestna inačica surferjev, ki morajo izgledati “čisto prav”, z zavihanimi ozkimi kavbojkami, karirastimi flanelastimi srajcami, kolesarsko čepico in nekaj tetovažami. Ja, seksi, ampak vseeno. “Aha, a ti so mestna inačica surferjev?” Ja. In koliko sploh prekolesariš, sem se še pozanimal, zdaj že malo boljše volje. “Saj ne veliko, v službo pa nazaj, pa malo nakoli.” Torej kakšno uro na dan? “Ne, ne, dosti manj. V službo imam deset minut.” Mogoče pa so kolesa brez prestav res za tiste, ki pravzaprav ne marajo kolesarjenja, sem menil. In pa tiste, jasno, na drugi strani, ki imajo do njega popolnoma obsesiven odnos, za puriste in fanatike, torej. Ja. “Mogoče pa res.” Pa tudi zračnice boš moral ves čas flikati, sem še pripomnil, zdaj čisto pomirjen. In tudi plašči so bolj tako-tako. “A res? Joj.” Potem smo se pogovarjali še o nekaj drugih stvareh, potem pa sem se pognal domov; vem, da tega res ne bi smel početi, ampak vijuganje med avtomobili in avtobusi in tovornjaki proti Islingtonu in vožnja skozi… no, saj ni bistveno. To je super. In za to je res vseeno, kakšen bicikel imaš. Ne? Prihodnjič: Lepi pozdravi iz “agresivno posvetne” Britanije.

Saj bi moral vedeti, ne? Camille Paglia, “disidentska feministka”, kot si pravi, ni nikoli imela občutka za humor. Njena obramba nizke, popularne kulture,  predvsem pop glasbe in dionizičnega v njej, je bila sicer super, goreča, zanimiva, brutalna, verbalno eksplozivna – vendar obenem resna in stroga, rigidna, morda celo puritanska. Predavala je podobno kot Žižek: v zrak je vrgla kakšnih dvajset retoričnih krogel, z njimi nekaj časa žonglirala, potem pa pustila, da so ena za drugo popadale na tla; videl sem jo trikrat, zapomnil pa sem si v glavnem samo to, da sem bil tam, manj pa vsebine predavanj, razen na tistem, o katerem sem potem pisal za Razglede (lej, bralec, tole je, mimogrede, skoraj neopazna reklama za knjigo Nekje drugje, ki bo izšla oktobra). Skratka. Zato pa so bili njeni prepiri in špetiri vedno izjemni (predvsem tistim z Julie Burchill, ki ji je potem, ko ji je res zmanjkalo argumentov, zabrusila “odjebi, nora stara lezbača”), podobno kot njena neskončna razočaranja (vključno s Susan Sontag in Germaine Greer, seveda). V zadnjih nekaj letih je kar poniknila; ali pa je morda, podobno utrujen, jaz nisem več spremljal? Se zgodi. In zato sem se s toliko večjim zanimanjem lotil njenega članka o Lady Gaga v Sunday Timesu. (Sem malo čakal, ker sem mislil, da se bo že kje pojavil v celoti, vendar pa je Murdochov imperij okoli njega postavil še kakšen drug zid, ne samo plačljivega.) Ne, ni ravno prepričala. Jezik je še vedno tako neprecizno baročen, kot je bil včasih – oboževalci Lady Gaga so, med drugim, “nasedli na globalni tehnokraciji modnih naprav in emocionalne revščine”; spol je zdaj “proizveden in ne več biološki”, “vse je poza”; “v razraščajoči anarhiji spleta je odplaknilo mejo med dejstvom in fikcijo” – vse skupaj pa je, po točkah, samo demolicija Lady Gaga kot neizvirne umetnice za naše čase ter, morda, “izčrpani konec seksualne revolucije in konec ere”. To, kar gre Camille Paglia pri Lady Gaga najbolj na živce, je očitno to, da si – s svojim “banalnim glasom ter izmenjavanjem neizrazitega, čikgumi soprana z vsiljivim, lažno možatim altom” ter “proizvedeno osebnostjo” – drzne črpati iz “virov”, ki jih ima tudi sama rada, torej prvih hollywoodskih seksbomb, Marlene Dietrich, Davida Bowieja in, seveda, Madonne. Prav slednje, torej Madonne, pa ji res ne more odpustiti: “Namesto Madonnine neustrašne življenske sile imamo Gagino zaskrbljujoče nagnjenje do pohabljenosti in smrti.” Ja? Skratka: Lady Gaga ≠ Madonna. Ali je to dovolj? Potem, nekaj ur kasneje, je Lady Gaga osvojila skoraj vse nagrade, ki jih za videe podeljuje MTV. In kakšen je pravi, pravilen odnos do Lady Gaga? I, le kakšen? Morda prvič v življenju nam je pravo smer pokazala Courtney Love: tisto od 1′00″ pa do konca je boljše od izvirnika (ne glede na to, kako neizviren, pace Paglia, je).