Gizmo zboli

25.08.2010 ob 11:32

Takole je bilo. V ponedeljek, okoli desetih dopoldne, je Gizmo spal – in rahlo smrčal – na zofi. Potem se je zbudil, na hitro pogledal naokoli, še hitreje skočil na tla in stekel proti kuhinji: očitno ga je zanimalo, če se je zgodil čudež in se je njegova skodela po zajtrku pred temi urami ponovno napolnila s hrano; in ne, čudež se ni zgodil. Namesto da bi se vrnil in začel svojo “prosim, gospod, jaz bi še” rutino, pa je ostal v kuhinji; glavo je imel sklonjeno, kot da je ni hotel dvigniti, in ko je naredil nekaj korakov proti hodniku, je očitno šepal na lepo sprednjo nogo. Se zgodi, saj bo kmalu boljše, sem si mislil. Mogoče si je nategnil mišico. Vendar pa ni bilo boljše. Nekoliko omotično je odtaval proti radiatorju v spalnici in se – kot se mi je zdelo – zavil v zaveso; to naredi, kot je kasneje razložil Ned, če je kaj narobe. In je bilo narobe:  tudi ko sem ga peljal na sprehod, je šepal, glave, ki jo je običajno kar rad dvignil od vedno zanimivih vonjav na tleh, pa še vedno ni hotel dvigniti niti za milimeter. Začelo me je res skrbeti. Ja, saj, saj je dobro počakati en dan in videti, kaj se dogaja, vendar pa Gizma vseeno ne poznam dovolj dobro; pa še zadnji dan je bil, ko sem ga pazil. Ko sva prišla s sprehoda, sem zato poklical veterinarsko ambulanto, za katero sem imel telefonsko številko. Gizma so naročili ob 17.15. Potem sem poklical Neda, mu obnovil dogodke ter povedal, da bom Gizma peljal k veterinarju. Seveda je bil zaskrbljen. Tudi popoldne ni bilo bolje. Sklonjena glava, težo je poskušal, včasih manj, včasih bolj uspešno, prenesti na druge tri noge. In ker zato tudi ni mogel dvigniti zadnje noge, je moral za lulanje počepniti. Sosed – in prijatelj – Phil naju je potem odpeljal k veterinarju. Veterinarska ambulanta je v Stockwellu, za dober lučaj čez Temzo, malo naprej od Vauxhalla. Veterinarju je ime Andrew in govori s prijaznim, toplim avstralskim naglasom. Osem mesecev je bil docent na Royal Veterinary Collegeu, mi je povedal, zdaj pa so mu ostali še štirje meseci na dovoljenju za delo in se je odločil, da jih bo pač oddelal. Potem pa se bo vrnil domov. London je zelo zapeljivo mesto, sva se strinjala. Gizma sem najprej sprehodil na dvorišču, da je ugotovil, kako se giblje, potem pa ga je dobro pretipal. “Skoraj čisto prepričan sem, da vem, za kaj gre. Zato bom čisto na koncu pritisnil na tisti del hrbtenice, kjer se mi zdi, da je problem.” Hrbtenice? In ja, ko je Andrew sicer zelo nežno pritisnil na začetek hrbtenice pod glavo, je Gizmo tako zabevskal, da ga je skoraj odneslo s preiskovalne mize. “Kot se mi je zdelo, da. Očitno ima bolezen medvretenčnih ploščic. Ploščica med četrtim in petim vretencem, lejte, tukaj, je zdrsnila in začela pritiskati na živčne strukture…” Torej tako, kot je lahko pri človeku, pri zdrsu medvretenčne ploščice? “Natanko tako. In veste, se zgodi. Lahko se zgodi kadarkoli.” Gizmu je dal dve injekciji – eno karpforena, nesteroidnega protivnetnega zdravila, in eno buprenofrina, za katerega je dejal, da je “morfin za pse”, ter mu predpisal še sedem tablet karprofena, po pol tablete z vsakim obrokom za teden dni. Pregledal mu je še ušesa, račun pa je bil, skupaj z DDV, 101.09 funtov. Tablete mu moramo začeti dajati v torek zvečer, vsekakor pa naj ga Richard, ki se je vračal v torek popoldne, pokliče, da mu bo povedal, kakšen režim mirovnja čaka Gizma. “Do štiri tedne, res omejeno, da se lahko stvari umirijo. In sprehodi morajo biti res kratki.” Gizmo je bil zdaj dosti mirnejši, in tudi glavo je lahko dvignil ter nehal šepati. Ko sva prišla domov, je z velikim apetitom pospravil večerjo. Potem, ob polnoči, pa se je začelo. Očitno je injekcija popustila, bolečina pa se je ne samo vrnila, ampak postala hujša: do desetih zjutraj, z nekaj minutami spanja, je Gizmo hodil od dnevne sobe do kuhinje in nazaj; od kuhinje do dnevne sobe in nazaj; od dnevne sobe do kuhinje in nazaj. In ves čas bevskal; to je bilo tisto najbolj srceparajoče, nekoliko tiho, boleče bevskanje: iii-iii. Iii-iii. Točno v srce gre. Ja. Po laminatu v dnevni sobi in na hodniku je drobil 20 sekund, klok-klok-klok-klok, potem je bila na vrsti dobre pol minute tišine (na preprogi v dnevni sobi, na kateri si je, sicer stoje, malo odpočil), potem pa nazaj, klok-klok-klok-klok, skozi hodnik v kuhinjo, klok-klok-klok-klok. In nazaj. Božanje ni pomagalo. Iii-iii. Moledovanje ni pomagalo. Klok-klok-klok-klok. Tolaženje ni pomagalo. Iii-iii. Tudi to, da sem mu dvakrat rekel you little attention seeking dog (oziroma nekaj podobnega), ni pomagalo. Klok-klok-klok-klok. Iii-iii. Sam sem ujel slabo uro živčnega spanja, potem pa nazaj: tolažiti, moledovati, prositi, upati. Njegove oči so bile vedno večje, vedno bolj rjave, vedno bolj utrujene. Največji šok sem doživel ob sedmih, ko sem mu dal zajtrk. Ne, ni ga pogoltnil v dobri minuti, kot je naredil še dan prej, ampak ga je povohal in pustil pri miru. Klok-klok-klok-klok. Končno se ga je lotil uro kasneje in ga tudi pospravil, vendar počasi, zelo počasi. Tudi to, da sem ga dvakrat peljal na hitri sprehod, ni pomagalo. Ko sva prišla nazaj, se je vrnil na svojo transverzalo: kuhinja – hodnik – dnevna soba. In nazaj. In nazaj. In zopet nazaj. In nazaj. Takoj ob devetih, ko so jo odprli, sem poklical veterinarsko ambulanto; Andrew mi je pojasnil, da bi ga bilo dobro pripeljati nazaj, da ga bo še enkrat pregledal, in da bi mu lahko dal še eno protibolečinsko injekcijo. Rekel se mu, da bom počakal na Richarda, ki naj se odloči. “Ja, saj bo v redu,” me je še potolažil. Ob desetih je Gizmo končno zaspal, verjetno popolnoma izčrpan od svojega nočnega pohodništva. Kot je poročal Phil, ki ga je prevzel za nekaj ur, je spal in jedel in tudi na sprehod šel zelo odločno, tako kot običajno, ja. Nehal je bevskati in tudi stanovanje je nehal meriti. Na zofo ni več hotel. Zvečer, kot je dejal Richard, pa je bil še boljši. “Res, res najlepša hvala, da si bil tukaj in da si skrbel zanj,” mi je rekel. Pas de problème. Oziroma, ne ravno. Ravno včeraj dopoldne sem se namreč odločil: ja, angleški brak bo. Torej beagle. Imel bom snoopyja. Po tej noči pa v to nisem ravno prepričan.

  • Share/Bookmark
 

16 komentarjev na “Gizmo zboli”

  1. irena irena pravi:

    o ja, psi zbolijo. nekoč smo imeli koker španjela in še vedno mislim, da se me bo zelo težko prepričalo v še kakšnega psa kdaj. preveč boli, ko zboli in sploh ko ga moraš uspavati.
    me pa veseli, da je Gizmo bolje. me je kar skrbelo med branjem, heh.

  2. Pika Blogavička pravi:

    Uh! Mene je tudi začelo skrbeti. Si pa lepo speljal zadeve, tako pri Gizmu kot v tem tekstu: napet je bilo kot podveza (ali kako se je že reklo? štrumpantelj?). Čisto en pravi Vet roman, ne? :) Kar pa se tiče beaglov: absolutno ja, in tudi tisto, da ves čas lajajo, sploh ni nujno res. Čudoviti so, značajni in zdravi, samo za bloke niso ravno :))

  3. nevenka nevenka pravi:

    Hm, nikar ne scagaj.
    Imam mucke že celo življenje. Veliko sem jih preživela. Težko je bilo. Neštetokrat sem bila na veterini, nešteto noči je bilo neprespanih od skrbi. A od vsega, kar se lahko za nazaj spomnim, je bilo to še najbolj vredno truda. Živali stokrat povrnejo.
    Beagle je fajn kuža, ni pa preveč ubogljiv, če ujame kak zanimiv vonj.

  4. Karmen pravi:

    Oh, bogi Gizmo. To te je skrbelo. Vem, da ni glih najbolj pameten komentar, ampak tako doživeto in s skrbjo si opisal, sploh ta klokklok, da … ahja.

  5. Pris Pris pravi:

    Ouch, med branjem sem si kar predstavljal ubožčka, kako caplja sem in tja, tako slikovito si opisal. Še dobro, da sem še pred zapisom prebral Irenin komentar, ki je namigoval na dokaj srečen konec, če ne bi me bilo orenk strah … :)

  6. bitter l. pravi:

    Snoopy bi bil odlična izbira tudi zato, ker nebi nikoli zmanjkalo tem za popisovanje na tem blogu. Namreč kolega, ki si dom deli s svojim beaglom je vedno poln štorij vseh vrst, ki so dostikrat tako karakterne, da mislim, da dejansko živi s človekom. Gizmo pa upam, da je sedaj že veliko, veliko bolje.

  7. nevenka nevenka pravi:

    Tudi jaz upam, da je Gizmu odleglo. Najbrž ne bo smel tako svobodno skakljati kot do sedaj? Ne samo zaradi zdravljenja, tudi v bodoče?
    Živali se mi zelo smilijo, če trpijo. Meni ni nihče verjel, a sem enega mačkona vozila celo k bioenergetiku. Vse sem obredla z njim, da bi mu bilo bolje. Na žival se navežeš in ji želiš pomagati.

  8. NoMercy pravi:

    pa kakšni sadisti ste to ljudje, da psu pri dosti letih, ko se seseda, ne omogočite spodobnega odhoda v večna lovišča :(
    Ne, zaradi vašega ega naj se žival matra, da bo kao še vaša igračka da – dva, mogoče mesec – dva?? :(

  9. nevenka nevenka pravi:

    Mislim, da se bo zadeva pri Gizmu dobro sanirala tudi brez operacije, tudi ljudje ne gremo za vsako hernijo pod nož, ubije nas zaradi tega k sreči tudi ne nihče. Hudi znaki bi bili popolna ohromitev, pa še takrat se da z operacijo veliko rešiti.

  10. dnzvr. pravi:

    tale pes je prišel v leta, ko potrebuje dobro zdravstveno zavarovanje.

  11. berta pravi:

    eh Mercy, če bi imel psa… mi smo se skoraj mesec dni odpravljali ga peljat uspavat. Vedno imaš neko upanje, ko je kak dan bolje. To niso lahke odločitve, 15 let živet z nekom je dolga doba.

  12. Pika Blogavička pravi:

    Pa še medgeneracijska solidarnost bo prišla zelo prav, a ne, dnzvr.! :)

  13. Maj pravi:

    Zblojen svet. Tak roman in take kolobocije zaradi nekega starega psa, saj niste normalni. Še za svojega otroka vas najbrž ne bi tako skrbelo, kaj šele, da bi kdo za zdravje otroka dal 100€,…

  14. sergeja pravi:

    Ah, bogi prikupnež Gizmo, upam, da se bo srečno izteklo. Držim pesti! Najhuje je, ko ti zboli ljubljeni pes …

  15. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    Blazno lušten in živ zapis. In ja, če je kuža bolan, je nočna mora na sporedu, ker se pač ne obnaša niti po pomoti malo racionalno, ampak cele noči počne kvečjemu vse tisto (se na primer sprehaja poškodovan gor dol), za kar bi bilo bolje, da ne bi, ker bi ga manj bolelo in drama je popolna. Osebno sem imela izredno malo teh izkušenj s svojim in res ni bil skoraj nič bolan (zdaj 14 let in še zelo vitalen), pa je bila že cela mora samo eno prehodno vnetje ušesa in težava z zobmi (že gensko predisponiran). Zelo je pomembno, da se izbere psa, ki vsaj že vnaprej ni predisponiran k zdravstvenim težavam, kot so na primer buldogi in še neštete pasme. Dobro je, da ima kuža normalno sorazmerno konstrukcijo, veliko “izdelanih” pasem ima na primer že v osnovi prekratke in uboge tačke za težo telesa in v teh primerih se težko izogneš težavam s sklepi in hrbtenico. Itd. Tudi značaj psa ni irelevanten. Dobro je vzet pod streho takšnega, ki je že predisponirano karakterno čim bolj takšen, s kakršnim lahko najbolje shajaš, sicer gre romantika tudi kmalu v franže in vrstijo se same Allenovske anekdote, ki jih je večji užitek spremljat v kinu ali takole prebrat duhovito napisano kot osebno doživljat. Skratka, podobno kot pri partnerstvih je bolje pogledat pod kožo kot tripat na privlačno podobo … hehe …

  16. šklocšklocškloc pravi:

    pa je Gizmo zdaj že vredu?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !