Sladoledni čudež

17.08.2010 ob 02:33

Danes je bil eden tistih dni. Dopoldne se je zdelo, da je oktober; ali, v najboljšem primeru, pozni april. Neprijetno mrzlo, s težkim, mokrim zrakom, da bi ga lahko rezal. Mogoče 15 stopinj? Ker je druga polovica avgusta, v Pimlicu pazim na Gizma, ki je zdaj star enajst let, počasnejši in hitreje utrujen kot lani. Ali predlani. Ali pred tremi leti. Poleg tega pa rahlo smrči. Ko sva opravila jutranje stvari, sem jo mahnil v mesto. Nujno sem potreboval kokošjo juho, ki je zame panaceja za vse mogoče stvari; v današnjem primeru vnetega grla – kakšno vreme je pa bilo! – in pa dejstva, da sem si s spomladanskimi zavitki v Cha Cha Moon v soboto opekel konico jezika, zdaj pa se je vse skupaj spremenilo v belkasto razjedo, ki je neprijetna, boli in mi gre na živce (razen če ni šlo za podivjane afte). Ker torej nisem doma, tudi kuhinje nisem navajen, zato sem šel v Whole Foods, stari Fresh & Wild, na Brewer Street; skoraj vedno, sem razmišljal, imajo kokošjo juho, ki ji pravijo “mamina kokošja juha”. Kaj pa če je ne bodo imeli, ker je poletje in vse to, me je začela dajati panika. Vendar pa panika ni bila potrebna: imeli so jo in sem jo takoj nalil v papirnati lonček za juho. Pa tudi poletja je že konec, ne? Potem sem pogledal, kaj še imajo na voljo, se hitro odločil za mesne cmoke v paradižnikovi omaki z olivami (za ceno stehtajo samo cmoke, omako pa prilijejo brezplačno; to si moram zapomniti), poiskal še eno žemljo in plačal. Pojedel sem v zgornjem nadstropju, obkrožen z bio kozmetiko, stoenim izdelkom iz pire ter 30 vrstami oljčnega olja. Juha je bil pomirjujoča, cmoki pa okusni in čisto prav skuhani (prepogosto so pretrdi). Malo boljše volje sem že bil. Na drugi strani Soha sem v knjigarni Foyles naročil dve knjigi (za tretjino ceneje kot na internetu), med vračanjem k avtobusnemu postajališču, zopet na drugi strani, pa sem šel po bližnjici, po Archer Street. Zdaj je sijalo sonce. Zgornji del trenirke in jakna, ki sem ju imel oblečeni, sta bili naenkrat občutno preveč. Na začetku Archer Street, ravno tam, kjer je hotela Eva odpreti restavracijo Bar Centrale 2, malo pred Barcodeom, pa je bilo nekaj novega, nekaj zanimivega. In, kot se je izkazalo, zelo okusnega: gelateria in delikatesa, vendar vsekakor bolj gelateria Gelupo. Saj je jasno, ne: gelato je pravi italijanski sladoled, boljši in “lažji” od običajnih sladoledov, ki so kalorične bombe predvsem zaradi smetane in jajc; okus je res “čistejši”, kot se hvalijo. V Gelupo sem se takoj zaljubil, čeprav sem imel težave z odločanjem. Okusi? “Današnji”: pistacija; kasatna kupa; lešnik, kostanj; avba (mešani sadni); rikota, kava in med; pinjole in janež; rikota, mandelji in stracciatella (v tem primeru naribana čokolada). To si bili samo gelati. Potem pa so bili še sorbeti (kokosov, čokoladni, robidnice, jagode, ananas, breskev) ter granite (svetli mandeljni, višnja, kava, rdeče pomaranče), za h granitam pa tudi sveže pečene brioše. Prijazen gelatiere je prijazno čakal, da sem se odločil za srednje velik kornet in za dve kepici – no, kepi – sladoleda: pistacijo in tisto rikoto, mandeljne in stracciatello. Vse skupaj ni bilo malo, štiri funte petdeset, vendar pa mi je bilo čisto vseeno. “Grlo me boli in sladoled je najboljše zdravilo,” sem rekel gelatieru. “Zelo točno, gospod,” se je nasmehnil. Na računu je bilo natisnjeno, da mu je bilo ime Amelia, vendar dvomim, da mu je bilo tako tudi v resnici ime. Od okusa obeh sladoledov – no, gelatov – se mi je, resnici na ljubo, malo odpeljalo; česa tako popolnega, nežno usklajenega in dopolnjujočega nisem jedel že dolgo časa. V bistvu sem bil tako zamaknjen, da sem se naenkrat znašel na Piccadilly Circusu, sedel na ograji enega od vhodov na podzemno, počasi lizal sladoled in mirno gledal turiste, ki se mi enkrat za spremembo niso zdeli nič posebej eksotičnega. Piccadilly Circusu se, če se le da, vedno izognem, zdaj pa sem razmišljal o tem, kako so bili včasih neonske reklame tudi na London Pavilionu (leta 1982, ko sem bil prvič v Londonu, je bil Pavilion še kino)  in Lillywhites, ne pa samo na Monicu, torej nad sedanjim Bootsom; kako je bil Eros – uradno se mu reče Spominska fontana spomenika lordu Shaftesburyju – nekoč pravi (sicer majhen) vodomet in je stal res na sredini trga; kako je zoprno, ker ni več velike prodajalne plošč (ne glede ali je bil Tower Records ali Virgin ali magari Zavvi); in kako je ta sladoled res najboljši sladoled, kar sem jih jedel v Lodonu. Kadarkoli, kjerkoli. In potem, bralec, sem naredil še nekaj bolj nenavadnega: šel sem nazaj, po repete. Amelia, čisto nič presenečen, se je – ponovno – nasmehnil. Rikota, kava in med! Pinjole in janež! Prosim! Pa jutri bom tudi nazaj. Seveda bom nazaj. Poskusiti moram še vse sorbete in granite. In ostale gelate. S svojo kartico zvestobe, na kateri imam zdaj že dve štempiljki. In ko jih bom zbral deset, bom dobil en gelato zastonj; če prav računam, bo to v petek.

  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev na “Sladoledni čudež”

  1. Jean Tonic pravi:

    Redko imam zjutraj lušte za sladoled, ampak zdajle si mi jih pa naredil. In tudi za kokošjo juho. Hej, kaj če bi kdo združil to dvoje? Bolj zanič od tistega jugoslovanskega koka-kola sladoleda že ne more biti…. In baje imajo kdo drug kot “z Džrmns” sladoled z okusom piva…. (bljak)

  2. aljosa8 pravi:

    A Tower Recordsa ni več ali kaj?

  3. Pika Blogavička pravi:

    “česa tako popolnega, nežno usklajenega in dopolnjujočega nisem jedel že dolgo časa”… meni pa se cedijo sline. Hvala za tole! :) Gremo.

  4. irena irena pravi:

    okej, ko se primajem do Londona, bom točno tebi težila, da me pelješ na ekskurzijo po sladoledarnah! :) čeprav ne morem verjeti, da ne obstajata le mali kornet in veliki kornet, ampak tudi srednji. a lončke majo? big buckets? jaz sem a bucket person. :)

    p.s. sladoled je celo spremenil moj komentar, ki bi se moral začeti z Giiiiizmooooooooooooooo!!!!! seveda, da smrči. v bistvu bi moral smrčati še bolj. pasje smrčanje je edino kul smrčanje na svetu. ja.

  5. ana pravi:

    moj zajtrk danes je bila malinova iz Zvedze … super zdrava izbira :)
    sladoled bi tudi, ja, lažje sorte….sploh “nežno usklajen”

  6. tadej tadej pravi:

    Najlepša hvala, najlepša hvala. Irena: pridi že enkrat! In če boš letela z easyJetom, te čaka še poseben bonus; no, ne samo tebe, ampak vseeno :) Pika: ma saj se trudim, veš, se res :) Aljosa8: že nekaj časa ne; glih so odprli trgovino z oblačili, ampak Towerja na 1 Piccadilly Circus ni od leta 2007 (Virgin je sicer trgovino kupil nekaj let prej, zdi se mi, da 2003 ali 2004, vendar je še naprej poslovala kot Tower Records). Jean Tonic: bom danes nadaljeval z združevanjem. Hvala :)))

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !