Letargija in vse to

11.08.2010 ob 19:13

Čisto enako je po vsakem velikem delu; ko stvari oddam, se me loti letargija. Oziroma drugače: ne gre toliko za duševno otopelost, ki jo kot glavno razlago ponuja SSKJ, ampak zgolj za nedejavnost, mrtvilo (ki sta dodatni razlagi). Finiš je bilo nekaj manj kot 15.000 besed; priznati moram, da me je tako izžel, da sem še na emajle odgovarjal zelo počasi in – no – letargično. Edino, kar sem še lahko pisal, so bile domače naloge za francoščino. Heh. Načrte pa sem imel, seveda sem jih imel. Recimo da bom napisal prosti spis o novem, drugem albumu Bombay Bicycle Club – pravi se mu Flaws, je akustičen, prvi teden je pristal na osmem mestu lestvice albumov, v NME pa je dobil oceno 8/10 – ter njihovem koncertu v Union Chapel, ki je čisto prava cerkev (in ja, občinstvo sedi v klopeh in ne more plesati).  Album je, kot se reče, “pogumen”; tako radikalno drugačni pri svojem drugem albumu niso bili niti The Horrors, vendar pa se mi, resnici na ljubo, zdi še malo prezgodaj za tovrstno folk introspekcijo. Jack Steadman, frontman in avtor vseh pesmi, je na odru super mešanica sramežljivega piflarja in nekoliko nerodnega mladega galanta in tudi sicer je vse v redu, samo za besedila se je izkazalo, da so zelo postadolescentna in šibkejša – celo za najboljši novi pesmi Ivy & Gold in Rinse Me Down – kot bi se morda zdelo, če bi se držali svojega indieja.

Vsekakor pa sem na njihovih koncertih bolj navajen divjanja občinstva kot pa olikanega sedenja ter – sicer angažiranega in pospremljenega z nekaj žvižgi vendar pa vseeno zelo olikanega – ploskanja. Najtopleje pa je bila sprejeta aAkustična verzija Dust On The Ground, ki je bila tudi sicer krasna. To je bila prva stvar, o kateri sem hotel pisati; hotel pa sem pisati tudi o Tomorrow, in a Year (opera od The Knife, vendar s samo eno takšno tipično njuno pesmijo, čisto na koncu, besedila pesmi oziroma libreta pa nisem preveč dobro razumel), ki je bila 28. julija v Barbicanu, o gastroskopiji (vnetje želodčne sluznice in vnetje sluznice požiralnika; malo hujše, kot sem pričakoval) ter o glosi Jan Morris o poljubljanju, ki me je spravila v zelo dobro voljo. Pa tudi o Borisovih biciklih, ja, vendar nekako ni ratalo. Se zgodi. Vedno sem nekako začel, potem pa se mi jevse skupaj zdelo malo prozaično in sem malo odstavil in potem zopet malo pogrel, vendar vseeno ni šlo. Letargija in vse to. Počitnice? Ne, tega pa ne počnemo. Tega pa ne. Sicer pa se zdaj stvari, zelo počasi, vračajo v stare kolesnice. Čez slab mesec dni bo izšel novi album Fabienne Delsol; vse za učenje francoščine, jasno. Pa tudi te letargije bo konec.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Letargija in vse to”

  1. alcessa pravi:

    vendar pa se mi, resnici na ljubo, zdi še malo prezgodaj za tovrstno folk introspekcijo.

    JA. Lepo, da mestoma spominjajo na Tinderstickse, ki jih obožujem, in na Simona in Garfunkla, proti čemur tudi nimam nič (če se kdo ne strinja in bi me rad kamenjal za to izjavo: uradne ure za prodajo kamnov na mojem blogu so ob 6h zjutraj, kamenjanje je dovoljeno med 7 in 8, ob 8h mora biti konec, ker takrat objavljam), ampak res je mičken mičken prezgodaj za … letargijo! :-)))

    (dobri so in rada jih imam)

  2. Pika Blogavička pravi:

    Torej niso bile počitnice, kaj? Me pa seveda zanima, kaj je bil tisti “finiš”. Seveda me zanima. Pa tudi to, kako se boš lotil vseh tistih vnetij? Bo v redu, ne? In jaz imam tudi rada BBC, akustične in električne! :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !