Arhiv za Avgust, 2010

Odpovedani Srpski film

29.08.2010 ob 12:13

Nedelja, heh? Le kako končati zadnjo avgustovsko nedeljo tako, da si jo bom ja zapomnil? Seveda, z ogledom kakšnega filma! Brez kakšne posebne konkurence je zmagal Srpski film Srdjana Spasojevića, ki je bil na sporedu letošnjega FrightFesta; zanj sem se ogrel po prijaznem, navdušenem Prisovem poročilu, in tudi sploh se mi je zdelo vse skupaj zanimivo. Se zgodi. Vendar pa se ni zgodilo: organizatorji so film umaknili s sporeda, ker so britanski filmski cenzorji, torej British Board of Film Classification, zahtevali, da iz njega izrežejo za  skoraj štiri minute materiala (oziroma naredijo 49 “individualnih posegov”, kot se reče). Samo v tem primeru, so sporočili, bi film dobil klasifikacijo “18″ (“primerno samo za odrasle”) in bi ga na festivalu lahko predvajali. To so organizatorji zavrnili, saj so hoteli predvajati integralno verzijo (sodirektor festivala je za Guardian dejal, da gre za “integriteto festivala”). Svoj lonček so pristavili še v lokalni občini, Westminster, ki je prav tako prepovedala predvajanje integralne verzije (kino Empire, kjer poteka festival, je namreč na Leicester Squareu in torej v Westminstru), občine pa imajo, po Zakonu o kinematografiji iz leta 1909, zadnjo besedo pri tem, kakšne in katere filme lahko predvajajo v lokalnih kinih, te pravice pa se zelo trdo oklepajo; zdi se, da so najraje prepovedovali Brianovo življenje, ponekod pa je trajalo tudi do 30 let, da so odpravili prepoved. Skratka, na FrightFestu bodo namesto Srpskega filma predvajali avstralski The Clinic. Ne, verjetno ne bom šel. Izkušnje z BBFC so sicer zelo različne. Moj prijatelj Alexander je bil nekaj let solastnik pornografskega studija v Berlinu in ko so med valom akvizicij kupili neko manjšo praško produkcijo, so morali v klasifikacijo (za “R18″) poslati tudi filme iz Prage; v Britaniji brez klasifikacije BBFC namreč ni dovoljeno prodajanje filmov (na vseh nosilcih) ali njihovo predvajanje. Po dveh tednih so dobili nazaj navodila, katere prizore bi morali izrezati, da bi jih lahko klasificirali, čisto na koncu pa je bil še pripis: “V materialu za ovitek piše, da je jezik, ki ga govorijo v vseh treh filmih, češčina. To ni res: igralci govorijo slovaško. Prosimo, da popravite tudi to.” V Alexandrovi firmi so v vse pripombe upoštevali, tudi to s češčino oziroma slovaščino. “Veš, takšno resnost pri delu lahko res samo občudujem,” mi je dejal.

  • Share/Bookmark

Gizmo zboli

25.08.2010 ob 11:32

Takole je bilo. V ponedeljek, okoli desetih dopoldne, je Gizmo spal – in rahlo smrčal – na zofi. Potem se je zbudil, na hitro pogledal naokoli, še hitreje skočil na tla in stekel proti kuhinji: očitno ga je zanimalo, če se je zgodil čudež in se je njegova skodela po zajtrku pred temi urami ponovno napolnila s hrano; in ne, čudež se ni zgodil. Namesto da bi se vrnil in začel svojo “prosim, gospod, jaz bi še” rutino, pa je ostal v kuhinji; glavo je imel sklonjeno, kot da je ni hotel dvigniti, in ko je naredil nekaj korakov proti hodniku, je očitno šepal na lepo sprednjo nogo. Se zgodi, saj bo kmalu boljše, sem si mislil. Mogoče si je nategnil mišico. Vendar pa ni bilo boljše. Nekoliko omotično je odtaval proti radiatorju v spalnici in se – kot se mi je zdelo – zavil v zaveso; to naredi, kot je kasneje razložil Ned, če je kaj narobe. In je bilo narobe:  tudi ko sem ga peljal na sprehod, je šepal, glave, ki jo je običajno kar rad dvignil od vedno zanimivih vonjav na tleh, pa še vedno ni hotel dvigniti niti za milimeter. Začelo me je res skrbeti. Ja, saj, saj je dobro počakati en dan in videti, kaj se dogaja, vendar pa Gizma vseeno ne poznam dovolj dobro; pa še zadnji dan je bil, ko sem ga pazil. Ko sva prišla s sprehoda, sem zato poklical veterinarsko ambulanto, za katero sem imel telefonsko številko. Gizma so naročili ob 17.15. Potem sem poklical Neda, mu obnovil dogodke ter povedal, da bom Gizma peljal k veterinarju. Seveda je bil zaskrbljen. Tudi popoldne ni bilo bolje. Sklonjena glava, težo je poskušal, včasih manj, včasih bolj uspešno, prenesti na druge tri noge. In ker zato tudi ni mogel dvigniti zadnje noge, je moral za lulanje počepniti. Sosed – in prijatelj – Phil naju je potem odpeljal k veterinarju. Veterinarska ambulanta je v Stockwellu, za dober lučaj čez Temzo, malo naprej od Vauxhalla. Veterinarju je ime Andrew in govori s prijaznim, toplim avstralskim naglasom. Osem mesecev je bil docent na Royal Veterinary Collegeu, mi je povedal, zdaj pa so mu ostali še štirje meseci na dovoljenju za delo in se je odločil, da jih bo pač oddelal. Potem pa se bo vrnil domov. London je zelo zapeljivo mesto, sva se strinjala. Gizma sem najprej sprehodil na dvorišču, da je ugotovil, kako se giblje, potem pa ga je dobro pretipal. “Skoraj čisto prepričan sem, da vem, za kaj gre. Zato bom čisto na koncu pritisnil na tisti del hrbtenice, kjer se mi zdi, da je problem.” Hrbtenice? In ja, ko je Andrew sicer zelo nežno pritisnil na začetek hrbtenice pod glavo, je Gizmo tako zabevskal, da ga je skoraj odneslo s preiskovalne mize. “Kot se mi je zdelo, da. Očitno ima bolezen medvretenčnih ploščic. Ploščica med četrtim in petim vretencem, lejte, tukaj, je zdrsnila in začela pritiskati na živčne strukture…” Torej tako, kot je lahko pri človeku, pri zdrsu medvretenčne ploščice? “Natanko tako. In veste, se zgodi. Lahko se zgodi kadarkoli.” Gizmu je dal dve injekciji – eno karpforena, nesteroidnega protivnetnega zdravila, in eno buprenofrina, za katerega je dejal, da je “morfin za pse”, ter mu predpisal še sedem tablet karprofena, po pol tablete z vsakim obrokom za teden dni. Pregledal mu je še ušesa, račun pa je bil, skupaj z DDV, 101.09 funtov. Tablete mu moramo začeti dajati v torek zvečer, vsekakor pa naj ga Richard, ki se je vračal v torek popoldne, pokliče, da mu bo povedal, kakšen režim mirovnja čaka Gizma. “Do štiri tedne, res omejeno, da se lahko stvari umirijo. In sprehodi morajo biti res kratki.” Gizmo je bil zdaj dosti mirnejši, in tudi glavo je lahko dvignil ter nehal šepati. Ko sva prišla domov, je z velikim apetitom pospravil večerjo. Potem, ob polnoči, pa se je začelo. Očitno je injekcija popustila, bolečina pa se je ne samo vrnila, ampak postala hujša: do desetih zjutraj, z nekaj minutami spanja, je Gizmo hodil od dnevne sobe do kuhinje in nazaj; od kuhinje do dnevne sobe in nazaj; od dnevne sobe do kuhinje in nazaj. In ves čas bevskal; to je bilo tisto najbolj srceparajoče, nekoliko tiho, boleče bevskanje: iii-iii. Iii-iii. Točno v srce gre. Ja. Po laminatu v dnevni sobi in na hodniku je drobil 20 sekund, klok-klok-klok-klok, potem je bila na vrsti dobre pol minute tišine (na preprogi v dnevni sobi, na kateri si je, sicer stoje, malo odpočil), potem pa nazaj, klok-klok-klok-klok, skozi hodnik v kuhinjo, klok-klok-klok-klok. In nazaj. Božanje ni pomagalo. Iii-iii. Moledovanje ni pomagalo. Klok-klok-klok-klok. Tolaženje ni pomagalo. Iii-iii. Tudi to, da sem mu dvakrat rekel you little attention seeking dog (oziroma nekaj podobnega), ni pomagalo. Klok-klok-klok-klok. Iii-iii. Sam sem ujel slabo uro živčnega spanja, potem pa nazaj: tolažiti, moledovati, prositi, upati. Njegove oči so bile vedno večje, vedno bolj rjave, vedno bolj utrujene. Največji šok sem doživel ob sedmih, ko sem mu dal zajtrk. Ne, ni ga pogoltnil v dobri minuti, kot je naredil še dan prej, ampak ga je povohal in pustil pri miru. Klok-klok-klok-klok. Končno se ga je lotil uro kasneje in ga tudi pospravil, vendar počasi, zelo počasi. Tudi to, da sem ga dvakrat peljal na hitri sprehod, ni pomagalo. Ko sva prišla nazaj, se je vrnil na svojo transverzalo: kuhinja – hodnik – dnevna soba. In nazaj. In nazaj. In zopet nazaj. In nazaj. Takoj ob devetih, ko so jo odprli, sem poklical veterinarsko ambulanto; Andrew mi je pojasnil, da bi ga bilo dobro pripeljati nazaj, da ga bo še enkrat pregledal, in da bi mu lahko dal še eno protibolečinsko injekcijo. Rekel se mu, da bom počakal na Richarda, ki naj se odloči. “Ja, saj bo v redu,” me je še potolažil. Ob desetih je Gizmo končno zaspal, verjetno popolnoma izčrpan od svojega nočnega pohodništva. Kot je poročal Phil, ki ga je prevzel za nekaj ur, je spal in jedel in tudi na sprehod šel zelo odločno, tako kot običajno, ja. Nehal je bevskati in tudi stanovanje je nehal meriti. Na zofo ni več hotel. Zvečer, kot je dejal Richard, pa je bil še boljši. “Res, res najlepša hvala, da si bil tukaj in da si skrbel zanj,” mi je rekel. Pas de problème. Oziroma, ne ravno. Ravno včeraj dopoldne sem se namreč odločil: ja, angleški brak bo. Torej beagle. Imel bom snoopyja. Po tej noči pa v to nisem ravno prepričan.

  • Share/Bookmark

Gizmo, 4.

20.08.2010 ob 00:53

Purposeful je ena mojih najljubših angleških besed. Ne vem zakaj; res pa je, da  déterminé in zielbewusst nista tako imenitni. Poleg tega pa je purposeful najboljši pridevnik za opis vsega, kar počne Gizmo (tudi prislov, purposefully, ni za odmet). Seveda je res, da je star enajst let in da je njegov dan v resnici sestavljen iz spanja, štirih ali petih sprehodov, dveh obrokov in enega ali dveh priboljškov, vendar pa to ne spremeni stvari; vsega se loti odločno in čisto nič ni brezciljno. Predvsem pa se odločno loteva spanja: prvih pet fotografij sem posnel v slabi uri po sinočnjem večernem sprehodu, ko je očitno razmišljal, na katerem od svojih ležišč – običajnih ali pa provizoričnih – bi spal. Na vsakem je potem prebil pet minut, potem pa ga je odneslo naprej.

S postelje na kavč…

… s kavča na fotelj…

… s fotelja na pregrinjala, ki so zdrsnila s kavča…

… s pregrinjal pa na blazine, ki so njegovo uradno ležišče.

Vsekakor pa se še vedno na vsak način poskuša dokopati do kakšnega priboljška. Cilj očitno posvečuje sredstva in Gizmo je za tisti keks pripravljena narediti vse, tudi dati šapo in vse to.

Pes, ne?  In ja, seveda dobi to, kar hoče. Čeprav ne čisto vedno. No, skoraj vedno.

  • Share/Bookmark

Sladoledni čudež

17.08.2010 ob 02:33

Danes je bil eden tistih dni. Dopoldne se je zdelo, da je oktober; ali, v najboljšem primeru, pozni april. Neprijetno mrzlo, s težkim, mokrim zrakom, da bi ga lahko rezal. Mogoče 15 stopinj? Ker je druga polovica avgusta, v Pimlicu pazim na Gizma, ki je zdaj star enajst let, počasnejši in hitreje utrujen kot lani. Ali predlani. Ali pred tremi leti. Poleg tega pa rahlo smrči. Ko sva opravila jutranje stvari, sem jo mahnil v mesto. Nujno sem potreboval kokošjo juho, ki je zame panaceja za vse mogoče stvari; v današnjem primeru vnetega grla – kakšno vreme je pa bilo! – in pa dejstva, da sem si s spomladanskimi zavitki v Cha Cha Moon v soboto opekel konico jezika, zdaj pa se je vse skupaj spremenilo v belkasto razjedo, ki je neprijetna, boli in mi gre na živce (razen če ni šlo za podivjane afte). Ker torej nisem doma, tudi kuhinje nisem navajen, zato sem šel v Whole Foods, stari Fresh & Wild, na Brewer Street; skoraj vedno, sem razmišljal, imajo kokošjo juho, ki ji pravijo “mamina kokošja juha”. Kaj pa če je ne bodo imeli, ker je poletje in vse to, me je začela dajati panika. Vendar pa panika ni bila potrebna: imeli so jo in sem jo takoj nalil v papirnati lonček za juho. Pa tudi poletja je že konec, ne? Potem sem pogledal, kaj še imajo na voljo, se hitro odločil za mesne cmoke v paradižnikovi omaki z olivami (za ceno stehtajo samo cmoke, omako pa prilijejo brezplačno; to si moram zapomniti), poiskal še eno žemljo in plačal. Pojedel sem v zgornjem nadstropju, obkrožen z bio kozmetiko, stoenim izdelkom iz pire ter 30 vrstami oljčnega olja. Juha je bil pomirjujoča, cmoki pa okusni in čisto prav skuhani (prepogosto so pretrdi). Malo boljše volje sem že bil. Na drugi strani Soha sem v knjigarni Foyles naročil dve knjigi (za tretjino ceneje kot na internetu), med vračanjem k avtobusnemu postajališču, zopet na drugi strani, pa sem šel po bližnjici, po Archer Street. Zdaj je sijalo sonce. Zgornji del trenirke in jakna, ki sem ju imel oblečeni, sta bili naenkrat občutno preveč. Na začetku Archer Street, ravno tam, kjer je hotela Eva odpreti restavracijo Bar Centrale 2, malo pred Barcodeom, pa je bilo nekaj novega, nekaj zanimivega. In, kot se je izkazalo, zelo okusnega: gelateria in delikatesa, vendar vsekakor bolj gelateria Gelupo. Saj je jasno, ne: gelato je pravi italijanski sladoled, boljši in “lažji” od običajnih sladoledov, ki so kalorične bombe predvsem zaradi smetane in jajc; okus je res “čistejši”, kot se hvalijo. V Gelupo sem se takoj zaljubil, čeprav sem imel težave z odločanjem. Okusi? “Današnji”: pistacija; kasatna kupa; lešnik, kostanj; avba (mešani sadni); rikota, kava in med; pinjole in janež; rikota, mandelji in stracciatella (v tem primeru naribana čokolada). To si bili samo gelati. Potem pa so bili še sorbeti (kokosov, čokoladni, robidnice, jagode, ananas, breskev) ter granite (svetli mandeljni, višnja, kava, rdeče pomaranče), za h granitam pa tudi sveže pečene brioše. Prijazen gelatiere je prijazno čakal, da sem se odločil za srednje velik kornet in za dve kepici – no, kepi – sladoleda: pistacijo in tisto rikoto, mandeljne in stracciatello. Vse skupaj ni bilo malo, štiri funte petdeset, vendar pa mi je bilo čisto vseeno. “Grlo me boli in sladoled je najboljše zdravilo,” sem rekel gelatieru. “Zelo točno, gospod,” se je nasmehnil. Na računu je bilo natisnjeno, da mu je bilo ime Amelia, vendar dvomim, da mu je bilo tako tudi v resnici ime. Od okusa obeh sladoledov – no, gelatov – se mi je, resnici na ljubo, malo odpeljalo; česa tako popolnega, nežno usklajenega in dopolnjujočega nisem jedel že dolgo časa. V bistvu sem bil tako zamaknjen, da sem se naenkrat znašel na Piccadilly Circusu, sedel na ograji enega od vhodov na podzemno, počasi lizal sladoled in mirno gledal turiste, ki se mi enkrat za spremembo niso zdeli nič posebej eksotičnega. Piccadilly Circusu se, če se le da, vedno izognem, zdaj pa sem razmišljal o tem, kako so bili včasih neonske reklame tudi na London Pavilionu (leta 1982, ko sem bil prvič v Londonu, je bil Pavilion še kino)  in Lillywhites, ne pa samo na Monicu, torej nad sedanjim Bootsom; kako je bil Eros – uradno se mu reče Spominska fontana spomenika lordu Shaftesburyju – nekoč pravi (sicer majhen) vodomet in je stal res na sredini trga; kako je zoprno, ker ni več velike prodajalne plošč (ne glede ali je bil Tower Records ali Virgin ali magari Zavvi); in kako je ta sladoled res najboljši sladoled, kar sem jih jedel v Lodonu. Kadarkoli, kjerkoli. In potem, bralec, sem naredil še nekaj bolj nenavadnega: šel sem nazaj, po repete. Amelia, čisto nič presenečen, se je – ponovno – nasmehnil. Rikota, kava in med! Pinjole in janež! Prosim! Pa jutri bom tudi nazaj. Seveda bom nazaj. Poskusiti moram še vse sorbete in granite. In ostale gelate. S svojo kartico zvestobe, na kateri imam zdaj že dve štempiljki. In ko jih bom zbral deset, bom dobil en gelato zastonj; če prav računam, bo to v petek.

  • Share/Bookmark

Letargija in vse to

11.08.2010 ob 19:13

Čisto enako je po vsakem velikem delu; ko stvari oddam, se me loti letargija. Oziroma drugače: ne gre toliko za duševno otopelost, ki jo kot glavno razlago ponuja SSKJ, ampak zgolj za nedejavnost, mrtvilo (ki sta dodatni razlagi). Finiš je bilo nekaj manj kot 15.000 besed; priznati moram, da me je tako izžel, da sem še na emajle odgovarjal zelo počasi in – no – letargično. Edino, kar sem še lahko pisal, so bile domače naloge za francoščino. Heh. Načrte pa sem imel, seveda sem jih imel. Recimo da bom napisal prosti spis o novem, drugem albumu Bombay Bicycle Club – pravi se mu Flaws, je akustičen, prvi teden je pristal na osmem mestu lestvice albumov, v NME pa je dobil oceno 8/10 – ter njihovem koncertu v Union Chapel, ki je čisto prava cerkev (in ja, občinstvo sedi v klopeh in ne more plesati).  Album je, kot se reče, “pogumen”; tako radikalno drugačni pri svojem drugem albumu niso bili niti The Horrors, vendar pa se mi, resnici na ljubo, zdi še malo prezgodaj za tovrstno folk introspekcijo. Jack Steadman, frontman in avtor vseh pesmi, je na odru super mešanica sramežljivega piflarja in nekoliko nerodnega mladega galanta in tudi sicer je vse v redu, samo za besedila se je izkazalo, da so zelo postadolescentna in šibkejša – celo za najboljši novi pesmi Ivy & Gold in Rinse Me Down – kot bi se morda zdelo, če bi se držali svojega indieja.

Vsekakor pa sem na njihovih koncertih bolj navajen divjanja občinstva kot pa olikanega sedenja ter – sicer angažiranega in pospremljenega z nekaj žvižgi vendar pa vseeno zelo olikanega – ploskanja. Najtopleje pa je bila sprejeta aAkustična verzija Dust On The Ground, ki je bila tudi sicer krasna. To je bila prva stvar, o kateri sem hotel pisati; hotel pa sem pisati tudi o Tomorrow, in a Year (opera od The Knife, vendar s samo eno takšno tipično njuno pesmijo, čisto na koncu, besedila pesmi oziroma libreta pa nisem preveč dobro razumel), ki je bila 28. julija v Barbicanu, o gastroskopiji (vnetje želodčne sluznice in vnetje sluznice požiralnika; malo hujše, kot sem pričakoval) ter o glosi Jan Morris o poljubljanju, ki me je spravila v zelo dobro voljo. Pa tudi o Borisovih biciklih, ja, vendar nekako ni ratalo. Se zgodi. Vedno sem nekako začel, potem pa se mi jevse skupaj zdelo malo prozaično in sem malo odstavil in potem zopet malo pogrel, vendar vseeno ni šlo. Letargija in vse to. Počitnice? Ne, tega pa ne počnemo. Tega pa ne. Sicer pa se zdaj stvari, zelo počasi, vračajo v stare kolesnice. Čez slab mesec dni bo izšel novi album Fabienne Delsol; vse za učenje francoščine, jasno. Pa tudi te letargije bo konec.

  • Share/Bookmark