Chris o Patti Smith

1.07.2010 ob 18:59

Pred dobrim letom dni – v času Frankmusika in vsega tega – je bilo rečeno, da “bomo še kdaj ponovili”, namreč Chrisovo poročanje s kakšnega koncerta. In zdaj je prišel čas ravno za to: v torek je v Hyde Parku nastopila Patti Smith s svojim bendom. Hecno, ampak to je bilo prvič, da sva jo videla na pravem rock and rollu špilu, ne pa v kakšnem bolj posvečenem kulturnem hramu, recimo Royal Festival Hallu ali kakšni posebej ekskluzivni galeriji. Se zgodi.

Chris piše: Pri vstopu na ograjeni del Hyde Parka, kjer potekajo Serpentine Sessions, me je spreletel občutek, da gre za déjà vu – skoraj čisto vse me je spominjalo na zadnjih nekaj dni, ki sem jih prebil na festivalu v Glastonburyju; celo “uradna pijača”, ki je zalivala od sonca požgano travo, je bila enaka, torej pivo Tuborg. Vendar pa je vsekakor šlo za Hyde Park  in ne za velikansko njivo v Somersetu, to pa je pomenilo, da je življenje v metropoli oddaljeno samo nekaj korakov. Patti Smith je  na oder prišla v svoji običajni uniformi – v škornjih, kavbojkah in črnem skuknjiču – in v spremstvu svoje Patti Smith Group; poleg njenega njenega sina Jacksona, ki igra kitaro, in klaviaturista in basista Tonya Shanahana sta v njen še njena dolgoletna – v bistvu večna – sodelavca Lenny Kaye (kitara) in Jay Dee Daugherty (bobni). “Res smo veseli, da svojo turnejo začenjamo v Londonu,” je dejala, Redondo Beach, s katero so začeli, pa je posvetila “Morrisseyju, s katerim smo se za odrom tako lepo pogovarjali”. Izvedba je bila počasnejša kot običajno in morda se je plaža tudi zato zdela še bolj zlovešča. Smrt je bila tudi sicer glavna tema prve polovice koncerta; vrhunec je bila njena razlaga, da je smrt pesnika Jima Carrolla, ki je umrl 11. septembra lani, “ta dan očistila vseh drugih asociacij”, potem pa nas je, nekoliko nadrealistično, zapeljala v skandiranje: “Mi živimo zato, da smo priča tem, ki so umrli!” Kmalu potem so bile na vrsti Free Money, Because the Night ter dolga, elektrificirana verzija Beneath a Southern Cross. Potem: vedno boleča Pissing in a River je bila posvečena “iztekanju nafte v Mehiškem zalivu” (s Tadejem se nama je to zdelo zelo zanimivo). Scanje in scalnica sta bila sicer kar pogosti temi koncerta. “Marsikomu se zdi odvratno, da si z vodo samo osvežim usta, ostalo pa izpljunem,” je začela pojasnjevati. “Ampak če vode ne izpljunem in jo popijem, potem se med petjem poščijem. Voda očitno mora priti ven – ali s pljuvanjem ali scanjem.” Med navdušenim krohotanjem občinstva je potem pribila: “In to je bila misel dneva. Njena avtorica: minorna rock ikona.” Res, bila je čudovita. Koncert – torej njen glavni del – je končala z aktivistično People Have the Power in nas opomnila, da “imamo svojo zafukano svobodo”. Dodatek je bil zelo eksotičen: po zelo svoji, vendar neverjetno prepričljivi verziji Pefect Day – “Tole pesem posvečamo vsem vam.” – je bila na vrsti sežeta, intenzivna Horses, ki se je prelila v (prekratko) Glorio. Popoln večer, pa čeprav smo v parku namesto sangrie pili pivo.

Hvala, Chris. In ja, bomo še ponovili.

  • Share/Bookmark
 

5 komentarjev na “Chris o Patti Smith”

  1. Pika Blogavička pravi:

    Kdo pa nas bo citiral, če se ne bomo sami, je rekel Wilde. Torej, kot sem napisala že zadnjič: More power to Chris :)) Samo še eno vprašanje. Zadnjič je bilo “tekst in foto: Chris”. A to pomeni, da je zdaj samo tekst Chrisov?

  2. nevenka nevenka pravi:

    Vse skupaj je zelo po moško:
    http://www.postmodern.com/~fi/pattipics/htm/avedon.htm

  3. NordStar pravi:

    Moram se oglasit, čeprav nimam kaj dosti povedat. Jebenti, a je še živa???

  4. bitter l. pravi:

    Uau, Chris that`s brilliant. Ne, vse v enem je briliantno.

  5. chris mccormack pravi:

    hahaha, thank you! more power to me please! and very nice pictures of Patti Smith :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !