Arhiv za Julij, 2010

The xx, mercury

21.07.2010 ob 10:43

“Kako čudovito, da so s svojim minimalizmom uspešni tudi na velikih odrih,” se je veselil Alex. “In tudi sicer so čudoviti.” Čudovit je vsekakor eden najpogostejših pridevnikov, ki so jih deležni The xx, precej magični – aha, magičen, še en koristen pridevnik – londonski trio  (ko sem jih videl prvič, so bili še kvartet), ki so s svojim debitantskim albumom lani očarali vse po vrsti; vse po vrsti – z izjemo nekega znanca, ki je bil do njih nepotrebno krut. Velik oder, o katerem je bil govor, sicer ni bil velikanski oder na katerem od letošnjih festivalov, ampak veliko dvorišče Somerset Housea, kjer imajo zadnja tri leta julija koncerte, avgusta pa kino pod zvezdami; saj ne, da bi imel karkoli proti občinstvu, ampak ko je neki gospod naglas razlagal, da je prišel na koncert The xx zato, ker “obožuje Somerset House”, se mi je nekako zdelo, da je prišel iz napačnega razloga. Ampak vseeno. Na koncertu so odigrali svoj album (začeli so s Crystalized, ki ji je takoj sledila Islands, VCR je bila na sredini, dodatek je bila Stars), in eno priredbo, Do You Mind od Kylie. Hecno, ampak zelo hitro se da pozabiti, da so Oliver Sim, pojoči basist, Romy Madley Croft, pojoča kitaristka, in klaviaturist/bobnar Jamie Smith stari 20 let; indie elektro pop, še posebej minimalistične vrste, je redko tako zrel in zanimiv.

Bilo je zelo v redu. (In ja, Sim izgleda tako, kot je v njegovih letih izgledal Andrej Ilc.) Včeraj so bili The xx sicer nominirani za nagrado mercury za najboljši britanski ali irski album minulega leta. Marsikdo je histerično kričal, kako da je letošnji izbor – po mojem varen in predvidljiv – dokaz, kako da je britanska muzika zdrava in srečna, vendar pa bi mi bilo bolj všeč, če bi v bili v ožjem izboru tudi These New Puritans in njihov Hidden; The xx bodo zmagali, od drugih pa so mi najbolj všeč Wild Beasts.

  • Share/Bookmark

Naša ulica v kinu

13.07.2010 ob 10:24

Koliko časa torej traja, da se film, ki ga snemajo na vaši ulici – takole, nasproti vašega stanovanja, resno – potem končno pojavi v vašem lokalnem kinu? V primeru London River, komorne drame o posledicah bombnih napadov 7. julija 2005, dobri dve leti, čeprav je seveda res, da so film  predvajali na vrsti festivalov, tudi na berlinskem, na katerem je glavni igralec Sotigui Kouyaté dobil srebrnega medveda za najboljšo glavno moško vlogo, film pa je bil tudi sicer deležen velike pozornosti. (Kouyaté je preminil je letošnjega aprila.) Film je v londonska kina sicer prišel na peto obletnico napadov; kritike so bile zelo dobre do odlične, predvsem zaradi obeh glavnih igralcev, Kouyatéja in Brende Blethyn, ki igrata starša fanta in dekleta, ki sta po napadih pogrešana.  Trpko, zelo trpko, tudi presunljivo, vendar polno človečnosti (moralno malo oziroma precej linearno, ampak vseeno). Gledati? Ja. Tisto o “lokalnem kinu” je bilo sicer rečeno nekoliko ironično. Včasih sta bila že za prvim vogalom dva kinematografa; manjšega, Gaumont, na Stroud Green Road, so zaprli leta 1958 (zdaj je pub s kegljiščem), drugi pa je bil veličastna, čudovita Astoria. Astoria je bila »sestra« Astorie v Brixtonu, ki se ji zdaj pravi Brixton Academy in je moja najljubša koncertna dvorana v Londonu. Našo Astorio so kot kino zaprli 1971, potem pa je postala Rainbow Theatre, kjer je nastopal tudi David Bowie, ko je bil Ziggy Stardust. Leta 1996 ga je kupila brazilska evangeličanska Univerzalna cerkev božjega kraljestva in obnovila, saj je Rainbow Theatre spomeniško zaščiten. Vsak petek je na programu »duhovno čiščenje« (torej izganjanje hudiča), ob nedeljah pa se ukvarjajo s »čudeži«. Čisto pravega lokalnega kina tako nimamo več, v tistem, ki je najbližje, v Odeonovem multiju na Holloway Road, pa takšne filmske košte ne predvajajo, ker v dveh dvoranah vrtijo tretji Somrak, v ostalih pa še štiri podobne animacije; najbližja kinematografa, kjer predvajajo London River, sta tako Rio v Dalstonu in Curzon v Sohu. Sicer pa je bilo mogoče izvedeti tudi to, zakaj se je režiser Rachid Bouchareb odločil za snemanje v Finsbury Parku: po njegovem je Finsbury Park namreč miniaturna verzija 18. arrondissementa v Parizu. Ne, še vedno nisem prepričan, da ima prav: le kje, bralec, je naša Sacré-Cœur, in le kje naš Moulin Rouge, pa tudi “Goutte d’Or” ravno nimamo.

  • Share/Bookmark

Delorean!

7.07.2010 ob 12:53

Oziroma: Glasbena vzgoja, 16. Oziroma: morda nekaj za Centrifuzijo? Ali je kaj boljšega od indie skupine, preoblečene v “destilirani klasični rave”, kot je bilo rečeno nekje, ali elektro? Ne, po mojem ne. Sploh pa gre za to, da kdor išče, ta najde: iskal sem “zvok poletja” – nekaj za poslušat med kolesarjenjem na francoščino/bazen/kaj-podobno-poletnega – in potem, bralec, sem ga tudi našel. Kvartet Delorean iz Barcelone (via Baskija), vsaj zame, delajo takšno glasbo, ko da bi poletje ožel v kozarec in ga potem na dušek spil. In potem takoj hotel še enega. Seveda je mogoče, da se mi bodo že jeseni zdeli dosti manj zanimivi, vendar pa je dejstvo, da sem na njihovem koncertu v Garageu veselo poplesaval skoraj celo uro, to pa se ni zgodilo že zelo dolgo časa. Ampak kaj pa bi, če pa so začeli s Stay Close, ki je sicer tudi prva pesem na njihovem (novem, prvem, v glavnem zelo super, zelo nalezljivem) albumu Subiza. Seveda: le zakaj ne bi začel tako, kot hočeš nadaljevati. In seveda: tudi to, da zvenijo skoraj bolj brooklynsko kot polovica bendov iz Brooklyna, je samo v redu. Vsaj po mojem. Za nameček je njihov frontman Ekhi Lopetegi zelo karizmatičen, klaviaturist Unai Lazcano (na spodnjih dveh fotografijah desno) pa izgleda kot mladi Slavoj Žižek.

Tako. Muziko imam. Še posebej evforično Endless Sunset (ja, naslovi pesmi so verjetno res prišli iz generatorja generičnih naslovov; tako kot je besedilo za Warmer Places prišlo iz generatorja generičnih besedil, ampak to res ne moti, res ne). Zdaj pa mora priti samo še poletje.

  • Share/Bookmark

Chris o Patti Smith

1.07.2010 ob 18:59

Pred dobrim letom dni – v času Frankmusika in vsega tega – je bilo rečeno, da “bomo še kdaj ponovili”, namreč Chrisovo poročanje s kakšnega koncerta. In zdaj je prišel čas ravno za to: v torek je v Hyde Parku nastopila Patti Smith s svojim bendom. Hecno, ampak to je bilo prvič, da sva jo videla na pravem rock and rollu špilu, ne pa v kakšnem bolj posvečenem kulturnem hramu, recimo Royal Festival Hallu ali kakšni posebej ekskluzivni galeriji. Se zgodi.

Chris piše: Pri vstopu na ograjeni del Hyde Parka, kjer potekajo Serpentine Sessions, me je spreletel občutek, da gre za déjà vu – skoraj čisto vse me je spominjalo na zadnjih nekaj dni, ki sem jih prebil na festivalu v Glastonburyju; celo “uradna pijača”, ki je zalivala od sonca požgano travo, je bila enaka, torej pivo Tuborg. Vendar pa je vsekakor šlo za Hyde Park  in ne za velikansko njivo v Somersetu, to pa je pomenilo, da je življenje v metropoli oddaljeno samo nekaj korakov. Patti Smith je  na oder prišla v svoji običajni uniformi – v škornjih, kavbojkah in črnem skuknjiču – in v spremstvu svoje Patti Smith Group; poleg njenega njenega sina Jacksona, ki igra kitaro, in klaviaturista in basista Tonya Shanahana sta v njen še njena dolgoletna – v bistvu večna – sodelavca Lenny Kaye (kitara) in Jay Dee Daugherty (bobni). “Res smo veseli, da svojo turnejo začenjamo v Londonu,” je dejala, Redondo Beach, s katero so začeli, pa je posvetila “Morrisseyju, s katerim smo se za odrom tako lepo pogovarjali”. Izvedba je bila počasnejša kot običajno in morda se je plaža tudi zato zdela še bolj zlovešča. Smrt je bila tudi sicer glavna tema prve polovice koncerta; vrhunec je bila njena razlaga, da je smrt pesnika Jima Carrolla, ki je umrl 11. septembra lani, “ta dan očistila vseh drugih asociacij”, potem pa nas je, nekoliko nadrealistično, zapeljala v skandiranje: “Mi živimo zato, da smo priča tem, ki so umrli!” Kmalu potem so bile na vrsti Free Money, Because the Night ter dolga, elektrificirana verzija Beneath a Southern Cross. Potem: vedno boleča Pissing in a River je bila posvečena “iztekanju nafte v Mehiškem zalivu” (s Tadejem se nama je to zdelo zelo zanimivo). Scanje in scalnica sta bila sicer kar pogosti temi koncerta. “Marsikomu se zdi odvratno, da si z vodo samo osvežim usta, ostalo pa izpljunem,” je začela pojasnjevati. “Ampak če vode ne izpljunem in jo popijem, potem se med petjem poščijem. Voda očitno mora priti ven – ali s pljuvanjem ali scanjem.” Med navdušenim krohotanjem občinstva je potem pribila: “In to je bila misel dneva. Njena avtorica: minorna rock ikona.” Res, bila je čudovita. Koncert – torej njen glavni del – je končala z aktivistično People Have the Power in nas opomnila, da “imamo svojo zafukano svobodo”. Dodatek je bil zelo eksotičen: po zelo svoji, vendar neverjetno prepričljivi verziji Pefect Day – “Tole pesem posvečamo vsem vam.” – je bila na vrsti sežeta, intenzivna Horses, ki se je prelila v (prekratko) Glorio. Popoln večer, pa čeprav smo v parku namesto sangrie pili pivo.

Hvala, Chris. In ja, bomo še ponovili.

  • Share/Bookmark