Arhiv za Junij, 2010

Glasbena vzgoja, 15.

24.06.2010 ob 11:08

“To je moja prva evropska turneja. In to je moj prvi koncert v Londonu,” je dejala Charlotte Gainsbourg. “Najlepša hvala, da ste prišli.” Če je 38-letna pevka in igralka morda imela tremo (kar je bil uradni razlog za njene doslej zelo redke žive nastope), je v Shepherd’s Bush Empire ni bilo mogoče opaziti: njene lepe pop vinjete – pa če so nastale v sodelovanju z Beckom, Air ali pa Jarvisom Cockerjem – so se prijetno zlivale v polno, navdušeno dvorano (veliko je bilo francoskih ekspatov, ampak to je bilo mogoče pričakovati).

Glavnina pesmi je bila z njenega novega, tretjega albuma IRM (prostor je bil sicer tudi za iskreno priredbo Dylanove Just Like a Woman); njen prejšnji, 5:55, je bil velikanska, platinasta uspešnica v Franciji, drugod po svetu pa občutno manjša. Na IRM je sodelovala z Beckom (kar je vsekakor ena zanimivejših in vsekakor plodnejših kombinacij), od vseh njunih pesmi pa je, poleg naslovne, o slikanju z magnetno resonanco (po nesreči med smučanjem na vodi), seveda, najboljša Heaven Can Wait. Družina Gainsbourg-Birkin je vedno in zmeraj fascinantna; vsekakor pa se je Charlotte Gainsbourg očitno odločila prav: na izročilu staršev, predvsem očeta, nikakor ne parazitira, ampak ga premišljeno in koherentno vključuje v svojo glasbo, kot referenco, ne pa kot pa kakšno obsesivno, kompulzivno motnjo. V bistvu je res, kot je bilo rečeno v eni kritiki: njegovih pesmi “ne presega, vendar pa si vseeno dostojno prizadeva, da bi izpolnila pričakovanja”. Očetova fantastično progresivna Couleur café (iz leta 1965) je  bila zato čudovit, primeren zaključek koncerta.

  • Share/Bookmark

Navijanje v pubu, 2.

23.06.2010 ob 10:12

Ta živčnost, ta živčnost; še dobro, da se tukaj tekma začne ob treh, do štirih vsekakor ne bi zdržal.

Tole tihožitje sem v The Colonies poslikal prejšnji petek; potico je prispeval kuharski mojster Aleksander, ki v Londonu živi zadnjih sedem let, Laško lokalni uvoznik, posodo za led – zelo primerno, ustrezno iz veliko različnih razlogov – pa pub (nenazadnje je bila v pubu tudi četica ameriških navijačev). Medtem smo sicer izvedeli vse o Sloveniji (kljub temu, da zraven še vedno radi prilimajo slovaško zastavo), vključno s tem, kako se bo življenje v Angliji med tekmo ustavilo, da so angleški klubi zmagali na treh tekmah, na katerih je sodil Wolfgang Stark (hobija: hokej na ledu in motorji), ter da so v čisto rdečih dresih, v katerih bodo igrali, doslej nastopili samo štirikrat, in v njih nikoli izgubili. Ha. Dva bela gola proti enemu zelenemu? A tudi to kaj pomeni? Allez les blancs (da bodo razumeli tudi na tistem letališču iz sicer najbolj luštnega vica s svetovnega prvenstva).

  • Share/Bookmark

Glasbena vzgoja, 14.

17.06.2010 ob 00:51

In kako dolgo traja, da postanete glavne zvezde in ne skrbite samo za (bolj ali manj, v glavnem bolj indiferentno) ogrevanje? V primeru kvarteta Everything Everything iz Manchestra dobro leto dni; lanskega maja so bili deležni prijaznega članka v enem izmed britanskih dnevnikov, v katerem se jim je zdela zanimiva in posrečena njihova mešanica “art-popa in prog rocka”, potem so bili druga violina na par turnejah  in se uvrstili med BBC-jeve glasbene obete za letošnje leto (širši izbor), temu je sledila še ena turneja, na kateri so bili v bistvu sozvezdniki, sinoči pa so bili prvič v Londonu – lej! – tudi glavne zvezde oziroma headlinerji. Koncert, eden od NME-jevih Radar Live večerov, je bil v Garageu. No, v Upstairs at the Garage, komornem podstrešju, ampak vseeno: nenazadnje so tam svojo londonsko – in orbitalno – kariero začeli tudi Arctic Monkeys (pri tem je podobnosti vsekakor konec). Torej: leto dni! Pa še njihov nov singel, Schoolin’, je ravno izšel (poleg radijske verzije je na MySpace najboljši Leo Zero Remix).

Skratka. Eden boljših koncertov v zadnjih mesecih? Vsekakor. Tako zaradi nalezljivega vzdušja med občinstvom kot tudi zaradi ekstravagantne, tekoče glasbe. V bistvu so me še najbolj spominjali na bolj zloščene, dodelane, odrasle Late of the Pier, vendar to res ni slabo; fantastično inovativnost Qwertyja, recimo, lepo dopolnjuje razkošna Photoshop Handsome, Schoolin’ je sploh super, MY KZ, YR BF (My Keys, Your Boyfriend) se je prelila v Final Form, za dodatek in slovo pa je bila lirična NASA Is On Your Side. “Čudovito smo se imeli, hvala. To je bil naš najljubši koncert doslej,” je dejal pevec in glavni kitarist Jonathan Everything. Hura. (Poleg tega sem skoraj zlezel na oder, česar nisem naredil že zelo dolgo časa.)

Everything Everything so imeli dve predskupini: prvo, Visions of Trees sem ujel čisto na koncu, zato pa so bili (indie, zelo mladi) Smith Westerns iz Chicaga precej v redu, zelo iskreni in malo razštelani glam fuzz, kar pa ni motilo. Ne, kje pa: The Boys R Fine, ja, njihov frontman Cullen Omori je nepretenciozno karizmatičen, Be My Girl pa je je bila deležna največ pozornosti občinstva (“Kot da bi The Velvet Underground v rudniškem jašku posneli priredbo Starmana,” je bilo rečeno v NME.) Njihova najboljša pesem? Imagine, Pt. 3.

Evidenca znanih osebnosti: ena, Howard Donald. Takšen koncert je bil to.

  • Share/Bookmark

Navijanje v pubu

14.06.2010 ob 16:17

Incest in folklorni plesi, ja, to je tisto, česar ne bi smeli poskusiti (mišljeni so angleški folklorni plesi); skupinskega gledanja nogometa v The Colonies, provizoričnem “slovenskem pubu” za dobro diagonalno podajo od postaje Victoria – se opravičujem, ampak se nisem mogel upreti, nič ni bolj potentnega od poceni hiperbolike – pa ni nihče ne prepovedal ne odsvetoval. Heh. Pa smo šli. Bilo nas je kakšnih 60, natanko sedem v dresih slovenske reprezentance, zelo mešano, vendar zelo glasno. Poznal sem samo Katjo, Matjaža (hvala za fotko, seveda) in nekaj članov delegacije z veleposlaništva. Hecno, ne bom rekel, da je skupinsko gledanje nogometnih tekem ravno katarzično, vendar pa je dinamika vseeno podobna; to, ja, in pa dejstvo, da debatiranje, paberkovanje, šimfanje in kričanje (torej vse to skupaj) preglasi vuvuzele. In hecno, prav zaradi vsega tega sem bil – morda, za odtenek – manj živčen. Izbruh veselja v 79. minuti tekme je bil, kot se reče, res iskren. In ja, zelo hitro se je razlezel v “Kdor ne skače ni Sloven’c”.

In zdaj Američani? Petek v središču mesta je nekaj zelo pošastnega, vendar pa za Slovenijo igra Anglija; v najslabšem primeru lahko še to tekmo gledamo v The Colonies. Aja – in kljub temu, da je bila slovenska reprezentanca v angleških časopihi deležna sitnih, tipično zaničljivih in prevzetnih kritik (tudi od hiperventilirane ironije se lahko zvrti v glavi), pa jo je vseeno odnesla bolje kot sta jo Robert Green in njegova hand of plod (oziroma roka štora); izraz hand of plod se je vsaj dvema nedeljskima tabloidoma – iz konkurenčnih hiš, no less - zdel tako fantastično duhovit, da se je šopiril na zadnji strani (kjer so glavne športne novice) tako News of the World kot Sunday Mirrorja.  Ko začne še redaktorjem pri tabloidih zmanjkovati domišljije, je do konca sveta očitno res samo še nekaj brc…

  • Share/Bookmark

Bourdain proti McDonald’su

12.06.2010 ob 12:21

Z Anthonyjem Bourdainom imava precejšnjo skupno kilometrino; oziroma drugače: bolj jaz z njim kot on z menoj, seveda, vendar pa to ne pomeni, da si ne bi smel predstavljati, da ga kar dobro razumem. Nič pri Bourdainu, se mi zdi, mi ni bilo tujega: ne lirični opisi prvih gastronomskih izkušenj v Franciji, ne zapletena klasična francoska kuharija, ne sočnost preklinjanja v newyorških kuhinjah, ne gargantovske pojedine v Tokiju in ne narkomanija; vse to se je lepo vložilo v mapo z napisom “izkušnje”, tudi prevajalske, pa je bilo. In vendar, in vendar… Saj ne, da bi bilo popolno presenečenje, čisto iz zraka, ali kako se že reče, in tudi slog je že dobro znan, vendar pa je Bourdainov napad na McDonald’s, njihove Happy Meale in vsakršno drugo hitro hrano, odličen iz zelo številnih razlogov. Recimo zato, ker si je Bourdain zaveznike poiskal celo med vegetarijanci (ki jih je doslej sicer histerično, vendar ne nujno histerično zabavno, napadal), ker je ugotovil, da je Jamie Oliver “heroj” (vsaj zaradi njegovih kampanj, ne toliko zaradi kuhanja), in ker je zelo natančno zadel, kje je največji problem. Torej: največji problem je v tem, da se otroci tudi pri hrani najbolj bojijo tega,da bi bili “outsiderji, da bi se vrstnikom zdeli smešni, da bi se iz njih norčevali ali jih dražili”. “Slehernega otroka je groza, da bi se mu zgodilo kaj takšnega. Naš prvinski nagon je, da hočemo pripadati,”  je prepričan. In ker McDonald’s to izjemno vešče izkorišča, se lahko, tako Bourdain, zatečemo h kakršnikoli “črni propagandi”, vključno s tem, da vsakič, ko se Ronald McDonald pojavi na televiziji, povemo, da “Ronald res zaudarja… nekako tako kot drek”. Glavni razlog za vse to je verjetno dejstvo, da je je postal oče, vendar pa to ni razlog za to, da ne bi verjeli njegovemu sporočilu: cilj, torej odvračanje od hitre hrane, v resnici posvečuje sredstva.

  • Share/Bookmark

Glasbena vzgoja, 13.

9.06.2010 ob 12:01

Ali je kaj boljšega kot špetir o tem, kako zelo derivativni – ali pač ne – so novi bendi? Ne, po mojem ne. Sinoči sem šel na The Drums, kvartet iz Brooklyna (via Palm Beach), ki je marsikoga tako zelo očaral, da so jih razglasili za “preprosto božanske” (torej: Time Out) ali pa vsaj za “najboljši britanski bend iz Združenih držav” (torej: NME), vsi po vrsti (torej: vsi po vrsti) pa radi povejo, da so The Drums “indie puristi”, ki se naslanjajo na klasično indie muziko iz časov tiste usodne NME-jeve kompilacije C86 (na njej je bila tudi Velocity Girl, ena mojih petih najljubših pesmi vseh časov). Na številnih napovedih in obetih za letošnje leto so bili The Drums nekje pri vrhu, če ne ravno na prvem mestu (torej: Pitchfork). Vse to in še več je bila posledica njihovega mini albuma Summertime!, ki je pri založbi Moshi Moshi izšel lanskega oktobra. Po drugi strani pa so se takoj začele vrstiti obtožbe o, da, derivativnosti, pastelnosti, cenenosti, praznosti in, kar je bilo verjetno najhuje, uporabi delnega playbacka na svojih koncertih. Kakorkoli že, v ponedeljek je izšel njihov prvi album – The Drums – in Heaven je bil nabito poln (tudi današnji koncert je razprodan). “V bistvu smo zelo ponosni na album,” je dejal frontman Jonathan Pierce, izjemno eneregetičen pevec in plesalec. Napovedal je sicer samo nekaj pesmi – “Zdaj je na vrsti Best Friend, o mojem najboljšem prijatelju. Ki je mrtev.” in “Tole bo pa pesem o različnih stvareh: I Felt Stupid.” – drugače pa se je album lepo, tekoče odkotalil z odra. In ja, veliko reverba pomaga.

Zelo rad pleše tudi prvi kitarist Jacob Graham (levo), najbolj intenzivno s tamburinom.

Dodatek sta bili Let’s Go Surfing, ena najbolj nalezljivih pesmih v zadnjem letu dni – Pierce se je med njo zelo izrazito izražal s telesom, vse skupaj pa je bilo, če naj skujem frazo, indie moonwalk - in Forever and Ever, Amen. Zunaj je lilo kot iz škafa. Karkoli se bo zgodilo, še vedno bova skupaj, gre njihova Down by the Water. Mogoče ja, mogoče ne – in le zakaj ne? Derivativno? Le kaj ni?

  • Share/Bookmark

Zvite skupaj

7.06.2010 ob 23:55

Koliko še? Kako vznemirljivo! In to povsod! Skratka, dopoldne sem na parkirni hiši na Brewer Street – tisti avtobus spredaj je zdaj sicer zaprti veganski bife; v Sohu se, očitno, London res začne in konča – odkril tihožitje zastav držav udeleženk svetovnega prvenstva. Seveda, kaj pa naj.

Res je, da me je najbolj zanimala skupina C. In potem sem nekaj sekund, resno, samo nekaj sekund, ni bilo dlje, iskal zastave skupine C. In so bile, zgoraj desno, bolj ali manj zvite okoli vrvi, na kateri so obešene; verjetno so preveč divje plapolale, sem razmišljal. Ampak zakaj je prav angleška skoraj popolnoma zvita, alžirska je še vedno plapola, ameriška je bila očitno najbolj prepoznavna, pri slovenski pa so se videle vse tri barve, grb pa ne? Le kaj vse skupaj pomeni?  Le kaj’ I, le to, da da je bilo zadnjih par dni vetrovno.

Tako zvito ali zmečkano – veter ne diskriminira, če že gre za to – je bilo samo na Brewer Streetu; na Frith Street, za par lučajev stran, so vse zastave lepo plapolale, kot da bi bile zlikane, čez ulico pa se je vil še transparent, na katerem je pisalo “Forza Azzuri”.

Bar Italia je seveda edini lokal v Londonu, kjer je gledanje nogometnih tekem resnično nekaj transcendentnega; niti v pubih, polnih zamaknjenih angleških navijačev, ali na Blackstock Roadu, polnem njihovih vročičnih alžirskih kolegov, v bistvu ne gre za takšno preseganje izkustva in zavesti kot pri Italijanih. Mogoče pa res gre za tradicijo in izkušnje. Tako pač je. Res pa je, da je včasih dosti lažje navijati za koga, za katerega sicer res ni bi pričakoval, da bi sploh lahko kdaj navijal. Svetovno prvenstvo je tudi sicer krasno za strateško – no, oportunistično -  navijanje: nasprotnik tvojega nasprotnika bo namreč že na naslednji tekmi  tvoj prijatelj in, jasno, deležen nekaj “dajmo” ali pa, če je potrebno “forza”. Ali pa “allez”.

  • Share/Bookmark