Nekje drugje

Temu tednu, sem si mislil, pa res ne manjka veliko, da bi bil zelo zanimiv. Yeasayer v sredo! The Knife v petek! Current 93 v soboto! Ne vem, česa sem se bolj veselil: še enih Brooklynčanov, opere o Darwinu ali hipnotične britanske avantgarde, za katero se mi zdi, da bi jo bolj rad poznal, kot pa jo poznam v resnici. Se zgodi.

All Hour Cymbals, ki je izšel pred tremi leti, je bil eden bolj svežih – in zanimivejših – ameriških albumov leta; Yeasayer so se z njim lepo zasidrali med svojimi brooklynskimi sosedi Animal Collective in TV on the Radio, potem pa jih je oplaknilo še ogrevanje za MGMT, kar tudi ni slabo. Na koncertu v Koku smo bili sicer bolj deležni novega albuma, Odd Blood, ki je v Britaniji izšel februarja.

Sicer trio – glavni pevec Chris Keating, pojoči kitarist Anand Wilder in pojoči basist Ira Wolf Tuton, vsi pa igrajo tudi klaviature in sintesajzerje – se je zdaj razširil še na še enega klaviaturista in bobnarja. O.N.E. in Ambling Alp, ki sta itak dve od najbolj nalezljivih pesmi letošnje neskončno dolge zime, sta bili sprejeti z ovacijami; druge malo manj, čeprav na izvedbe res ni bilo mogoče imeti pripomb. (Občinstvo je bilo sicer precej neprijetno, ko da bi se v Koko spustilo par rojev pisarn.)

Current 93 so bili, nekoliko nepresenetljivo, nekaj popolnoma drugačnega: eksistencialistični, psihedelični folk Davida Tibeta je vedno zanimiva mešanica poganskega in temne, krasne melodike. Najboljše, They Return to Their Earth in pa A Gothic Lovesong, je bilo na vrsti pred dodatkom.

Super je bilo seveda tudi to, da je čelo za Tibeta  igral moj prijatelj John.

Ena od predskupin Current 93 v soboto – vse skupaj je bil dvodnevni mini festival – so bili These New Puritans; običajni kvintet trobil, ki jih je spremljal med predstavljanjem albuma Hidden (s katerega je bila velika večina nocojšnjih pesmi), je bil tokrat okleščen na rog in pozavno, vendar pa so bili, kot zelo pogosto, izjemni; Jack Barnett, sicer avtor muzike in besedil, je vsekakor eden najbolj hipnotičnih in zanimivih frontmanov. Torej. Takšen teden, ja. Aja: petek, The Knife in njuna opera o Darwinu… izkazalo se je, da ni bila v petek, 28. maja, ampak da je na sporedu nekega drugega 28., namreč julija. Pa sem si lepo napisal, da je v petek, 28. maja; doslej sem se včasih zmotil pri dnevih, za dva meseca pa še nikoli nisem udaril mimo. Ali se bo to zdaj, po novem, dogajalo ves čas? Vedno? Vedno?

No, skoraj kipi. Pred slabim letom dni sva se z Matjažem Tančičem za Sobotno prilogo klatila po Dalstonu; v tem kosu vzhodnega Londona so se po vrsti odpirale zanimive restavracije, nenavadne galerije in intrigantni klubi, ki so lepo pristajali prvi fronti v E8, fenomenalnemu pajzlu Bardens Boudoir. Vse skupaj, in to mi je bilo najbolj všeč, je pomenilo konec dominantnosti zdaj že skoraj popolnoma gentrificiranega Hoxtona. In ker to očitno ni bilo dovolj, je še italijanski Vogue razglasil, da Dalston kar kipi od musica, arte e creatività. Lepo, ne, čeprav je bil ta članek tako meta, da v njem niso omenili niti enega od modnih kreatorjev, ki so se v zadnjih nekaj letih naselili in ustalili v E8. Kakorkoli že: kljub temu, da je Dalston čisto v redu, sem vseeno škripal z zobmi: le zakaj še malo ne pljuskne proti nam v Finsbury Parku? Mislim, malo tiste musica, arte e creatività. In potem, bralec, se je zgodilo prav to. Ne vse troje, ampak vsaj musica.

V četrtek zvečer bodo na Station Place – nasproti prometnega vozlišča, ki se mu zelo grandiozno pravi Finsbury Park Interchange – namreč odprli Silver Bullet,  prvi provizorični koncertni prostor v Britaniji. Hura. To je zelo v redu iz zelo številnih razlogov (ne samo zgodovinskih: Finsbury Park je del zgodovine britanskega rocka tako zaradi Rainbow Theatra, ki je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja najpomembnejša koncertna dvorana v Londonu, kot tudi zaradi koncertov v samem parku), še najbolj pa zaradi programa v Silver Bulletu, ki res ni slab. Kot mi je povedal Tom Allerton, eden od solastnikov, čisto pleskarsko pomazan z barvami, bo “super eklektično”: “Odvisno od tega, kaj hočeš poslušati, res. Veliko bo indie glasbe,s koncerti ob petkih, ob sredah bo ‘odpri mikrofon’ eARmusic, Rough Trade bo skrbel za naš džuboks, založba Moshi Moshi bo imela svoj večer, ob sobotah bo elektro, samo tole nedeljo pa bodo nastopili The Cuban Brothers, The Bikini Beach Head, Oompah Brass in didžejki Blonde Ambition. In tako bomo tudi nadaljevali.” Super. “Aja, pa v nedeljo po koncertu Rage Against the Machine v zahvalo za božični number one v parku bomo imeli neuradni nadaljevalni žur, na katerem bodo didžejali člani Gallows.” Super. Zelo veliko stvari je zelo minljivih, predvsem v Finsbury Parku: nenazadnje sta bila še sredi 20. stoletja, za prvim vogalom dva kinematografa; v enem je zdaj pub s kegljiščem, v drugem, Astorii, torej kasnejšem Rainbow Theatru, pa brazilska sekta Univerzalna cerkev Božjega kraljestva  ob petkih izganja hudiča. In tudi prostor, kjer bo Silver Bullet, je bil nekoč pub, ki se mu je reklo The Gaslight. Ampak vseeno: zakaj bo Silver Bullet provizoričen? “Koncesijo imamo za eno leto,” mi je pojasnil Allerton. “Potem pa bomo videli. Res pa se hočemo izogniti temu, da bi kot prostor postali postani.” Tako. Tole bo en vroč in moden lokal, veste. In še: mogoče pa bosta za muziko prišla še arte in creatività.

Takole je: ko sem konec marca začel hoditi na francoščino, se mi je zdelo zelo zanimivo, kakšne svinčnike in kakšen zvezek sem se kupil; zdaj sem porabil tri svinčnike in sem na polovici četrtega, radirke je pol manj, moj rokopis pa se, sicer počasi, spreminja v nekaj skoraj berljivega. Čez dva tedna bo konec začetnega začetnega začetnega tečaja; to je tisti z je m’appelle (in: comment tu t’appelles?), j’ai, je viens de Ljubljana, dans mon sac il y a,  je me lave, tu te laves, il/elle/on se lave, vous voulez le voir, il n’y a pas de, pour les loisirs dans mon quartier il y a…, il y a deux pièces (non, je n’ai pas un garage), mon voisins, une salle de séjour, une entrée, une salle de bains, est-ce qu’il y a des magasins?, c’est très cher, on peut danser, grosses bises, onze, douze, treize, quatorze, quinze, seize, dix-sept, dix-huit, dix-neuf, soixante-dix, soixante et onze, soixante-douze, quatre-vingts, quatre-vingt-un, vsemi temi stvarmi, z malo spreganja, dvema spoloma, ednino, množino in sedanjikom. Samo sedanjikom. Meni se vseno zdi veliko. To, kar me je še bolj presenetilo, je bilo dejstvo, da sem pridno delal vse domače naloge (plus še kaj več), da se mi je spreganje – vsaj pravilnih – glagolov zdelo zanimivo, vendar ne tako kot spreganje nepravilnih, ki so čista, krasna eksotika. Še vedno pa me je strah govoriti; že-že, tiste temeljne stvari že, ko pa hočem povedati kaj več, pa kar zmrznem. Ahem.

Prejšnji teden sem, z vsemi napakami vred (ne, ni jih bilo zelo veliko), pridelal tole: Ljubljana, la capitale de Slovenie, a deux cents quatre-vingt mille habitants. Est une ville de taille moyenne, mais elle se comporte être comme une grande ville grande. Il y a des cinémas, des théâtres, des centres culturels, une université, une opera, des musées, un institut français, des galeries, des bibliothèques, des parcs et un château médieval au colline au-dessus du centre-ville. Ljubljana est une ville charmante, agréable et interessante, mais petit-bourgeoise et un peu déprimante aussi. Une attraction plus fascinante est un monument à la Place de la Revolution française, derrière de la Bibliothèque nationale de Slovenie: il y a c’est le seul monument de Napoléon Bonaparte hors de France. (Modri popravki so od naše učiteljice Patricie.) Jaz bi se še kar malo učil francoščine, ja. Tole pa je moj najljubši stavek (iz ene druge domače naloge): A Londres vous pouvez aller au théâtre et ridiculiser des pièces musicales de Andrew Lloyd Webber.

Čez deset let vse prav pride. No, deset let in pol. Čeprav je zelo res, da se je veliko stvari izgubilo v viskozi časa, pa se zelo dobro spominjam, kaj sem počel 20. in 29. novembra 1999. Dvajsetega novembra sem bil na Pavement v Brixton Academy – to je bil koncert, po katerem so iz njihove založbe Domino sporočili: “Pavement se bodo do nadaljnega upokojili, da bi 1.) imeli družine; 2.) objadrali svet; 3.) začeli delati v računalniški industriji; 4.) plesali; 5.) bili deležni malo pozornosti pozornosti.” -, devet dni kasneje pa na koncertu, prav tako v Brixton Academy, Nine Inch Nails. Vsaj zame so bili od NIN pomembnejši njihova predskupina Atari Teenage Riot, sicer tudi zaradi neumetniških stvari, ampak vseeno. Skratka: to je bil predzadnji koncert Atari Teenage Riot (uradno so se sicer razšli naslednje leto). Zdaj pa se je teh devet novembrskih dni 1999 seželo v tri majske dneve 2010: Pavement so se, v izvirni sestavi, ponovno združili za novo turnejo – in med drugim razprodali štiri koncerte v Brixton Academy; bil sem na ponedeljkovem -, “novi” ATR (en član umrl, ena članica ne sodeluje, en nov član) pa tudi, ter sinoči, enkrat, (skoraj) napolnili Electric Ballroom.

Pavement so bili zelo v redu. Igrali so dobri dve uri, z dvema dodatkoma; Stereo je bila druga, Shady Lane, ena mojih najljubših pesmi – kako se že reče? -  vseh časov, je bila na sredini prvega dela, okoli so bile posejane Gold Soundz, Range Life, Spit On a Stranger in  Cut Your Hair, Date w/ IKEA je bila v prvem dodatku, Here pa so prihranili čisto za konec. Vrstnega reda pesmi sicer nisem najbolje razumel, še bolj kot dramaturška raztreščenost pa je bila zanimiva  dinamika na odru: Stephen Malkmus je v glavnem stal pred svojim mikrofonom na levi strani odra (oziroma na desni), drugi štirje člani pa so v glavnem imeli svoj žur na drugi polovici; tudi na oder in z njega so odšli vsak na svoji strani. Ali pa je šlo za spomin na tisti koncert leta 1999, ko je Malkmus oder zapustil na eni strani, drugi člani pa na drugi? Malkmus, ki je za Pavement ob neki priložnosti dejal, da so “srednje velik univerzitetni bend”, med pesmimi ni veliko govoril, zato pa sta bila dosti bolj zgovorna tolkalec – v bistvu drugi bobnar – Bob Nastanovich in kitarist Scott Kannberg; dosti bolj, dosti bolj. (Pavement trdijo, da se za turnejo odločili zato, da bi Nastanovichu pomagali plačati njegove hazarderske dolgove.) Zato pa je Kannberg na Malkmusovo vprašanje, ali je že kdaj bil na kakšnem koncertu v Brixton Academy, odgovoril: “Ja, na EMF in The Streets. Ko sem bil na Streets, sem vzel ekstazi, vendar pa ni učinkoval.”

Atari Teenage Riot so bili, če naj skujem frazo, nekaj popolnoma drugačnega. Ne samo zaradi nastopa – vse skupaj je bil sonični orkan, iz katerega so popadale pesmi, vključno z Revolution Action, Digital Hardcore, No Remorse in Start the Riot -, ampak tudi zaradi občinstva, ki je polovico dvorane spremenilo v velik, intenziven mosh pit, Alec Empire pa je bil kot mesija med svojimi ekstatičnimi podaniki. Super. Aja: tinitus je bil precej neizbežen. Zato pa je Empire na koncu dejal: “Pred desetimi leti smo bili predskupina Nine Inch Nails v Britxton Academy. Zaradi določenih težav je bilo vprašanje, če bomo sploh lahko igrali, potem pa nam je Trent Reznor rekel, da naj gremo vseeno na oder. In smo šli ter naš noise odigrali pred najbolj številčnim občinstvom dotlej. Vendar pa to ni bil pravi koncert, res ne. Obljubili smo si, da se bomo našemu londonskemu občinstvu oddolžili s pravim koncertom. In nocojšnji je bil to: naš dolg za tistega pred desetimi leti.” Ja, čez deset let vse prav pride. (Prihodnjič: les devoirs!)

Prodamo enega rabljenega liberalnega demokrata. Ampak kje? I, le kje: na eBayu. V fantastično ciničnem “opisu izdelka” je bilo rečeno takole: “Na tej akvciji licitirate za naklonjenost tega moškega, špansko govorečega izdelovalca in postavljalca kraljev. Da, če potrebujete hitro izdelanega kralja, potem ste prišli na pravi naslov. Možna zamenjava staro za novo – za reformo volilnega sistema in razbitje finančnih institucij; v nobenem primeru NE MORETE IZGUBITI. Brez opcije “kupite takoj”, ampak naredite ponudbo, pa se boste dogovorili.”

Vedno zanesljivi Martin Lewis je poročal, da so na eBayu potrebovali nekaj ur, da so ugotovili, da se Clegga v bistvu ne bi smelo prodajati; medtem so ga eBayerji z (zelo sprejemljivih) 99 penijev zlicitirali do 999.999 funtov. V to je bilo očitno vključeno tudi vicepremierstvo za g. Clegga ter še nekaj drugih, podobno “progresivnih” drobtin. Liberalni demokrati, heh?