Arhiv za April, 2010

Brez cigare

26.04.2010 ob 12:48

Seveda se nisem mogel upreti: v Hatchardsu so napovedali, da bo Ian McEwan tisto sredo podpisoval izvode svojega novega romana, Solar. Seveda sem šel; sem pač običajen, ne popolnom nekritičen oboževalec, pa še moja peta petletka rekretativne prevzgoje vseh, ki jih poznam, v vsaj površne, občasne mcewaniste je bila. (“Moj” prvi McEwanov roman je bil čudoviti, obsesivni, psihotični, mračni The Cement Garden, ki sem ga prebral leta 1984, po prihodu iz vojske.) Solar – zelo hitro: komedija nravi o klimatologu Michaelu Beardu in podnebnih spremembah – je izšel teden dni prej, britanske kritike so bile bolj tako-tako, vendar pa to, vsaj v knjigarni, ni motilo nikogar: dobre pol ure pred začetkom podpisovanja se je vrsta iz pritličja vila v drugo nadstropje.

McEwan, zelo prijazno, ni podpisoval samo Solarja, ampak kar vse po vrsti, kar so mu prinesli; pred mano, recimo, je stal zelo zajeten gospod s prvimi (britanskimi) izdajami Pokore, Tujcev v Benetkah in Otroka o pravem času ter petimi izvodi Solarja. Potem, ko se je McEwan potrpežljivo podpisal v vse knjige, mu je zajeten gospod dal še vizitko in ga, v nekoliko polomljeni angleščini, povabil v svojo knjigarno v Solunu. “Martina Amisa smo tudi povabili,” je dejal, vendar pa ni povedal, ali se je Amis povabilu odzval. Ampak vseeno. Nazaj k Solarju. Ne, ni ravno minorni McEwan, ampak kako že rečejo Američani? Close, but no cigar? Torej: skoraj, vendar brez nagrade. Michael Beard je zanimiv satirični antijunak – cinik, nobelovec, hotni ženskar (na začetku romana, leta 2000, je poročen petič), z vprašljivimi delovnimi navadami in metodami, živi od stare slave, njegovo stanovanje je svinjak, rad pije, zasvojen je s čipsom z okusom po soli in kisu -, v romanu mrgoli fantastičnih reči (“Elektroni – tako trpežni, ključni. Velik del svoje mladosti je razmišljal o njih.”; ko je govor o tem, ali je mogoče Heisenbergovo načelo nedoločenosti uporabiti v etiki, Beard izgubi živce: “Pravilno plus napačno, deljeno s kvadratnim korenom iz 2. Kaj za vraga to pomeni? Nič!”), zaplet je nekoliko predvidljiv (pazite, prometna nesreča!), nekaj komedije je neprecenljive, vendar pa… vendar pa… Čeprav je že nekaj časa jasno, da je McEwan boljši črtičar in novelist kot romanopisec (tudi deli Pokore se obnašajo bolj kot zbirka odličnih kratkih zgodb), pa je bil Solar res njegov prvi roman, kjer se mi je zdelo, da mi je vse, kar bi me moralo zanimati, polzelo skozi prste, zanimanje pa sta nadomestila zelo podobna ravnodušje in apatija, ki ju McEwan sicer očita Beardu; kot kratke zgodbe bi ti prizori seveda bili učinkoviti in zanimivi, v romanu pa postanejo bolj ovira kot karkoli drugega. To, ali pa nisem bil prave volje, ko sem ga bral. Vsekakor pa hvala za posvetilo.

  • Share/Bookmark

Se zgodi, se zgodi

20.04.2010 ob 18:59

Prijatelj, ki sem ga čakal v Royal Festival Hall, je zamujal. Ne prvič. In kaj naj bi drugega, kot da sem malo gledal po tleh. In potem sem jih opazil! Tale par gležnarjev, tale par čelsijevk (verjetno je bolj prav chelseajevk)! Skratka. Ker sem šel kasneje na koncert Ellie Goulding – ja, v redu, ampak brez cigare, cigaro ima Marina and the Diamonds – sem imel s seboj tudi fotoaparat. In potem sem se postavil za njimi in naredil nekaj posnetkov. Lastnik čevljev – mladenič z natanko takšno pričesko, kakršno ima Andrew VanWyngarden, v modrem suknjiču z elegantnim belim trakom na reverjih – se je medtem mirno pogovarjal po mobilcu.

Svetloba je bila prima in sploh nisem potreboval bliskavice; zato, se mi zdi, ni nihče opazil, da sem sploh fotografiral. Ne lastnik chelseajevk in ne nihče drug v sicer polni avli Festival Halla. No, vsaj zdi se mi, da je bolj izgledalo, da sem samo gledal posnetke. Potem sem naredil še dva koraka na desno; kakšen kot več pa res ne more škoditi, sem si mislil.

Potem je mladenič končal pogovor in odšel proti baru.

Ravno ko sem si – tokrat res – ogledoval fotografije, pa se je vrnil in se, sicer s hrbtom obrnjen proti meni, začel ponovno pogovarjati po telefonu.

Ko je končal še drugi pogovor, se je odpravil proti dvorani. Takole je: tokrat je bilo verjetno zadnjič, da sem na skrivaj fotografiral čelsijevke; skoraj kap me je namreč, ko sem pomislil, da bi res lahko izpadel kot kakšen poblazneli zalezovalec. Seveda je šlo samo za priložnost, ki sem jo moral izkoristiti, sem se poskušal prepričati, vendar pa  nekako ni šlo. Poblazneli zalezovalec, heh?

  • Share/Bookmark

Popoldan z Laurie

17.04.2010 ob 21:41

Odraščanje je povsod približno enako; zelo veliko stvari je zelo podobnih, od frustracij in in okusov in želja in vtisov in doživetij in teh stvari, pri eni stvari pa je bilo moje odraščanje popolnoma drugačno od odraščanja mojih vrstnic in vrstnikov v zahodnih državah, predvsem v Britaniji in Združenih državah: ne na koncu naše ulice in ne kjerkoli drugje v našem mestu ni bilo prodajalne plošč, kjer bi mi lahko kakšen prodajalec z zelo eksotičnim okusom, enciklopedičnim znanjem ter siceršnjo obsesivnostjo solil pamet. Ne, mi smo imeli dva oddelka za “nosilce zvoka”, prvega v edini veleblagovnici in drugega v eni trgovini z elektromaterialom, na obeh pa so delale zdolgočasene prodajalke, ki so najraje postregle s “Tega pa ne držimo”. V Ljubljani ni bilo nič boljše, je pa res, da sem največji del muzike takrat itak nabavljal v tujini (tudi na nekaj precej nepozabnih erešovskih ekskurzijah v München). Prodajalne plošč, o kakršnih je sicer nekoliko melodramatično (in nekoliko kasneje) poročal Nick Hornby v Zvestobi do groba, sem poznal samo iz druge roke; celo med svojimi prvimi obiski v Londonu sem se nekoliko varneje počutil v Tower Records na Piccadilly Circusu kot pa v glasbeni nirvani na Berwick Street, kjer se mi je vedno zdelo, ko da imam izpit pri Korenu. Ampak to ne pomeni, da se potem, ko sem se preselil v Britanijo, nisem vsega začel zajemati ne z veliko žlico ampak z zajemalko, v Sister Ray pa itak zapravil toliko denarja, da mi je kar malo nerodno. Neodvisnih prodajaln plošč v Britaniji je zdaj manj kot 300 (samo od leta 2004 so jih zaprli 540) in zato ni presenetljivo, da je zelo veliko ljudi tako odločno podprlo Record Store Day. (Na seznamu držav, kjer je potekal, ni Slovenije; ali je to samo nadaljevanje tiste stare zgodbe z istimi sredstvi?)

Pred Rough Trade East se je ob pol enih, ko sem prišel, vila skoraj 100 metrov dolga vrsta; v glavnem zato, ker so imeli strogo politiko “eden noter, eden ven”, poleg tega pa je ob dveh nastopila Laurie Anderson. Oziroma, kot se je izkazalo po slabi uri čakanja v vrsti in dvajsetih minutah brskanja po prodajalni, njen moški alter ego Fenway Bergamot, zgodovinar in filozof, ki govori z zelo globokim baritonom, je pokroviteljski in rad spi “po osemnajst ali devetnajst ur”, ker mu “to paše”. Sicer pa je odgovarjal na vprašanja občinstva. Recimo to, ali je “Britanija zlomljena?” – “Zanimivo vprašanje, tako kot je zanimivo, zakaj je BritanijaVelika; ali ne bi bilo zanimivo, če bi se tudi kakšna država odločila za kakšen pridevnik v imenu? Recimo ‘Fantastično super Francija’ ali ‘Melanholično zanimiva Švedska’ ali pa ‘Mi-nismo-ZDA Kanada’?” Ali pa zakaj ima rad zvezde? “Zato, ker jih ne moremo raniti, lahko pa k njim segamo.” Ali ima kakšne sanje, ki se ponavljajo? “Sanje bi vedno morali imeti samo zase; to so vendarle projekcije za nas osebno. In če mi kdo hoče povedati svoje sanje, takoj rečem, da ne, da tega pa nočem vedeti.” Kaj pa vulkanski prah? A je v redu? “Ali popolnoma prazno nebo ni čudovito? Kdaj je bilo nazadnje tako prazno?” In tako naprej.

Zelo veliko odgovorov je bilo sicer iz njene predstave Delusion, vendar pa to ni motilo (od vseh njenih projektov, ki sem jih videl, sta mi še vedno najbližje Happiness iz leta 2003 in The End of the Moon iz leta 2005, po tistem usodnem letu, ko je bila rezidenčni umetnik pri Nasi). Potem, za podpisovanje vseh mogočih stvari, predvsem pa velikih singlov z Only an Expert z njenega novega albuma, se je Fenway spremenil v Laurie Anderson. Hura. (B-stran je Pictures and Things, na kateri z Andersonovo poje Antony Hegarty.)

Takole je, ne: bilo je super. In ja, Laurie Anderson tudi riše zelo prepričljivo. Poleg par že omenjenih velikih singlov sem kupil – kar sicer naredim zelo pogosto – “album meseca” v Rough Trade. Ta mesec je to No3 od jj. Ja, zelo v redu, krasno. Njihov debitantski album sem čisto spreslišal. Kot običajno imajo prav. Ne vem, ampak nasvet, ki ne pride iz računalnika – v slogu “customers who… also…” – se mi zdi vedno bolj dragocen. Ali dragocenejši, če že hočete.

  • Share/Bookmark

Lepo in elegantno

11.04.2010 ob 13:02

Takole je bilo: včeraj je bil lep, topel dan. Na Trafalgar Squareu so se otroci plazili po Nelsonovih levih, Karl I. je kot vedno srepo zrl proti parlamentu, po divjanju po Mallu pa sem se zdaj sončil in pasel zijala; na poti je bilo vse v redu, če odštejem to, da sem na poti v Kensington Gardens na Hyde Park Cornerju – kot zmeraj – zgrešil tisto kolesarsko stezo skozi Wellingtonov slavolok in me je potem na tistem štiripasovnem krožišču – kot zmeraj- od adrenalina skoraj kap. In potem – bralec! – sem opazil skupino kolesarjev, ki  je pod Admiralitetnim slavolokom čakala, da bo pripeljala na trg. Ampak kakšna skupina! Niti enega kosa lycre ni bilo na njih! Niti enega kosa jeansa ni bilo na njih! Niti enega kosa česarkoli, čemur mu lahko rekli “športno”; večinoma so bili oblečeni v tvid, čeprav ne smemo pozabiti, da je bil tvid včasih prva izbira za športne suknjiče in plašče (kar pomeni, da so bili v bistvu oblečeni športno, samo ne tako, kot si predstavljamo danes). Kolesa so bila mešanica starih, lepo obnovljenih, in novejših, kar ni motilo. Seveda sem pričakoval, da se bodo zapeljali mimo mene – zadnjice Karla I. sem se že naveličal in sem pričakoval kaj bolj atraktivnega – vendar pa ne! Zavili so na levo, proti Pall Mallu. Seveda sem moral za njimi, pa čeprav mi je bilo zaradi mojih kavbojk, tenisk, izprane majice in še bolj izpranega zgornjega dela trenirke, skoraj malo nerodno. Kljub temu pa smo imeli vsaj nekaj skupnega: tudi na meni ni bilo niti enega kosa lycre. Skratka. Malo sem jih poslikal na Pall Mallu, malo več pa na St. James’s Squareu: takšne lepote in elegance na londonskih ulicah pač ni mogoče zelo pogosto videti. Vsemu skupaj se je reklo Tweed Run, udeležencev je bilo natanko 400, namen pa je bil – poleg dobrodelnega – “vrnitev elegance v kolesarjenje po Londonu”. V bistvu gre za idejo mojega znanca Teda, vendar pa mu je, kot pravi “nekako ušla izpod nadzora in postala dosti večja od vsega, kar je pričakoval”. Se zgodi.

Moje najljubše fotografije so spodnje tri; verjetno zaradi dveh visokih koles – a ni penny-farthing ena najbolj luštnih zloženk v angleščini? – in tiste prave klobučarske ekstravagance na predzadnji, vključno s škatlo za klobukv košari na balanci. Krasn. “Zgledajo kot Sherlocki Holmsi,” mi je dejalo dekle, ki jih prav tako vneto fotografiralo. “Ampak to ni nič narobe,” je pohitela. “V bistvu je še dobro, da ne dežuje.” (Nezanesljivi pripovedovalci in blogerji in vse to: na Trafalgar Square sem šel prav zaradi Tweed Runa; ob sobotah se centra mesta sicer izogibam kot hudič križa.)

  • Share/Bookmark