Arhiv za Marec, 2010

Dogodek

29.03.2010 ob 12:09

Pred dobrim tednom dni sem dobil emajl, v katerem so me – oziroma so nas – obvestili, da bo prihodnji teden objavljeno “posebno obvestilo”. Ja… sem hitro bral naprej… posebna šifra… očitno je vse zelo posebno… ekskluzivna priložnost… pred vsemi drugimi… torej drugo, širšo javnostjo… posebna šifra spodaj… potrebovali boste to šifro in elektronski naslov, s katerim ste prijavljeni na to spletno stran… ŠIFRA… Prihodnji teden pozorno spremljajte spletno stran… Ja. Potem sem na vse skupaj pozabil in nadaljeval urejanje knjige. Prav slednje, urejanje knjige, pa se je izkazalo za zelo koristno (tudi v tem primeru, ne samo sicer): ko sem v ponedeljek nekaj iskal na tisti spletni strani, se je pozno popoldne res pojavilo obvestilo o “posebnem koncertu”, ki bo v nedeljo, 28. marca, v Shepherd’s Bush Empire, “samo za člane britanske spletne strani”, “potrebovali boste elektronski naslov in šifro, ki je bila poslana vsem članom britanske spletne strani”. 27,50 funtov plus stroški rezervacije… Navodila spodaj… Samo dve vstopnici na gospodinjstvo… osebni dokument s fotografijo… striktno 14+… ja-ja… “Preprodaja vstopnic je strogo prepovedana, preprodane vstopnice pa bodo neveljavne.” Ja. Ker sem si šifro po spletu naključij zapomnil, sem brez posebnih pričakovanj – “članov britanske spletne strani” nas verjetno ni samo pet ali šest – kliknil na Box Office in… lej! Lej! Lej! Hitro sem vtipkal šifro, za katero so me vprašali, potem vse številke, ki so jih potrebovali in… Lej! Lej! In sem jo dobil… oziroma lahko kupil, če sem natančen. Lej! Vstopnico. Lej! Saj vem, da ni bilo pravo žrebanje in mi ni bilo nič poklonjenega, vendar pa običajno pri takšnih stvareh nimam sreče (nazadnje – oziroma prvič – sem bil pri čisto pravem žrebanju uspešen lani; mogoče bo pa povprečje po novem res boljše).

Koncert je bil – comment dites-vous? – fenomenalen. Prejšnji večer so igrali v Royal Albert Hallu, pred 5.000-glavo množico, v dobrodelne namene; sinoči pa za 2.000 “članov britanske spletne strani” (ter Milesa Kana, ki smo ga – ob prihodu na balkon – bučno pozdravili, Klaxonse in Jamesa Forda). V tako majhni – v bistvu intimni – dvorani jih nisem videl že od tistih vročičnih dni v Astorii pred dobrimi štirimi leti in pol. (Tako dolgo? Vsa moja razmerja so vsaj za tri leta krajša kot tole.) Program je bil popolnoma drugačen: uspešnice za Royal Albert Hall, mi, bolj hard core, pa smo dobili cel Humbug (kar je bila tudi ŠIFRA) in štiri b-strani – “Še nekaj jih imamo za vas, če vam je tako prav.” – namreč Nettles, Catapult, Joining the Dots in čisto za konec (to se mi je zdelo malo nenavadno, ker je pač Cave, čeprav zelo dober) Red Right Hand. Brez največjih uspešnic. Seveda pa je Cornerstone še vedno njihova najboljša pesem. Iz Shepherd’s Bush Empire sem se v dež odmajal nekoliko omamljen.

  • Share/Bookmark

Tadej gre v šolo

23.03.2010 ob 19:57

Pokonci sem bil nekaj čez šesto, ravno tako kot takrat, ko se mi je šola zdela še nekaj imenitnega in zanimivega. V bistvu pa sem imel tremo. Takšno čisto pravo tremo. Tečaj se je sicer začel šele ob dvanajstih, vendar pa sem kar naenkrat imel veliko opravkov. Tudi obriti sem se moral (česar mi takrat, ko se mi je šola zdela še nekaj imenitnega in zanimivega, res ni bilo potrebno početi). Sicer pa bi zelo težko rekel, da se nisem pripravil. Tako sem, recimo, čez vikende gledal in gledal francoske filme, se čudil in se poskušal prepričati, da se bom morda česa že naučil. Ter da Francozi včasih govorijo tudi počasi. Ogledal sem si: Le Cercle rouge (Rdeči krog), iz katerega sem se naučil, da se kriminal ne splača, niti če si Alain Delon; Plein soleil (V zenitu sonca), iz katerega sem se še enkrat naučil, da se kriminal ne splača, niti če si Alain Delon;  L’Armée des ombres (Vojska v senci), iz katerega sem se naučil, da so prijateljstva med vojno še posebej zapletena; Le Corbeau (Vran), iz katerega sem se naučil, da je opravljanje brez introspekcije lahko smrtonosno; Mesrine, iz katerega sem se naučil, da se kriminal ne splača, niti če si Vincent Cassel (oziroma: to sem se naučil predvsem iz drugega dela filma); Les Enfants terribles (Grozni otroci), iz katerega sem se naučil, da je imel Jean Cocteau sitno piskajoč glas; 5×2 (Pet krat dva), iz katerega sem se naučil, da so nekatera razmerja katastrofa, pa če jih spremljamo od začetka do konca ali pa od konca do začetka; in Gouttes d’eau sur pierres brûlantes (Hladne kaplje na vroče kamne). Vrane in Vojske v senci in Groznih otrok doslej še nisem videl, Hladne kaplje pa zelo velikokrat. To še ni bilo vse: v nedeljo sem se ves čas zaletaval v Francoze. Recimo pred PPP (Polish Pancake Place, kot ji pravimo, oziroma Poljsko palančinkarnico) na Old Compton Street: za sosednjo mizo sta sedela dva in se – kot sva ugotovila s Chrisom – pogovarjala o cenah različnih vlažilnih krem v Parizu in Londonu. Ko sva prišla v knjigarno v National Theatru, si je francoski par ogledoval knjige Alana Bennetta in zelo na glas vzdihoval in vzdihoval (in se, kot se mi zdi, čudil “previsokim cenam” – saj je to trop cher?). Še malo naprej, proti Tate Modern, pa sva šla mimo ne enega ampak dveh razredov francoskih otrok (a so v Franciji šolske počitnice?), ki so kričali in se obmetavali z različnimi stvarmi. To je bilo konec tedna. Včeraj pa sem se, na poti iz mesta, ustavil v papirnici na koncu naše ulice in kupil: 1 črtasti zvezek, prusko moder ovitek, 40-listni; 2 svinčnika, HB, Stabilo, rdeče barve; 1 šilček, kovinski, Staedtler, za desničarje (za levičarje ga “ne držijo”); 1 radirko, belo, Staedtler. To, se mi je zdelo, bo že v redu za sprotne zapiske in te stvari. Moj rokopis je sicer tako slabo berljiv (“oblika” je bila vedno 2 ali 3), da moram v glavnem vse pisati z velikimi tiskanimi črkami; res pa je, da si stvari lažje zapomnim, če jih moram napisati z roko – ne, tipkanje nima podobnega blagodejnega učinka. (Sploh pa je tipkanje res hudičeva iznajdba in samo korak od popolne indolence. Ali nekako tako.) Kakorkoli že: malo pred dvanajsto sem prišel v Institut francais  in hitro poiskal učilnico številka 13, kjer bo potekal naš tečaj. Bilo nas je pet: slikarka Carol, Britanka, ki se hoče preseliti v Pariz, Američan John, Španka Penelope, Britanec Patrick in jaz. Naši učiteljici pa je ime Patricia. V bistvu je vse skupaj precej redu. In tako kot je za učenje nemščine koristen slovenški “š”, bo za učenje francoščine očitno koristen slovenski “ž”. No, to me je spravilo v dobro voljo. Je m’appelle, je suis, j’habite, je suis, le nom, mes gôuts, être: je suis, tu es, il/elle est, nous sommes, vous êtes, ils/elles sont; avoir: j’ai, tu as, il/elle a, nous avons, vous avez, ils/elles ont; i grecque?????; un faux ami (travaille/travel!!!!). Elizije bodo problem. Zato pa je pisanje svinčnikom super; tega nisem počel že kakšnih dvajset let, se mi zdi. In Staedtlerjeva radirka je tudi v redu, čisto takšna, kot se je spominjam. Moja najljubša beseda dneva? To bi bila élève. Prvo kontrolko bomo imeli že v četrtek. (Ko sva se z Leejem po kosilu ustavila v novi veganski restavraciji na Brewer Streetu – v starem doubledeckerju je – sva skozi okno opazila Alexa Turnerja in Milesa Kanea; ne, nič ju nisem zalezoval, se mi je pa zdelo hecno, kakšen dan je bil. Šola pa to. Nekaj minut kasneje pa se je v Whole Foods vame zaletetel Mark Rylance, ki se mi je, čeprav je telefoniral, takoj opravičil: “Oprostite, res nisem gledal, kje hodim. Res ne smem početi več kot ene stvari naenkrat.” Že v redu, pa čestitke za oliviera.)

  • Share/Bookmark

Anonimni frankofil

11.03.2010 ob 00:51

V bistvu ne vem, kdaj se je zgodilo; možnosti je več, vendar pa se mi zdi najbolj verjetna tista na morju. Da, verjetno je bilo kar takrat: imel sem zoprno virozo, ki me je namesto na plažo za tri dni položila v posteljo (čeprav plaže, vsaj dobre polovice, tudi ni bilo, ker jo je dva tedna prej odneslo neurje). Kot običajno sem histerično hitro bral – drugega in tretjega Stiega Larssona v petih dneh – ter ves čas poslušal Mylène Farmer. Tako, na zanko. Predvsem Désenchantée, ki je že skoraj dvajset let ena takšna panaceja za vse mogoče stvari; vsako leto je par dni, ko poslušam samo koncentrirano Farmerjevo in potem se stvari nekako uredijo, verjetno ne zaradi nje, škodi pa vsekakor ne. Skratka. In tako sem ležal na hrbtu, bral prigode Lisbeth Salander in si malo popeval refrene pesmi Mylène Farmer. Vse skupaj je bilo malo absurdno: romana švedskega avtorja sem bral v angleškem prevodu in poslušal francoske popevke. Na otoku sredi Atlantika. Mogoče pa se mi je prav zato, bolj kot običajno, posvetilo, da ne znam francosko. Nekaj besed že in kakšno frazo tudi – predvsem je suis d’une génération désenchantée, désenchantée, to nikoli ni bil problem, ne – vendar pa se mi je to naenkrat zdelo premalo (zanimivo, ampak neznanje švedščine se mi ni zdela problematično). Marko me je vedno zafrkaval, da sem “tipični frankofil, ki ne zna francosko” in da ga res zanima, če bi ostal frankofil, če bi znal jezik. Moj običajni odgovor je bila, da sem pač anonimni frankofil. Zdaj pa me je vseeno premamilo: na tukajšnjem Institut français sem se vpisal v tečaj francoščine, čisto začetniški, tisti, na katerem se bomo naučili reči How Do You Do po francosko – torej enchanté – in Koliko je kužek v izložbi. Kako se torej reče? C’est combine… chien.. les vitrines… Ah… le mot juste! Še huje! Kako se to izgovori!? Ha! Hecno: trije moji zelo dobri prijatelji so Francozi, v Parizu sem bil stokrat, v Brestu pa enkrat, polovica mojih oblačil je A.P.C., francoske filme, celo Chabrola, rad gledam, in tudi pri Hanekeju me francoščina ni motila, čeprav so mi njegovi filmi v nemščini bolj všeč. Celo travmatična prešuštva na francoskem podeželju se mi  – kljub najboljšem prizadevanju na faksu – niso popolnoma priskutila. In vse to sem preživel brez znanja francoščine. Stephen, ki še vedno skoraj tekoče govori francosko, mi je že povedal, da bo hudo, ker ne obvladam slovnice (v glavnem ima kar prav, ker sem jo – oziroma sem jih – vedno nekako prešprical, v glavnem se izvlečem z besednim zakladom), Bernarda pa mi je razložila, da sem se odločil za najtežjo šolo in da bom moral “garati, garati”. Bomo videli. V bistvu me zanima, če se še lahko česa naučim; z izjemo nekaj tečajev v bivši službi nisem bil v šoli že zelo dolgo. Zelo dolgo. Veselica se bo začela 23. marca, dvakrat na teden, opoldne. Za tri mesece. Če se vse skupaj izjalovi, pa mi še vedno ostane Désenchantée.

  • Share/Bookmark

Nick Kent!

4.03.2010 ob 12:37

Sedemdeseta, huh? In idoli, heh? Najprej Francis Wheen s svojo Strange Days Indeed, zdaj pa še Nick Kent s svojimi “spomini na sedemdeseta” Apathy For The Devil. In to kakšni spomini! In na kakšna sedemeseta! Skratka. Od vseh novinarjev, ki sem jih malikoval – včasih, in to se mi je zdelo zanimivo, celo bolj kot umetnike – so bili na najvišji polici trije glasbeni novinarji, kritiki in publicisti: Jon Savage in Paul Morley sta bila rigorozna intelektualca, Nick Kent… Nick Kent pa je bil nekaj zelo posebnega:  kot kakšen Zelig je bil na vseh prvih koncertih vseh pomembnih bendov (vključno z Iggyjem in Stooges v Scali, kjer se je po njegovem začel punk; njegov prvi veliki koncert, pri dvanajstih, so bili Rolling Stonesi, s katerimi se je po koncertu tudi srečal; to je skoraj tako v redu kot Joy Division pri petnajstih, samo da je bil samo koncert, brez srečanja), kasneje bende spremljal na turnejah, z njimi delal intervjuje – Hawkwind in Grateful Dead pri dvajsetih? – užival neskončne, herojske količine mamil s Keithom Richardsom (in par bataljoni drugih), vse skupaj pa zapakiral v impresionistično, iskreno in vznemirljivo prozo za NME. Njegov vzornik, ah, je bil Hunter S. Thompson: “Takrat ga v Britaniji ni poznal skoraj nihče, na mene pa je naredil izjemen vtis.”

Kent, ki je sinoči, na predstavitvi Apathy For The Devil v Rough Trade East, sedel na utrujenem usnjenem naslonjaču, je imel isti nagajivi nasmešek kot Kent na naslovnici knjige, in ja, v bistvu smo si lahko kar predstavljali, zakaj mu je David Bowie, ko sta se prvič srečala, dejal: “A ti si Nick Kent. Joj, kako si lušten.” (In mirno nadaljevala seks z eno fenico, čeprav je bila v sobi tudi Angie.) Vendar pa je, kot je parkrat opozoril, zdaj star 58 let in ima “probleme s hrbtom”. Nick Kent 58? Res? Nick Kent 58? Oseminpetdeset? V bistvu izgleda kot nagajiv škrat (samo da je precej visok škrat). Govori kot dež, imena – legendarna, posvečena, božanska – so letela nakoli kot konfeti, anekdote pa postajale vedno bolj histerične in histerično smešne, vključno s tistimi par meseci, ki jih je prebil kot kitarist Sex Pistols – “Če sem natančen: to še niso bili Sex Pistols, kakršne poznamo, torej kulturni fenomen, ampak samo projekt, ki se mu je reklo Sex Pistols.”  – in njegovim nasvetom o mamilih: “Vedno morate vedeti, zakaj jih jemljete, za odkrivanje novih občutkov ali za pozabo.”

Knjigo je pisal poldrugo leto – in to na roko, stenografiral jo je, kot v tistih starih časih. “V bistvu je bil začetek zelo težek, potem pa je steklo,” je dejal.  Eden redkih glasbenikov, ki jih res ne mara, je Lou Reed. “Zatežen in vzvišen; vse lahko prenesem, samo tega ne, da je kdo do mene vzvišen.” Opis tega, kako je Reedu med njegovim prvim koncertom v Londonu iz nekaj številk premajhne obleke silil špeh, je zato še posebej smešen. “Po štirih pesmih so se njegove hlače začele parati po šivih, zadrga je počila, hlače pa so začele polzeti dol.” No, vsaj meni se je to zdelo zelo zabavno.

In ne, njegovih spominov na osemdeseta ne bo. “Se jih ne spominjam, res ne. Vem pa, da je moje pisanje takrat postalo bolj tako-tako.” Keith Richards, je pojasnil, je imel podobne probleme s sedemdesetimi. “Šestdesetih se spominja zelo dobro, sedemdesetih pa sploh ne.” Od sodobne muzike so mu všeč Radiohead – “Vendar pa z njimi niti približno ne bi šel na turnejo. Si predstavljate, kako dolgočasno bi bilo? Zelo pa spoštujem to, kar počnejo.” – in Rufus Wainwright. Zdaj pa divjam z branjem. Sem na strani 133, je leto 1973, in Nick je ravno spoznal Chrissie Hynde. Včasih je malo preveč zadovoljen sam s seboj – “Verjemite tistemu, ki je oba videl nastopiti v živo: njegov sin Jeff je bil odličen, Buckley senior pa je bil še boljši. Ko je pel, so ženske pred odrom kar venele.” – vendar pa tudi to ne moti. Niti ne.

Pripis v petek, 5. marca: v fanzinu Tight But Loose, ki “od leta 1978 kronikalno spremlja svet Led Zeppelinov” so objavili slikico, ki sem jo naredil v Rough Trade East. Urednik fanzina Dave me je prosil, če ga lahko fotografiram s Kentom. Naredil sem eno fotko. In, očitno, imel srečo. Lastna hvala in vse to.

  • Share/Bookmark