Delphic
22.02.2010 ob 11:30“Kitarska glasba,” mi je mrzlično razlagal Neil McCormick, rock kritik Daily Telegrapha, “je že tako dolgo zasidrana v preteklosti, da je vedno bolj postajala navadna arhaična nepomembnost.” Potem je zajel sapo. “Delphic pa so kitarska skupina, ki niti približno ne zveni kot kitarska skupina, ampak svojo magijo črpa iz techna.” McCormick, ki sicer govori natanko tako piše, vseakor ni edini, ki ga je očarala glasba basista in glavnega pevca Jamesa Cooka, kitarista in spremljevalnega vokalista Matta Cocksedgea ter multinstrumentalista Ricka Boardmana, ki sestavljajo Delphic: bili so tudi na vseh britanskih lestvicah “najbolj obetavnih” novih glasbenikov, ki naj bi zaznamovali (vsaj) leto 2010. Vendar pa Delphic ne bodo pomembni samo zato, ker je tako odločila skrivnostna kabala v glasbeni industriji. Ne. Manchestrski trio si namreč v resnici zasluži pozornost in ljubezen, s katerima jih zasipajo. To sicer ni tako zelo običajno; marsikdo prime za pištolo že takoj, ko sliši pridevnik “manchestrski”, saj je zmeraj vprašanje, na katero glasbeno izročilo Manchestra se bo kdo naslonil, vendar pa je pri Delphic takoj jasno, da so se odločili prav: za New Order, klub Haçienda in založbo Factory Records. Za njih sem prvič slišal aprila lani, ko je pri belgijski založbi R&S, liferantih dobrega techna, izšel njihov prvenec, singel Counterpoint. Nekaj mesecev kasneje, konec avgusta, je na kompilaciji vedno zanimivih Francozov Kitsuné Maison izšel njihov drugi singel, čudoviti This Momentary, ki je za nekaj mesecev postal moja glasbena kulisa, za njih pa so začele zanimati res velike založbe; na koncu koncev pa so pod okriljem velikana Polydor so ustanovili svojo založbo, Chimeric; 11. januarja je izšel njihov album Acolyte in pristal na osmem mestu britanske lestvice najbolje prodajanih albumov. Dobra dva tedna kasneje sem jih prvič videl tudi v živo, na koncertu v The Tabernacle v Notting Hillu; bili so izjemni.
Pri Delphic se New Order res ni mogoče izogniti, čeprav se zdaj 24-letni mladeniči niso niti rodili, ko so New Order leta 1983 izdali izjemno vpliven, prelomni in zgodovinski singel Blue Monday; Acolyte se lahko zdi kot rave verzija albumov Low-Life iz leta 1985 in Brotherhood iz leta 1986, na katerih so New Order poskrbeli za učinkovito poroko rocka, vokalnih harmonij, ostre sintesajzerske ritmike in (tudi) evforije, v Doubt, drugi pesmi na albumu ter koncertu, pa je mogoče opaziti sledi Touched by the Hand of God, singla New Order iz leta 1987. Moja najljubša pesem je sicer naslovna Acolyte, skoraj devet minut krasne evforije. “Pot v pekel je tlakovana s pregoretimi lupinami skupin, ki so hotele povezati rock in ples,” je bilo za album rečeno v NME, “vendar pa so Delphic dokazali, da to obvladajo.” To je vsekakor dober razlog tudi za mojo majhno obsesijo z Delphic. To, in pa tisto, kar je dejal Cook v The Tabernacle: “Kitare so mrtve, naj dolgo živijo kitare.”