Nekje drugje

“Kitarska glasba,” mi je mrzlično razlagal Neil McCormick, rock kritik Daily Telegrapha, “je že tako dolgo zasidrana v preteklosti, da je vedno bolj postajala navadna arhaična nepomembnost.” Potem je zajel sapo. “Delphic pa so kitarska skupina, ki niti približno ne zveni kot kitarska skupina, ampak svojo magijo črpa iz techna.” McCormick, ki sicer govori natanko tako piše, vseakor ni edini, ki ga je očarala glasba basista in glavnega pevca Jamesa Cooka, kitarista in spremljevalnega vokalista Matta Cocksedgea ter multinstrumentalista Ricka Boardmana, ki sestavljajo Delphic: bili so tudi na vseh britanskih lestvicah “najbolj obetavnih” novih glasbenikov, ki naj bi zaznamovali (vsaj) leto 2010. Vendar pa Delphic ne bodo pomembni samo zato, ker je tako odločila skrivnostna kabala v glasbeni industriji. Ne. Manchestrski trio si namreč v resnici zasluži pozornost in ljubezen, s katerima jih zasipajo. To sicer ni tako zelo običajno; marsikdo prime za pištolo že takoj, ko sliši pridevnik “manchestrski”, saj je zmeraj vprašanje, na katero glasbeno izročilo Manchestra se bo kdo naslonil, vendar pa je pri Delphic takoj jasno, da so se odločili prav: za New Order, klub Haçienda in založbo Factory Records. Za njih sem prvič slišal aprila lani, ko je pri belgijski založbi R&S, liferantih dobrega techna, izšel njihov prvenec, singel Counterpoint. Nekaj mesecev kasneje, konec avgusta, je na kompilaciji vedno zanimivih Francozov Kitsuné Maison izšel njihov drugi singel, čudoviti This Momentary, ki je za nekaj mesecev postal moja glasbena kulisa, za njih pa so začele zanimati res velike založbe; na koncu koncev pa so pod okriljem velikana Polydor so ustanovili svojo založbo, Chimeric; 11. januarja je izšel njihov album Acolyte in pristal na osmem mestu britanske lestvice najbolje prodajanih albumov. Dobra dva tedna kasneje sem jih prvič videl tudi v živo, na koncertu v The Tabernacle v Notting Hillu; bili so izjemni.

Pri Delphic se New Order res ni mogoče izogniti, čeprav se zdaj 24-letni mladeniči niso niti rodili, ko so New Order leta 1983 izdali izjemno vpliven, prelomni in zgodovinski singel Blue Monday; Acolyte se lahko zdi kot rave verzija albumov Low-Life iz leta 1985 in Brotherhood iz leta 1986, na katerih so New Order poskrbeli za učinkovito poroko rocka, vokalnih harmonij, ostre sintesajzerske ritmike in (tudi) evforije, v Doubt, drugi pesmi na albumu ter koncertu, pa je mogoče opaziti sledi Touched by the Hand of God, singla New Order iz leta 1987. Moja najljubša pesem je sicer naslovna Acolyte, skoraj devet minut krasne evforije. “Pot v pekel je tlakovana s pregoretimi lupinami skupin, ki so hotele povezati rock in ples,” je bilo za album rečeno v NME, “vendar pa so Delphic dokazali, da to obvladajo.” To je vsekakor dober razlog tudi za mojo majhno obsesijo z Delphic. To, in pa tisto, kar je dejal Cook v The Tabernacle:  “Kitare so mrtve, naj dolgo živijo kitare.”

Prejšnji teden ste zamudili: Quinn je noseča, oče je Puck, vendar pa se je odločila, da bo otroka dala Terri, ki ni noseča, vendar se pretvarja, da je – to je bila ideja njene sestre; Ken je Emmo zaprosil za roko in ona je rekla “da”, Sue pa je pri Figginsu dosegla, da je postala sorežiserka v gleeju. In to ste zamudili prejšnji teden. Le kaj nam torej ne more biti všeč? Glee – sinoči so na e4 predvajali sedmo epizodo, Throwdown (Britanija za ZDA zamuja dobrega pol leta) – se v glavnem dogaja v tisti nenavadni ameriški konfekciji, ki se ji pravi glee club, mešanici gledališkega krožka in pevskega zbora – je torej gleedališki krožek? – na William McKinley High v Limi v zvezni državi Ohio. Vendar pa to vsekakor ni dovolj, da se kritiki in občinstvo od navdušenja zibljejo kot žele in da pesmi, ki jih pojejo člani krožka, takoj priletijo na top-pop lestvice (in ne, nekaj njihovih mashupov res ni za odmet); to, kar je res izjemno, je subverzivna karakterizacija vseh glavnih junakov, od Rachel, samooklicane krajice gleeja, Finna, sicer quarterebacka oziroma podajalca v šolskem nogometnem moštvu, ki je v prvi epizodi postal član gleeja, Mercedes, z glasom in stasom Jennifer Hudson, Kurta, nadobudnega homoseksualca, Puckermana, še enega nogometnega prestopnika (z zanimivo pričesko), in opravljivega najstniškega blogerja Jacoba Bena Israela, ki je obseden z vohanjem Rachelinih spodnjic, pa do Willa Shuesterja, profesorja španščine in mentorja gleeja, ravnatelja Figginsa ter – predvsem – profesorice telesne vzgoje in trenerke šolskih navijačic Cheerios, Sue Sylvester, ki jo igra neverjetno odlična Jane Lynch, “pikov as ameriške komedije”, kot je prepričan tudi James Wolcott. V bistvu je Sue – “Po rodu sem ena šestnajstnina Komanča.” – lepilo, ki s s svojim fantastičnim, pošastnim cinizmom vse skupaj drži skupaj. Samo v Throwdown je, med drugim, postregla z naslednjimi mislimi (na koncu pa kljub temu pokazala tudi kanec človečnosti): “Ne prenašam, če otroci kažejo čustva, razen če je to od fizičnega napora.” – “Članicam Cheerios dajem priložnost, da so zmagovalke. Ali grejo na faks? Ne vem. Vseeno mi je. Ali se naj učijo španščine? Seveda, če hočejo postati pomivalke posode ali vrtnarice.” – “Z iracionalnim in naključnim terorjem jim dajem priložnost, da živijo v popolnem strahu.” – “Manjšine imam tako rada, da celo sama razmišljam, da bi se preselila v Kalifornijo in postala ena od njih.” – “Moj bog, super je, da bom končno lahko iztisnila mozolj, ki semu pravi Will Schuester.” – “Ne zaupam kodrastim moškim. V bistvu si vedno predstavljam, da majhne ptice v njihove lase odlagajo svoja žveplena jajca in to se mi zdi odvratno.” – “Santana! Voziček! Gej mulc! Azijka. Druga Azijka! Aretha! Shaft!” Moja najljubša je sicer iz prejšnje epizode, Vitamin D: “Vedno, ko hočem uničiti ta klub, se vrne močnejši, kot kakšen seksualno dvoumen negativec v filmski grozljivki.” Ne? Kaj pa: “Povohajta svoje pazduhe; to je vonj poraza in moja pisarna zdaj zaudarja po njem.” (Tretja epizoda, Acafellas). Glee, kot je bilo nekje rečeno, ni takšen, kot je resnično življenje, vendar pa je to res problem resničnega življenja, ne Gleeja. Zanimiva zasvojenost, tole.

“Pa ne da še vedno hodiš tja? Meni se res ne da, res ne.” Lee je govoril zasoplo in hitro. In malo nosljal je. Nekaj sekund te je gledal naravnost v oči, čakal na odgovor in potem spustil pogled. “Ja, še vedno, kaj pa naj, sem se verjetno preveč navadil,” se mu odgovoril. “In kako drugače?” – “Vse v redu, hvala. Ti?” – “Vse po starem.” Potem sem, vseeno, moral dodati: “Sicer pa si mi itak dolžen še intervju…” Precej zvonko se nasmejal in mi še enkrat – po mojem že desetič – dal številko svojih piarovcev. “Ne zopet… Ampak saj veš, da je njihov odgovor vedno ‘ne’,” sem se delal jeznega. “Seveda. Ampak je pa že boljše, da ‘ne’ rečejo oni kot pa jaz.” Zdaj je zavijal čisto po vzhodnolondonsko. “Nehajta, vidva,” se je vmešala Tania. “Ti domov…” je ukazala meni. “Ti, Lee, pa z menoj…” pa Leeju. Potem sta se odsmejala. To je bilo lani oktobra. Tania mu je vedno pravila Lee, čeprav je bil že dolgo bolj znan kot Alexander. Bolj znan? Ne: slaven. Leeja sem spoznal leta 1993 v Maison Bertaux; Tania mi ga je predstavila kot “modnega genija”, malo po njegovih prvih revijah in ko je že delal magisterij na Central Saint Martins (vzeli so ga, čeprav ni imel diplome, saj je pri šestnajstih šel za vajenca na Savile Row). In ker mi ga je predstavila kot Leeja, sem mu potem tudi sam pravil Lee. Potem smo se – po spletu naključij – srečevali “tam”, torej v tistih lokalih, v katere se mu danes “res ni dalo” več hoditi; igrali smo bilijard, Lee dosti boljše od vseh nas. Potem, po njegovi selitvi v Pariz, smo se videli po enkrat ali dvakrat na leto; zelo težko bi rekel, da sva bila prijatelja, znanca pa ja. Pa Lara Bohinc se je preselila v njegov stari studio v Hoxtonu. Vendar vseeno izveš stvari, kar tako, mimogrede, ko niti ne paziš, takrat izveš največ; oziroma si predstavljaš, da izveš, kajti verjetno je bolj res, da nikoli nikogar popolnoma ne poznaš, še prijateljev in partnerjev ne poznaš, čeprav si prepričan, da jih. Danes zjutraj so ga našli mrtvega v njegovem stanovanju. Alexander McQueen je bil genij. Vendar pa svet mode ni popolnoma nič drugačen od preostalega sveta: prav tako je neznosno krhek. Ne vem. Tako dolge in nenavadne zime že dolgo ni bilo.

Začetek je bil bolj tako-tako; seveda je mogoče, da mi gre malo na živce, ko se na odru pojavijo glasbeniki z belimi maskami, ki jih obliva modra svetloba, vendar pa se je po par minutah atmosferskih cimbal vse skupaj zelo hitro spremenilo: Miike Snow, švedsko-ameriški trio, so se namreč spremenili v fantastično – in fantastično intenziven – industrijsko natančen techno/trance stroj, ki te je zagrabil za vrat, te dvignil v zrak in te potem, čez slabo uro, ponovno postavil na tla.

To je bilo tisto “presenečenje” iz naslova: njihov debitantski album, Miike Snow, ki je izšel lani, je poln zelo kompetentnega, igrivega, celo prodornega popa – kar ni nič nenavadnega: švedski dve tretjini Pontus Winnbergin Kristian Carlsson sta kot soavtorja in producenta Bloodshy & Avant pridelala Toxic, verjetno najboljšo pop pesem minulega desetletja, ameriška tretjina, pevec Andrew Wyatt, pa je z Markom Ronsonom sproduciral album Daniela Merriweatherja – vendar pa me je pustil malo hladnega (ne vem, so pač bili takšni časi, da kaj več melanholije nisem potreboval), v živo pa so bili nekaj popolnoma drugačni. (Po prvih dveh pesmih so sneli maske.)

Vse pesmi, z izjemo lirične Silvie, ki je ostala skoraj enaka kot na albumu, so dobile novo, zelo intenzivno sonično preobleko (no, pa sem uporabil še to frazo). Občinstvo je plesalo in divjalo in skakalo in rjovelo in se obnašalo kot da bi bilo na kakšnem glasbenem festivalu kje ob morju, ob sončnem zahodu in kar je še teh stereotipov; Miike Snow bodo, po mojem, letošnja povsod zelo dobrodošla poletna atrakcija. Vse je bilo v redu, Animal, Burial, Black & Blue, A Horse is Not a Home (uvodni verz: O moj Bog, mislim, da umiram…) in Song for No One (ja, pa čeprav so kerosene rimali z obscene…) pa so se hiptnotično zlivale z odra. Zelo v redu, tole. Ker se je z Miike Snow začela serija NME Awards koncertov, sta zanje ogrevala domačin Wolf Gang (ker je bil na odru precej zgodaj, sva s Philipom ujela samo njegovo The King and All His Men, inteligenten, nalezljivi pop in vse to, ne zelo daleč od Talking Heads in Briana Ena) in newyorški raper Theophilus London; ja, nekaj časa sem kar uspešno lovil tudi predskupine, v zadnjem času pa sem se polenil.

London je bil prima. Rap mi je sicer precej tuj, vendar pa mi je bilo všeč, kako brezšivno (no, pa sem uporabil še to besedo) je bilo njegovo mešanje vsakršnih postpunkovskih in novovalovskih prvin z rapanjem. (V prostem času s Samom Sparrom in Markom Ronsonom sestavlja skupino Chauffeur.) Poleg tega je tudi enkraten, zgovoren, kramljav showman. V ponedeljek: Plasticines.