Neil Tennant in jaz

27.01.2010 ob 11:09

Zgornja – glavna – dvorana v The Tabernacle ni posebej velika; prostora je za kakšnih 300 ljudi. Kljub temu, da je Tab ikonična zadeva že vsaj od 60. let naprej, še nisem bil nikoli tam; verjetno zato, ker v (ali na?) Notting Hillu vedno postanem malo živčen. Delphic so bili zelo v redu, čeprav so igrali samo slabo uro. Halcyon je, po mojem, še vedno njihova najboljša pesem, tudi v živo, posebej dobra pa je bila tudi desetminutna verzija This Momentary, ki se je na koncu zlila v prijetno evorijo Counterpointa; ja, lep zaključek. Skratka. Videl sem ga sicer že prej, ko je nekaj minut pred koncertom prišel v dvorano. Pri baru je naročil dva kozarca rdečega vina. Ker je pogledal v mojo smer, sem se nasmehnil in pokimal z glavo. Stari znanci, pač. No, ne ravno. Tudi sam se je nasmehnil in pokimal. “Verjetno sva najbolj vidni pop zvezdi, saj ves čas hodiva ven,” je dejal v nekem intervjuju. Ne vem, ampak to sem si zapomnil; verjetno zato, ker sem ga res videval na zelo različnih koncertih. Ko so Delphic prišli na oder, sem še enkrat pogledal proti skupini, v kateri je bil, vendar ga nisem več videl; ponovno sem ga videl šele po koncertu, ko smo se počasi drenjali proti izhodu. Na vrhu stopnic sva se naenkrat, po spletu naključij, znašla skupaj. “Dober večer,” sem izdavil. – “Dober večer,” je odgovoril med zavijanjem šala. “In kako se vam je zdelo?” – “Ja, super so bili, a ne? In kakšni so se vam zdeli vam?” Ali ga je res zanimalo? Mogoče ga pa je: “Zelo v redu, ja. Sploh pa je v redu, da je končno ves pop takšen kot New Order…” Po dramatični, strateški pavzi sem dodal: “In Electronic. In Pet Shop Boys.” – “Hahaha, no hvala.”- Ne vem zakaj, ampak potem se mi je zdelo, da se moram pohvaliti: “Včeraj sem bil na These New Puritans.” – “In kako je bilo?” se je pozanimal. “Novi album je čudovit, a ne? Pred dobrim letom dni smo jih tudi mi videli v živo.” – “Super je bilo. Otroci koruze, očitno, ampak neverjetno nadarjeni in res super.” Stopnic, se mi je zdelo, ni in ni bilo konec. In potem me je, ne vem zakaj, nekaj zagrabilo; upam, da nisem izpadel kot kakšen poblazneli zalezovalec. “Veste, nočem biti vsiljiv, ampak vaše delo spremljam že od leta 1984.” Da, natanko to sem rekel: vaše delo. “In vedno mi je veliko pomenilo in bilo zame zelo pomembno.” – “Oh. Najlepša hvala. In od kod ste doma? Iz Francije?” Ko sva na hitro razčistila, od kod sem, sem mrzlično, hlastno nadaljeval: “Veste, na kakšnih desetih vaših koncertih sem bil, verjetno je bil še kakšen več, ampak moji najljubši so bili tisti v Astorii…” – “Hahaha, tisti pozabljeni NME-jev, ob Release…” – “… potem tisti v Hammersmith Apollo pred par leti in pa vaš abonma v gledališču Savoy, seveda.” – “Oh. Najlepša hvala.” Stopnic je bilo konec. Njegova družba ga je že čakala. “Res me je veselilo,” mi je dejal in ponudil roko. Hitro sem mu jo stisnil. “Najlepša hvala.” – “Najlepša hvala vam. Lahko noč.” – “Lahko noč.”

  • Share/Bookmark
 

17 komentarjev na “Neil Tennant in jaz”

  1. Pris Pris pravi:

    Lucky bastard! :P

  2. Pika Blogavička pravi:

    Hahaha! Luštna so ta tvoja random srečanja :) Saj se še vedno reče random, ne?

  3. Dinozaver pravi:

    random stalker :)

  4. tadej tadej pravi:

    Oh, najlepša hvala, Dinozaver in Pika. RES hvala :) Ampak vseeno: kaj pa mogoče “priložnostni zalezovalec”? Saj vesta, “priložnost dela…” pa vse to? Ne? Mogoče? Pogojno? :)) Pris: ja, točno, hvala :)

  5. Jean Tonic pravi:

    Eh, kakšna dolgočasno-dostojanstvena, na poznavanju ustvarjalskega opusa in medsebojnemu spoštovanju temelječa izmenjava, namesto da bi ga lopnil po hrbtu, mu stisnil glavo v klinč ter ga s členki druge roke podrgnil po lasišču in se zadrl: “Pa kje si ti Nile, legendo jedna, mamicu ti….!?!?!” :))

  6. alcessa pravi:

    Jean Tonic: LOL …. LOL… ha ha ha….

  7. Pika Blogavička pravi:

    Hahaha. Meni zmeraj zmanjka domišljije za kaj takšnega, Jean Tonic. Si pa kar predstavljam Tadeja, kako bi naredilo točno to. Samo da bi se mogoče drl v angleščini: “Where the hell are you, Neil baby, you legend, I…ahem… ahem… your mummy!!!!”

  8. tadej tadej pravi:

    Ja, super, Jean Tonic, res hvala :))) Grem malo vadit, da ne bo preveč amatersko – ali celo spoštljivo ali dolgočasno-dostojanstveno :)

  9. sergeja pravi:

    Hahaha, Jean :)) sem prepričana, da bi vsi radi nardili kaj takega kakemu “celebritiju”, amp. si tik pred zdajci premislimo :))

    Sicer sem pa tut sama že bla na koncertu z Neilom in tudi jaz sem ga “srečala” na stopnicah ob izhodu, s to razliko, da so mi ga mogli izrecno pokazat — “aja, tip iz PSB” *not exactly a fan*
    me pa moti ta njihova zgovornost oz. prijaznost. Z vsemi vprašanji, ki ti jih postavljajo nazaj, začnejo dajat vtis, kot da jim je v resnici mar :/

  10. Tjaša pravi:

    Kakšne čevlje je imel?

    (Tale nanizanka bi lahko bila kdaj knjiga?)

  11. Pray pravi:

    Darling, tebi ni treba nicesar vadit. To lahko z gotovostjo trdim, glede na to da ze od leta 1986 spremljam in obcudujem tvoje delo :))

  12. irena irena pravi:

    ti si res moj najljubši nezanalaščni stalker :D samo nečesa ne razumem – kako za vraga sta lahko na hitro (!) razčistila, od kod si? :)

  13. maja pravi:

    COOL, man.

  14. Urska pravi:

    Ja, res, ekstrakularno. Najbrž je bil res ponosen na to, da ima(ta) take fane. Tak način “zalezovanja” mu gotovo laska. :)

  15. daft pravi:

    No, dobro izhodišče. Naslednjič bosta lahko že kaj skupaj spila. :)

  16. maja b. j. pravi:

    No, evo … fino.
    Še bolj fino bi pa bilo, če bi on tebe vprašal kaj počneš, kdo si. Pokazal zanimanje zate, … na nivoju dveh enakovrednih oseb, ki si izmenjata mnenja. Ane?

    Mene bi zanimalo, kdo si.

  17. jotaeater pravi:

    hehehe, carsko!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !