Začetek sezone

26.01.2010 ob 02:05

“Pogumen” in “drugačen”, heh? Od teh dveh spolzkih pridevnikov, od katerih ponavadi dobim ošpice, je po mojem hujši samo še “obetaven”. In potem, vsake kvatre enkrat, izide album, za katerega kakšnih drugih pridevnikov sploh ne moreš uporabiti. No ja, “odličen” tudi, ampak tega po prvi pesmi še ne veš. Ena pesem še ne prinese albuma, ali kako se že reče. Oziroma se je reklo včasih. Skratka. These New Puritans so mi bili vedno všeč; njihov prvenec, Beat Pyramid, je bil poln nenavadne, agresivne, ekstravagantne elektronike in kriptičnih besedil in je bil super, vse skupaj pa je bilo še bolj fino, ker so iz Southend-on-Sea in smo potem lahko vsi govorili, kako da je tam vsekakor nekaj v vodi, čeprav verjetno ni. Malo so spominjali na The Fall, kar pa je bilo tudi imenitno. Tudi v živo – videl sem jih samo enkrat, v mini 93 Feet East – so bili krasno odtujeni. Le kaj nam pri tem ne more biti všeč? Njihov novi, drugi album, Hidden, ki je izšel pred tednom dni, pa je še boljši. Sinoči so ga preigrali v Bush Hall; celega, kot se za to fantastično sonično dogodivščino spodobi. Hidden, veste, je album, ki je v resnici pogumen in drugačen.

Občinsto, heh? Ko je kvintet trobil in pihal (rog, pozavna, tuba, fagot, klarinet) začel igrati Time Xone, prvo pesem na novem albumu, se je oglasil moški glas: “A je kdo umrl?” O občinstvu ob ponedeljkih imam sicer zelo posebno mnenje, vendar pa je takoj potem nastal red. Takoj za Time Xone je bila namreč na vrsti We Want War, ki se začne kot laibachovsko zaklinjanje, potem pa se s pihali in trobili prelije v ekspanzivno, strastno elegijo, vse skupaj pa je sedem minut in pol dolga čudovitost, polna temnih, hipnotičnih, plemenskih ritmov; občinstvo je padlo v trans in v njem ostalo naslednjo uro. Zamaknjeno smo poslušali vse: luštni (malo dekonstruirani) pop jazz bonbon Hologram, Fire-Power (celo meni je bilo jasno, da jim je bila za to pesem zelo všeč M.I.A., še posebej njena Fire Fire), brittenovsko Orion, intenzivno Attack Music (ki je mogoče celo njihova najboljša pesem)… s prvega albuma pa so odigrali Elvis, Swords of Truth in, za dodatek, Infinity ytinifnI. (TNPS so sicer kvartet, vendar pa so sinoči, zaradi bolezni, igrali kot trio.)

Hidden je darilo, ki kar daje in daje. Lecker muziko, kot bi rekel prijatelj Alex. Pogumen in drugačen album je. A sem to že povedal? Pogumen in drugačen. Prav tako ni nobenega dvoma, da bo eden najboljših albumov letošnjega leta (kaj veliko boljših jih vsekakor ne bo). TNPS so se, kot pravijo, zgledovali po Brittenu in njegovi operi Peter Grimes ter “plastičnih teksturah modernega ameriškega popa”. Pretenciozno? Da, ampak beseda pretencioznost je včasih pomenila “umetniško, strokovno zahtevnost”. “Najlepša hvala, res iskrena hvala,” se je ob koncu koncerta zahvalil pevec in avtor pesmi Jack Barnett. Ni za kaj, res ne. Moderni časi so zanimivi časi.

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev na “Začetek sezone”

  1. Pika Blogavička pravi:

    Lepo :) Meni so tudi všeč, čeprav z manj hiperbolami kot tebi. In hvala za vrnitev čevljev. A ima Paul Morley še vedno vedno prav?

  2. Dinozaver pravi:

    ob brittenu me je zaskrbelo in sem šel preverit. lepo, le pevec je odveč. čevlji? res lep začetek sezone.

  3. alcessa pravi:

    Wunderbar, danke. :-)

  4. Nina pravi:

    Beli čevlji so tako 2008….

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !