Arhiv za Januar, 2010

Neil Tennant in jaz

27.01.2010 ob 11:09

Zgornja – glavna – dvorana v The Tabernacle ni posebej velika; prostora je za kakšnih 300 ljudi. Kljub temu, da je Tab ikonična zadeva že vsaj od 60. let naprej, še nisem bil nikoli tam; verjetno zato, ker v (ali na?) Notting Hillu vedno postanem malo živčen. Delphic so bili zelo v redu, čeprav so igrali samo slabo uro. Halcyon je, po mojem, še vedno njihova najboljša pesem, tudi v živo, posebej dobra pa je bila tudi desetminutna verzija This Momentary, ki se je na koncu zlila v prijetno evorijo Counterpointa; ja, lep zaključek. Skratka. Videl sem ga sicer že prej, ko je nekaj minut pred koncertom prišel v dvorano. Pri baru je naročil dva kozarca rdečega vina. Ker je pogledal v mojo smer, sem se nasmehnil in pokimal z glavo. Stari znanci, pač. No, ne ravno. Tudi sam se je nasmehnil in pokimal. “Verjetno sva najbolj vidni pop zvezdi, saj ves čas hodiva ven,” je dejal v nekem intervjuju. Ne vem, ampak to sem si zapomnil; verjetno zato, ker sem ga res videval na zelo različnih koncertih. Ko so Delphic prišli na oder, sem še enkrat pogledal proti skupini, v kateri je bil, vendar ga nisem več videl; ponovno sem ga videl šele po koncertu, ko smo se počasi drenjali proti izhodu. Na vrhu stopnic sva se naenkrat, po spletu naključij, znašla skupaj. “Dober večer,” sem izdavil. – “Dober večer,” je odgovoril med zavijanjem šala. “In kako se vam je zdelo?” – “Ja, super so bili, a ne? In kakšni so se vam zdeli vam?” Ali ga je res zanimalo? Mogoče ga pa je: “Zelo v redu, ja. Sploh pa je v redu, da je končno ves pop takšen kot New Order…” Po dramatični, strateški pavzi sem dodal: “In Electronic. In Pet Shop Boys.” – “Hahaha, no hvala.”- Ne vem zakaj, ampak potem se mi je zdelo, da se moram pohvaliti: “Včeraj sem bil na These New Puritans.” – “In kako je bilo?” se je pozanimal. “Novi album je čudovit, a ne? Pred dobrim letom dni smo jih tudi mi videli v živo.” – “Super je bilo. Otroci koruze, očitno, ampak neverjetno nadarjeni in res super.” Stopnic, se mi je zdelo, ni in ni bilo konec. In potem me je, ne vem zakaj, nekaj zagrabilo; upam, da nisem izpadel kot kakšen poblazneli zalezovalec. “Veste, nočem biti vsiljiv, ampak vaše delo spremljam že od leta 1984.” Da, natanko to sem rekel: vaše delo. “In vedno mi je veliko pomenilo in bilo zame zelo pomembno.” – “Oh. Najlepša hvala. In od kod ste doma? Iz Francije?” Ko sva na hitro razčistila, od kod sem, sem mrzlično, hlastno nadaljeval: “Veste, na kakšnih desetih vaših koncertih sem bil, verjetno je bil še kakšen več, ampak moji najljubši so bili tisti v Astorii…” – “Hahaha, tisti pozabljeni NME-jev, ob Release…” – “… potem tisti v Hammersmith Apollo pred par leti in pa vaš abonma v gledališču Savoy, seveda.” – “Oh. Najlepša hvala.” Stopnic je bilo konec. Njegova družba ga je že čakala. “Res me je veselilo,” mi je dejal in ponudil roko. Hitro sem mu jo stisnil. “Najlepša hvala.” – “Najlepša hvala vam. Lahko noč.” – “Lahko noč.”

  • Share/Bookmark

Začetek sezone

26.01.2010 ob 02:05

“Pogumen” in “drugačen”, heh? Od teh dveh spolzkih pridevnikov, od katerih ponavadi dobim ošpice, je po mojem hujši samo še “obetaven”. In potem, vsake kvatre enkrat, izide album, za katerega kakšnih drugih pridevnikov sploh ne moreš uporabiti. No ja, “odličen” tudi, ampak tega po prvi pesmi še ne veš. Ena pesem še ne prinese albuma, ali kako se že reče. Oziroma se je reklo včasih. Skratka. These New Puritans so mi bili vedno všeč; njihov prvenec, Beat Pyramid, je bil poln nenavadne, agresivne, ekstravagantne elektronike in kriptičnih besedil in je bil super, vse skupaj pa je bilo še bolj fino, ker so iz Southend-on-Sea in smo potem lahko vsi govorili, kako da je tam vsekakor nekaj v vodi, čeprav verjetno ni. Malo so spominjali na The Fall, kar pa je bilo tudi imenitno. Tudi v živo – videl sem jih samo enkrat, v mini 93 Feet East – so bili krasno odtujeni. Le kaj nam pri tem ne more biti všeč? Njihov novi, drugi album, Hidden, ki je izšel pred tednom dni, pa je še boljši. Sinoči so ga preigrali v Bush Hall; celega, kot se za to fantastično sonično dogodivščino spodobi. Hidden, veste, je album, ki je v resnici pogumen in drugačen.

Občinsto, heh? Ko je kvintet trobil in pihal (rog, pozavna, tuba, fagot, klarinet) začel igrati Time Xone, prvo pesem na novem albumu, se je oglasil moški glas: “A je kdo umrl?” O občinstvu ob ponedeljkih imam sicer zelo posebno mnenje, vendar pa je takoj potem nastal red. Takoj za Time Xone je bila namreč na vrsti We Want War, ki se začne kot laibachovsko zaklinjanje, potem pa se s pihali in trobili prelije v ekspanzivno, strastno elegijo, vse skupaj pa je sedem minut in pol dolga čudovitost, polna temnih, hipnotičnih, plemenskih ritmov; občinstvo je padlo v trans in v njem ostalo naslednjo uro. Zamaknjeno smo poslušali vse: luštni (malo dekonstruirani) pop jazz bonbon Hologram, Fire-Power (celo meni je bilo jasno, da jim je bila za to pesem zelo všeč M.I.A., še posebej njena Fire Fire), brittenovsko Orion, intenzivno Attack Music (ki je mogoče celo njihova najboljša pesem)… s prvega albuma pa so odigrali Elvis, Swords of Truth in, za dodatek, Infinity ytinifnI. (TNPS so sicer kvartet, vendar pa so sinoči, zaradi bolezni, igrali kot trio.)

Hidden je darilo, ki kar daje in daje. Lecker muziko, kot bi rekel prijatelj Alex. Pogumen in drugačen album je. A sem to že povedal? Pogumen in drugačen. Prav tako ni nobenega dvoma, da bo eden najboljših albumov letošnjega leta (kaj veliko boljših jih vsekakor ne bo). TNPS so se, kot pravijo, zgledovali po Brittenu in njegovi operi Peter Grimes ter “plastičnih teksturah modernega ameriškega popa”. Pretenciozno? Da, ampak beseda pretencioznost je včasih pomenila “umetniško, strokovno zahtevnost”. “Najlepša hvala, res iskrena hvala,” se je ob koncu koncerta zahvalil pevec in avtor pesmi Jack Barnett. Ni za kaj, res ne. Moderni časi so zanimivi časi.

  • Share/Bookmark

Seveda!

19.01.2010 ob 12:51

A ta, čisto pravi depresivni ponedeljek je bil? Kot da ne bi vedel! Otopelost pomešana z malodušjem; to sem sicer pripisal filmskemu maratonu čez vikend: Hanekejevih osem + par mašil (no, ne ravno mašil, ampak nekaj Nehanekejevih filmov). Tudi poštar res ni pomagal: prinesel je bančni izpisek ter položnice za plin, elektriko in vodo ter še eno pismo z davkarije, ki pa ga bom šele odprl. Na davkariji so bili sicer prijazni in so mi izračunali, koliko jim še dolgujem, komunala pa je drugačna zadeva: plin in elektriko obračunavajo na tri mesece, vodo pa na pol leta, kar pomeni, da je zimski – januarski! – šok še malo hujši. Pa trajnik za telefon je tudi danes. Hura. Pa tisti prehlad in zamašeno levo uho se vlečeta in vlečeta… “Depresivni ponedeljek”… še dobro, da letos nisem naredil nobenih novoletnih zaobljub; to pomaga, veste. Si bom pa tale 18. januar zapomnil za prihodnje leto; mogoče bi to lahko bila moja januarska zaobljuba? In kako bom torej de-deprimiral 18. januar 2011? (Leta 2007, za katerega je bila ta najhujša depresivnost prvič “izračunana”, je to sicer bil petek, 26. januarja.) I, le kako? Predlogi so očitno za vse druge… kot pa za mene. A moram narediti vse, kar je na tem seznamu? Ali lahko poljubno izberem eno stvar ali dve stvari ali tri stvari? Ali lahko kaj mešam? Recimo, da moram narediti vse. Recimo. Čokolada za zajtrk? Ne, niti za večerjo ne in za kosilo tudi ne in tudi vmes ne; za čokolado mi je v glavnem popolnoma vseeno (razen za tisto, s katero je prelit marcipan). Uživajte v svojem vrtu? Vrta nimam, imam pa patio, v katerem sem moral včeraj – aja, točno, še to je bilo! – očistiti odtok, ker je začela zastajati voda, poplavljen patio pa ni najboljša ideja, ne januarja ne kdaj drugič. Svojo pozornost/čuječnost/budnost povečajte z močno svetlobo? Ne, zjutraj mi bolj paše, če se od kuhinje do dnevne sobe premikam v poltemi; ne vem, zakaj bi to moral spremeniti na ta usodni ponedeljek? Odpovejte sestanek? Ne, nisem, ker sem očitno prepozno prebral ta navodila; v bistvu pa je še kar šlo in ni sploh ni bilo zapravljanje časa. S svinčnikom se prisilite k nasmehu? Probal in je malo zoprno in skoraj boli. Ne, ne bom več. Rezervirajte počitnice? Ha. Ravno zdaj ne morem, veste… Predstavljajte si konec? Razmišljanje o moji smrti me bo torej spravilo v dobro voljo? Ja, sem poskusil in – glej! – kar pojem in plešem, pri čemer mi je vseeno, da nimam posluha in da plešem bolj po svoje, saj bom itak mrtev. Kar pa je tudi nekaj. Jejte določeno sadje? Borovnice, lepo vas prosim, ne pomagajo, ker so v tem času iz Čila ali Južnoafriške reublike, zaradi ogljikovega odtisa, ki ga s tem puščajo, pa bi postal še bolj zlovoljen in siten. Poiščite borago? V obliki čaja ali pa v žlici boraginega medu? To me še čaka. In ne, res nisem vedel, da bi me lahko spravila v dobro voljo. Česa vse se ne naučiš. Jejte čili? Ups, ne, res ne. Sicer me je že Katja poskušala parkrat prepričati, da je čili res v redu za takšno stanje, vendar pa še v Wagamami, ki res ne slovi po pikantnosti, prosim za “brez čilija in koriandra”. Ja. Pojdite na večerjo z debelimi prijatelji? To je zelo napačno na zelo veliko različnih ravneh. Zamenjajte glasbo, ki jo poslušate v telovadnici? Ja, točno, moram malo nazaj. V telovadnico, mislim. To me bo res spravilo v dobro voljo. Ja. Pozitivno vplivajte na nekoga? Saj sem poskušal, pa so bili vsi tako sitni, da sem samo čakal, da mi bodo odgriznili glavo; no, ne ravno vsi, ampak skoraj vsi, s katerimi sem govoril. Pojdite prej v posteljo? Ne, ne gre, pa čeprav bom imel višji indeks telesne mase kot nekdo, ki redno spi več kot sedem ur in 42 minut. Kar ne morem verjeti, na kaj vse moram paziti. Ampak vseeno: moj Blue Monday bo pa zato prihodnje leto popolnoma drugačen. Sicer pa sem se še sam spomnil ene bergle: Underworld in njihova Two Months Off. To! Ali pa to že sodi v tisto rezerviranje počitnic?

  • Share/Bookmark

Zakaj?

12.01.2010 ob 17:29

In koliko bi me stalo, da bi izgledal ravno tako kot Caleb Followill? Zdaj, veste, bi si lahko – če se temu lahko tako reče – privoščil tudi to, da bi izgledal ravno tako on: Kings of Leon so namreč v sodelovanju s Parižani Surface to Air (ki so nič manj kot “multidisciplinarna družba, ki združuje modo, komunikacije in film”) v svet poslali modno kapsulo, ki se ji reče KOL x S2A (zelo možno je, da je enačba obrnjena) in bo v Londonu naprodaj izključno v eni sami trgovini. In zato je nekaj zelo ekskluzivnega. Če bi torej hotel izgledati kot ta srednji brat Followill, bi me to stalo vsaj 1352 funtov: 140 funtov za kavbojke, 112 funtov za karirasto srajco, 361 funtov za visoke gležnarje in, ker je mrzlo, 739 funtov za usnjeno jakno. Malenkost, ne, še posebej zato, ker bi se rdeči rutici za 65 funtov – 65 funtov! – lahko precej lahkega srca odpovedal. Hecno, ampak doslej sploh nisem vedel, da člane Kings of Leon moda sploh zanima; to je, očitno, samo še en dokaz za to, kako zelo malo vem. Skratka. Seveda niso edini, so pa prvi letos. Kako je že bilo lani? “Obleke in glasba so moja strast. Nikomur nočem nič ukrasti in tudi denar me ne zanima. To delam zato, ker reči, ki bi jih nosil… stvari, ki bi jih jaz hotel, v bistvu ne morem dobiti,” je povedal Liam Gallagher – “reinkarnacija Johna Lennona”, kot je pojasnil – pred štartom njegove modne znamke Pretty Green. Znamka je ime dobila po pesmi benda Jam; le zakaj bi bil mlajši od bratov Gallagher izviren pri modi, če že pri glasbi niso (bili). Pesem, sicer alegorija o denarju, gre takole: Tega me niso naučili v šoli / Tega sem se naučil sam / Da moč se meri s funtom ali s pestjo. Še prej, že pred poldrugim letom, je znamki Sumpremebeing iz Cambridgea sveotval Matt Helders, bobnar Arctic Monkeys. Oziroma: svetoval je pri treh majicah, ene jakni in enem jopiču s kapuco. Pokazal sem mu tekstilije, kroje in vzorce, Matt pa je svetoval, kako bi stvari sestavljali,” mi je takrat za Modno razlagal Joseph Lipscomb iz Supremebeinga, ki je sicer hip hop glasbenik z umetniškim imenom Skuff in je zmiksal Red Light Indicates Doors Are Secured od Arctic Monkeys. “V bistvu je tudi Matt stvari nekako zmiksal. Recimo to, kako bi ‘ta vzorec’ natisnili na ‘tej majici’, kje bi bila potrebna podlaga, kakšne barve in potem smo vse skupaj sestavili na računalniku,” je dejal. In potem dodal: “Moda ga res zanima.” Vsa stvar je bila – jasno – precej ekskluzivna: vseh kosov oblačil, ki so imeli na rokavu natisnjen rdeč znak MATT H, je bilo samo 600. Ta prva kolekcija je bila tudi zadnja. Madonna je svoje modne vizije – M by Madonna – ponudila H&M, Lily Allen je za New Look skreirala kolekcijo Lily Loves (šest oblek, dva para čevlje in zelo pisani modni dodatki, ki so v trgovine prileteli maja 2007), lani je svoje prste v modno torto potisnila tudi Beth Ditto s svojo kolekcijo za modne trgovine Evans (njihov lastnik je Philip Green, sicer tudi lastnik Topshopa, za katerega, med drugimi, kreira Kate Moss; usnjene jakne v prvi kolekciji Kate Moss so bile trikrat cenejše kot tiste od Kings of Leon), v ZDA pa je seveda še bolj zanimivo, saj ni popolnoma jasno, kateri glasbenik ali glasbenica nima svoje modne znamke (Jay-Z in njegov “življenski slog” Rockawear, Beyoncé s House of Deréon, Travis Barker iz Blink 182 s svojo znamko in Nikki Six iz Mötley Crüe z znamko Royal Underground in tako naprej). Pa saj so že Jam peli: To so luštni zelenci – to je družba / Ničesar ne moreš narediti, če jih nimaš v žepu. Sicer pa ima Caleb Followill rojstni dan 14. januarja.

  • Share/Bookmark

Začetek leta

6.01.2010 ob 12:20

“Če jih ne poznaš, potem so pevci,” mi je razložila Tamara, ko sem z začudenjem gledal tekmovalce v Kmetiji slavnih in nisem nikogar poznal. Se zgodi, sem prikimaval. To je pač cena za nekaj let v tujini. Zdaj bi ji lahko prijazno vrnil uslugo; če tekmovalcev v letošnjem, menda zadnjem Celebrity Big Brotherju (a se mu potem reče Big Brother slavnih?) ne bi prepoznala, bi ji lahko razložil: “Če ji ne poznaš, potem so pevci. Ali pa tipi od Jordan. Ali pa kar oboje. Ali pa upokojena igalka. Ali pa bivši nogometaš, ki je zdaj igralec. Ali pa bivša punca od kakšnega Rolling Stonea. Ali pa bivša zvodnica. Ali pa bivšo dekle s tretje strani v Sunu. Ali pa bivši igralec, ki je našel boga in zdaj pridiga na neki ameriški krščanski radijski postaji.” Ne vem ravno, če bi si lahko s tem kaj pomagala, vendar pa se mi je zdelo zanimivo, da sem – vsaj po dejanjih, če že ne ravno po imenih – poznal vse, z izjemo tistega pridigarja, sicer ponovno rojenega kristjana, ki pa ga itak ne bi prepoznal že samo zaradi korpulentnosti; v filmih, s katerimi je postal “znan po vsem planetu”, kot se je hitro-hitro pohvalil, je bil namreč mlad. In vitek. Slava, huh, tako posvetna kot duhovna…”Hej, se pa že dolgo nisva videla,” ga je pozdravila tista bivša zvodnica in to je bilo edino, kar je bilo res smešno. Ne vem, mogoče pa bi jim pomagala šentjanževka; mogoče bi lahko z njo lažje prebrodili težave, ki jih imajo zaradi tega, ker jih nihče ne (pre)pozna, vseeno pa potrebujejo tisti honorar, ki ga bodo dobili za sodelovanje? Ali pa je to tista pregovorna slava, ki si jo lahko natlačijo v pipo in pokadijo? Podobno depresivne kot Celebrity Big Brother so sicer razprodaje; ne toliko zaradi “fantastičnih sezonskih znižanj” kot pa zaradi zoprnih kupcev, ki premetavajo vse, kar je na voljo, še posebej tiste svilene srajce, ki so jih prodajalci ravno ponovno zložili (-50%!!!!!). In zraven še nekaj bevskajo o tem, zakaj niso stvari še cenejše. Seveda je res, da so razprodaje edini čas, ko so kupci “kralji” tudi v najbolj nobel trgovinah in lahko z obrestmi vrnejo vse tistim nadutim prodajalcem, ki so jih vzvišeno poniževali vse leto; ti kupci se zdaj obnašajo ravno tako kot tekmovalci v Celebrity Big Brotherju: malo preveč obupano, da bi si lahko zaslužili kaj drugega kot pomilovanje, vendar pa so naša srca za to pretrda. Ahem. Ne vem no, mogoče pa tudi jaz potrebujem malo šentjanževke. Na BBC-jevem šestem radijskem programu medtem predstavljajo največje nove glasbene atrakcije v novem letu in ugibajo, katera bo največja. Vsi trije bendi, za katere sem navijal – The Drums, Hurts in Delphic (passim) – so se uvrstili na 5., 4. in 3. mesto, kar pomeni, da me prvi dve mesti zanimata malo manj, kot sta me lani (ko je zmagala Little Boots; lani sem imel prav, vendar pa je bil, resnici na ljubo, marsikdo uspešnejši od nje). Po mojem bo prva Ellie Goulding. Ampak kaj pa vem. Zunaj še vedno rahlo naletava sneg.

  • Share/Bookmark