Nekje drugje

Male, v bistvu neškodljive, vendar hecne skrivnosti? Le kje naj začnem in končam! Tam, kjer je potrebno: moj prijatelj Alexander, ki sicer hodi na vse maše pri sv. Rihardu iz Dawkinsvilla in sv. Frančišku iz Wheena, redno bere vse horoskope, ki mu pridejo v roke. Zanima ga slog pisanja, pravi. SLOG PISANJA? Ko sem mu povedal, da jih v številnih časopisih pišejo kar novinarski vajenci – nekje med cenami jajc na tržnici in najnovejšimi “modnimi kriki” – je zamahnil z roko in dejal, da to seveda ve, da pa “kakšen Michael Lutin odtehta približno sto stilsko vprašljivih pisunov”. “In, v bistvu, šarlat…” je še nadaljeval… vendar stavka ni končal. Lutina sem tudi sam rad prebiral – to ni nikakršna skrivnost – saj je bil dolga leta pohištvo v Vanity Fairu; njegovi luštno cinični aforizmi, ki so se nanašali (ali pa tudi ne) na astrologijo, so zelo pasali, čeprav niso imele nobene zveze z “mojo realnostjo” – ali kako se že reče. Sicer pa je tole o slogu dobra finta, sem si mislil. Kaj pa če bi to lahko bil tudi moj razlog za branje horoskopov? Ne, sem se odločil: pomembnejša je natančnost! In potem sem poiskal, kaj je Neil Spencer v Observerju – ki je, kot se mi zdi, precej podoben Lutinu in ga tudi zelo pogosto preberem, mogoče zato, ker je eno stran pred “zaupnimi besedami”; ja, Observer je poln takšnih stvari, liberalne politike, dobrih kritik in kakovostne trivije – lani napovedoval za leto 2009. In kaj vse sem našel! Recimo: Gorska koza je vsekakor ambiciozno bitje, ki neustavljivo pleza na svoj vrh ter vztraja tudi ko vsi drugi popustijo. In čeprav boste na vrh šele prišli, boste leto 2009 začeli z nenavadno vrtoglave perspektive, je pisal. Super, tega nisem vedel. Januar naj bi sicer bil prehodna cona med lanskim letom ter letom 2009 in, v resnici, še daleč naprej. To je bilo kar res; januarja sem končal in oddal en prevod, s katerim sem zamujal eno leto. “Zamujal” mogoče ni pravi izraz. Mogoče “odlašal”? Ne, tudi ne. Počel sem druge stvari. Prihod strašnega Plutona v vaše znamenje, kjer bo ostal, ah, prihodnjih 15 let, bo bolj pomemben za mednarodni oder kot za osebne stvari – ta dogodek je sovpadel z razpadom bančnega sistema, vendar pa se bodo ljudje, rojeni med 22. in 25. decembrom, letos soočali z neverjetnimi spremembami. Pluton predstavlja moč (in torej tudi denar) ter je lahko nekaj dobrega ali pa slabega: odločitev je vaša. Kdo bi si mislil, da je lahko plutoid tako pomemben. Sicer pa to itak ne velja zame, ker nisem rojen med 22. in 25. decembrom. Gremo naprej. Jupiter, planet potovanj in ekspanzije, bo vaše nebo zapustil 6. januarja, ampak širjenje obzorij, tako v dobesednem kot prenesenem pomenu, je ponovno tema vašega horoskopa. Potem je nekaj govora o Saturnu, ki je “osebni planet” (terminologije ne obvladam najbolje) in ki bo odgovoren za “prekomorske stike”, ki bodo potencialno postali del vaših poslovnih načrtov ter vam odprli nove možnosti v izobraževanju, v vlogi učenca ali učitelja. Hura! Nahranite svoj um. Sicer pa bi moral biti pri profesionalnih stvareh najbolj okreten februarja in septembra, še pravi. Ne vem, no: ne februarja ne septembra mi tega ni bilo potrebno početi, ker se ni zgodilo nič posebnega; zanimiv je bil maj, torej glih na sredi, vendar pa takat stvari niso bile odvisne od mene, jaz sem moral reči samo “ja”, “hvala” in “prosim”. Prvih šest mesecev leta 2009 bo najbolj preprostih, pred samskimi kozami pa bo živahna izbira romantičnih opcij. Mmmm – ne, nič takšnega se ni zgodilo; kljub temu, da sem “samski kozel”, so bile vse te “opcije” podobno neživahne kot sicer. Pomlad, če smo že pri tem, zelo spominja na igrišče. Ne, tudi to ni bilo res. Ne, kje pa. Ob solsticiju na kresno noč se bo začelo bolj zapleteno obdobje, s parom eklips, ki bosta presekali vašo cono razmerij in napovedali prilagoditev prepričanj in načrtov. Če je vaš rojstni dan 19. januarja, potem lahko pričakujete tudi nenadne prihode in odhode. Ne, od tega tudi ni bilo nič. Očitno zato, ker moj rojstni dan ni 19. januarja. Prav tako nisem veliko potoval, vsekakor pa ni bilo nobenih nenadnih – ali nepričakovanih – prihodov in odhodov. Jesen sem vam bo v primerjavi s tem zdela izjemno divja. Saturn bo konec oktobra pripotoval na vrh vaše hiše, kjer bo ostal celo zimo – ter ponudil pri pogled na zahteven, vendar vznemirljiv teren leta 2010 in naprej. V prihajajočem letu gre torej za pametne priprave na vrhove, ki jih boste potem osvajali, ter, z Jupitrovim blagoslovom, služili denar. Aha. Samo delom ja: da, delo je prineslo svoje. Vsekakor sem se leta 2009 naučil, da nobeno prevajanje ni otok, tako kot pisanje včasih je. Torej? Lepo napisano, vsekakor, in polno lepih napovedi, vendar samo približno 10-odstotno natančno. Še najbolj me jezi, da sem v prvi polovici leta zamudil vse tiste romantične opcije. Pač še enkrat, v bistvu. Srečno novo leto.

1. Das weisse Band (Beli trak) Michaela Hanekeja je najboljši film desetletja, ki se bo izteklo čez teden dni. 2. Cornerstone ni samo najboljša pesem na Humbug, tretjem albumu Arctic Monkeys, ampak je verjetno kar njihova najboljša pesem sploh: glasba se lahko zdi preprosta, vendar ni, Alex Turner pa je v besedilu poskrbel za tako fantastičen dénouement, da sem potreboval malo dišeče soli; to se ne zgodi zelo pogosto (Domino). 3. Od kod so se vzeli, od kod so prišli? The xx so bili najprej kvartet – dve dekleti in dva fanta -, od novembra pa so trio, s samo enim dekletom; iz jugozahodnega Londona, nekdanji sošolci, stari po 20 let. Njihov album The xx je vsekakor najboljši, najbolj čudovit pop album leta, svež, vedno zanimiv, Crystalized in Islands pa popolni pesmi (Young Turks). V živo sem jih videl konec aprila, kot predskupino The Big Pink na koncertu v ICA; bili so odlični, vendar pa so bili vseeno predskupina, občinstvo pa je njihovo subtilnost povozilo. 4. Bombay Bicycle Club so vrstniki The xx iz severnega Londona, vendar ne bi mogli biti bolj drugačni: rock and roll na njihovem debitantskem albumu, I Had The Blues But I Shook Them Loose, je krepka, čvrsta mešanica Sonic Youth in Strokesov, vendar pa to ne moti, učiti se je pač potrebno od najboljših. V živo sem jih videl štirikrat, in vedno so bili zelo v redu, Dust On the Ground, Evening/Morning in Magnet pa so super; škoda je samo, da na albumu ni tudi Open House (Island). 5. Dva nastopa standup komika in televizijskega voditelja Simona Amstella. Na prvem, konec marca, je svoje rutine, anekdote in šale še testiral, poleti, v Regent’s Parku, pa so letele, letele, letele, mi pa smo se valjal, valjali, valjali. 6. Iain Sinclair: Hackney, That Rose-Red Empire (Hamish Hamilton, London 2009) je odlična psihogeografska študija “moje” londonske občine, ki si tako dobre knjige – resnici na ljubo – ne zasluži. 7. Låt den rätte komma in (Vampirska ljubezen) je sicer film iz leta 2008, vendar pa so ga v Britaniji predvajali šele letos; sublimna vampirska melodrama, skoraj tako dober kot Das weisse Band, ki vsekakor ni vampirska melodrama. Razen če… 8. Nadaljevanka Misfits na mladinski podružnici Channel 4, E4, verjetno ni bila najboljša letošnja britanska teve, vendar pa je bila super dobra: trije fantje in dve dekleti, ki morajo zaradi različnih prestopkov opravljati “družbenokoristno delo” med nenavadno nevihto dobijo nadnaravno moč, telepatijo, vrtenje časa nazaj, nevidnost in take reči. Natančneje: eden od fantov šele na koncu zadnje epizode ugotovi, katero nadnaravno moč je dobil.  Zelo londonsko, vse skupaj. 9. Animal Collective: Merriweather Post Pavillion (Domino); no, zdaj pa vsi vedo za njih. In The Flowers – od 2′30″ do 4′00″ na tem posnetku – je moja najljubša poldruga glasbena minuta leta 2009. 10. Ian Jack: The Country Formerly Known as Great Britain (Jonathan Cape, London 2009) je krasna zbirka esejev, kolumen, intervjujev in družinske memoaristike iz obdobja 1989-2009; Jack, nekdanji urednik revije Granta, je eleganten in odličen pisec. 11. The Horrors. Njihov drugi album, spektakularni Primary Colours, je vsekakor eden od najboljših albumov leta in zanimiv odklon od postpunka, po katerem so bili znani doslej. Album, poln temne, čiste elektronike in vsakršnih nemških vplivov, je nastajal v hiši v Stoke Newingtonu, za lučaj od Finsbury Parka, kar je tudi zanimivo. Tako kot to, da je najstarejši Horror star 21 let. Sea Within a Sea je prima, prima, prima (XL). 12. Peter Ackroyd: Venice (Chatto & Windus, London 2009) je prvi pravi izlet biografa Londona v tujino; ja, se je splačalo počakati. 13. Praizvedba Jerusalema, nove drame Jeza Butterwortha, je bila v Royal Courtu, zdaj pa se seli v West End; glavnega junaka Johnnya “Petelina” Byrona, večnega upornika, idealista in preprodajalca mamil, ki poganja to sago o Angliji, ki izginja, je več kot odlično odigral Mark Rylance. 14. Fever Ray – oziroma Karin Dreijer Andersson, polovica The Knife – je s svojim prvim solo albumom, Fever Ray, prijetno morbidna in psihotična. Zdaj pa je na vrsti še opera o Darwinu. Menda že januarja. 15. Ne, ne morem se upreti. 16. Seveda mora biti ena več: La Clique, subverzivna mešanica cirkusa, teatra in kabareta, z odličnimi, nevarnimi artisti – ne, v prvi vrsti ni dobro sedeti -, vključno z Mariom, žonglerjem, ki je obseden s Freddiejem Mercuryjem in Queeni, hipntotičnima “Williersovima na kotalkah”, švedskim iluzionistom, vedno zanesljivo Ursulo Martinez in ogromnim črnskim pevcem, ki mu je ime Le Gateau Chocolat. To je cirkus, zaradi katerega in s katerim bi pobrisal od doma. Vesel Božič.

Včasih je bitka zanimivejša od izida. In pot, pravijo, je vedno bolj zanimiva od cilja. Vendar ne vedno… Takoj ko je Simon Cowell razglasil, da je kampanja za to, da bi na vrhu letošnje božične top pop lestvice – mitični britanski Christmas Number 1, torej – pristali Rage Against the Machine s svojo Killing In the Name iz leta 1992, “idiotska” in “nasilniška”, sem jo iz iTunes presnel, po 99 penijev, še trikrat. Vsekakor nisem bil edini. Niti približno. Rage Against the Machine namreč SO letošnji britanski božični Number 1. Vključno – oziroma predvsem – z refrenom: Odjebi, ne bom naredil tega, kar mi praviš, da naj naredim. Včasih se res ne smemo ozirati na denar; to, da bi s Cowellovega obraza enkrat izginil tisti samozadvoljni, naduti, resnično “idiotski” in “nasilniški” nasmešek, bi bilo vsekakor neprecenljivo. Petdesetletni Cowell, vsemogočni glasbeni impresarij, šef založbe SyCo, stvaritelj dveh razvedrilnih behemotov, glasbenega The X Factor in pokaži kaj znaš Britain’s Got Talent (Britanija ima talent), obenem pa še sodnik na American Idolu, zaradi katerega je bil letos najbolje plačani televizijec v Združenih državah, in – da ne pozabim! – soavtor avizov za vse svoje oddaje, je sicer prepričan, da je božično prvo mesto njegova pravica, če že ne kar dolžnost: zadnja štiri leta so namreč na njem po vrsti pristajali zmagovalci X Factorja, letos pa naj bi tudi, v podobi 18-letnega Joea McElderryja iz South Shieldsa v severovzhodni Angliji, ki je morda res čisto v redu poba, ampak vseeno… njegova verzija Disneyjeve popevke The Climb, ki jo je doslej pela Mylie Cyrus, je precej prozaična; to ni nič nenavadnega: glasba, ki je všeč Cowellu, je sploh prozaična, turobno medla, neangažirana, tesnobno reakcionarna in nekaj tako sredinskega, da se hočeš po kakšnih 30 sekundah poslušanja kar ubiti. Z eno samo izjemo: rad ima tudi Cohenovo Hallelujah, vendar celo v tem primeru – kot je mogoče pričakovati od nekoga, ki živi od priredb in recikliranja – Buckleyjevo verzijo. Ah. “Zanima me služenje denarja za mene in za ljudi, za katere delam,” je sicer pojasnil. “To je absolutno edini kriterij, ki je pomemben. To je to.” Res je sicer, da zmaga na X Factorju ni nikakršna znanilka uspešne in dolge kariere – prvi zmagovalec, Steve Brookstein, je zdaj znan predvsem po tem, da se ga je SyCo, sicer del Sonyja (in ja, vem, da Rage Against the Machine snemanjo za Epic, ki je prav tako del Sonyja) otresla že nekaj mesecev po sicer uspešnem prvem albumu, leto dni po Leoni Lewis pa je zmagal Leon Jackson, ki je zelo hitro potonil v pozabo – vendar pa to verjetno predstavlja zgolj manjšo motnjo v procesu cowellizirane homogenizacije sveta. Jon Savage, avtor definitivne zgodovine britanskega punka England’s Dreaming, je prepričan, da X Factor pomeni “vračanje pog glasbe njeni razvedrilni funkciji”: “Če ga obravnavamo tako, torej kot panogo razvedrilne industrije, je fantastično uspešen. Če pa mislite, da je glasba nenavadna mešanica industrije in kreativnosti ter čudaškosti in norosti, potem pa to seveda ni. Z Beatli se je uveljavilo prepričanje, da lahko uspeš s svojim materialom ter si sam odgovoren za svojo usodo. X Factor poskuša popularno glasbo vrniti v čase pred Beatli.” The Smiths so v pesmi Panic peli: Zažgimo disko / obesimo blaženega didžeja / kajti glasba, ki jo vedno vrtijo, / mi ne pove ničesar o mojem življenju. To je, kot bi se lahko reklo, zelo zanimiva rešitev, samo da bi morali didžeja zdaj zamenjati z glasbenim impresarijem; vse ostalo je enako: obesimo impresarija, torej. Letošnji božič pa so, če nič drugega, vislice. Morda pa se bomo zdaj končno priplazili iz te kulturne puščave. Kampanjo za Killing In the Name je na Facebooku organiziral 35-letni Jon Morter, sicer logistik in občasni didžej, dobiček od prodaje pesmi bo šel v dobrodelne namene, za londonske brezdomce, Rage Against the Machine pa bodo, ker so na prvem mestu, organizirali še brezplačen koncert v Londonu.

Seveda nikoli ne moreš zadovoljiti vseh, vendar pa bi bilo lepo, če bi vsaj kdaj lahko zadovoljil vsaj koga. Vremenoslovci so napovedovali vse mogoče, vključno s strahovitimi snežnimi zameti, ki da bodo popolnoma ohromili London, snega pa naj bi padlo – “tudi v središču mesta”, se je trudil lokalni dnevnik – do 10 centrimetrov. Pa ga ni, čeprav to ne pomeni, da se to ne bo kdaj še zgodilo. Ni pa se minulo noč.

To pa je bil – očitno – tudi razlog za usajanje. Očitno.

V bistvu ne vem, zakaj sem se tako obiral; ne, ne gre za to, da nisem bil prepričan, če so mi bili všeč, verjetno je bolj res, da so bili še preveč všeč. Kdaj je že bil koncert? Dvajsetega oktobra. In potem sem nekaj časa vsakomur in vsemu poskušal dopovedati, da so Girls – no, da sta Girls, saj sta duo – neverjetno fantastična in da je Christopher Owens, njun pevec in tekstopisec, itak genij. Govoril sem tudi to, da si bom zdaj ziher pustil rasti lase in si bom vanje potisnil rožo in se preselil v San Francisco. In tam se bom potem družil z Girls. Ampak tako pač je, sem si mislil, ko je evforija malo popustila, če pa imata Owens in njegova druga, muzikalična polovica Chet “JR” White, za svojo uradno spletno stran kar identifikator zdravil. Ki jo tudi pogosto uporabljata; zasvojenost z zdravili na recept je podobno komplicirana kot druge zasvojenosti. Vsekakor pa evforija ni čisto popustila; še vedno me drži, s svojimi vročičnimi, toplimi rokami in me ne izpusti. Tako pač je.

Koncert, na katerem sta preigrala svoj debitantski album, ki se mu pravi Album, je bil izjemno dober, sva se strinjala z Arjanom. Kako pa bo drugače, če pa se je začel kar z Lust for Life, fantastično meditacijo o tem, kako bi bilo vse drugače, če bi imel vse, kar ima njegova bivša punca: Ko bi le imel fanta / ko bi le imel moškega, ki bi me ljubil / ko bi le imel očeta / potem bi iz mene morda še kaj bilo / Vendar pa sem samo zmešan / in totalno nor / ja, samo zmešan / in sfukan v glavi… “Kot lo-fi Pet Sounds”, je bilo rečeno v nekem članku, vendar pa je to samo približno res: Girls sta boljša. Čisti kalifornijski pop, učinkovita, preprosta besedila. Marsikomu, tudi samemu Owensu in Whiteu, se sicer zdi, da besedila spominjajo na delo Jasona Piercea iz Spiritualized; to ni slabo. Je pa res, da je Owens odraščal v kultu Božji otroci. Bilo je “precej peklensko”, pravi. Po Lust for Life so bile na vrsti Gost Mouth, Headache, Substance, Laura, Hellhole Ratrace, Morning Light, Solitude in Alright. Girls igrata glasbo za vse letne čase. Potem pa se mi je tudi posvetilo, zakaj sem tako dolgo čakal: čakal sem na pravi dan, na kakšen še posebej depresiven večer, ko bo popuščal lokalni anestetik po še drugem izdrtem zobu v dveh dneh in bom zaradi tega zamudil koncert Juliana Casablancasa v Forumu in bom malo siten in me bo malo zanašalo v spanje in malo ne.

Letos sem se zaljubil v tri bende: Delphic, tiste moderne mladeniče iz Manchestra, ki bodo svoj prvi album izdali januarja, Bombay Bicycle Club, tiste moderne najstnike iz severnega Londona, in Girls, ta moderna fanta iz San Francisca. Modernost, če ni indiferentna, seveda zamegli pogled; vendar pa me to ne moti več. Ne preveč relevantno: v NME menijo, da so BBC s svojim prvencem I Had the Blues But I Shook Them Loose posneli 50. najboljši album leta, Girls z Albumom 16., najboljši pa so bili po njihovem Horrors in njihov Primary Colours. (Druge lestvice bodo že še prišle.)