Takšni časi

18.11.2009 ob 09:41

In kdaj je – to ni samo retorično vprašanje – minilo zadnjih deset let? Prvo desetletje prvega stoletja novega tisočletja in vse to? A ni bilo včeraj – no, sinoči – ko naj bi naj nas vse prizadel “milenijski hrošč”, utrujen in čustven Gerard pa si je med prepevanjem ne ravno poskočne Danny Boy v hlače tlačil nogavice, mešal kitice ter se med njimi pogovarjal s samim seboj?  Ja, seveda sem mu obljubil, da tega nikoli (več) ne bom omenil, ampak kaj pa čem: še vedno sem malo poparjen, ker sem bil 31. decembra 1999 na antibiotikih in, ja, popolnoma trezen. Ampak deset – s številko: 10 – let! Seveda je zelo mogoče, da niti ne bi opazil, vendar pa so se kot tiste biblične nadloge začele pojavljati lestvice najboljšega tega in najboljšega tistega zadnjega desetletja, torej tistih “ničtih”, oziroma “00-ih”, kot bi jim morali reči, pa se mi zdi, da se ni ravno prijelo; saj vem, da je do konca desetletja samo še poldrugi mesec, ampak a to morda pomeni, da v tem času v kina ne bi mogel priti najbolj epohalen – no, vsaj epohalen, če se že držimo etimologije – film, v knjigarne najboljši roman zadnjih desetih let, v prodajalne plošč pa album, od katerega se bo vsem zvrtelo? Ne? Očitno ne: v zadnjih par tednih so se v Timesu lotili 100 najboljših filmov zadnjega desetletja, v NME pa, jasno, 100 najboljših albumov. Hanekejev Skrito (Caché) in prvenec Strokesov? Ja, seveda zakaj pa ne? Res: le zakaj ne? Že res, da mi je njegov Das weisse Band (Beli trak) lahko bolj všeč, vendar pa to še ne pomeni, da Skrito ni dober; enako za The Strokes: že mogoče, da bi morala biti Girls s svojim prvencem Album nekje na petem ali šestem mestu, če pa nista – pač nista (verjetno sta na 101. mestu). Vsekakor pa me je takšna stoičnost presenetila: še pred desetimi – kajšele dvajsetimi – leti bi po takšnih/tovrstnih lestvicah pljuval in se iz njih norčeval, zdaj pa sem samo skomignil z rameni. Se zgodi. Potem pa se mi je posvetilo: ne, ne gre za konformizem srednjih let, ki sem mu pripisal svojo ravnodušnost, tudi za splahneli radikalizem ne; gre za to, da, vsaj v glavnem, pri svojih manjših fiksacijah nisem (več) ravno sam. Ne, to res ni kakšno posebno priporočilo. Kot večni optimist seveda vem, da to – jasno! – ne bo dolgo trajalo. Naj se že vendar začne novo desetletje!

  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev na “Takšni časi”

  1. Pris Pris pravi:

    Ah, te lestvice … ;)

  2. dyboc pravi:

    skoda, ker se desetletje konca sele 31. 12. 2010 ane…

  3. Pika Blogavička pravi:

    Če prav razumem, si se ali pasivno-agresivno vdal okusu množice (kar upam, da ni res) – ali pa je “naša” opcija KONČNO zmagala :)

  4. alcessa pravi:

    Milenijskega hrošča sem pričakala v spanju… zdelal me je prehlad in utrujenost. Tja, nekateri nimamo talenta za tisočletne dogodke, ne da? :-)

    Noughties pa so… dolgočasni, brez izgovora…

  5. Igor pravi:

    Zanimivo branje. Ampak Peklenska pomaranča je roman in ne novela, tako kot avtor piše v današnji SP Dela.

  6. tadej tadej pravi:

    Burgessov predgovor njegovi dramatizaciji Peklenske pomaranče, Igor, se začne takole: “Roman, pravilneje novela, z naslovom Peklenska pomaranča…” (broširana izdaja, Methuen, London, 1998). Je pa v podnaslovu članka v SP ena druga napaka, za katero se moram opravičiti (saj bi rad rekel, da je redaktorska, pa ni). Gre za “igro z glasbo” in ne “igro s pesmimi”, kot piše.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !