Henry Kissinger in jaz

10.11.2009 ob 13:46

“Ali ste videli televizijsko reklamo za Economist, ki so jo v ponedeljek predvajali po televiziji,” je Francis Wheen 2. oktobra 1996 običajno zbadljivo spraševal v svoji kolumni v Guardianu. “Če ste jo slučajno zamudili, potem gre takole: potnik na letalu, gospod Burnside, se znajde na sedežu poleg nekoga, ki ga je takoj prepoznal. ‘Hej,’ zažgoli glas, ‘to je vendar Henry Kissinger! Ali ste pripravljeni na dober pogovor?’ Burnside zgrožen odskoči – iz česar bi naj verjetno sklepali, da očitno ni prebral Economista in da se zato nima o čem pogovarjati. Bolj verjetna razlaga pa je, da na letalu noče sedeti poleg lažnivca in množičnega morilca.” Če bi se te kolumne spomnil pravočasno, potem bi se sinoči, ko smo na Teglu čakali na let za London, obnašal natanko tako kot gospod Burnside. Ker pa se je nisem, je bilo moje srečanje s Kissingerjem nekoliko drugačno, življenje pa ni bilo zgolj posnemanje… reklame. Glas je bil točno takšen, kakršnega sem se spominjal. In tudi izgledal je tako kot na vseh fotografijah, kot en takšen Glava-Mož z velikanskimi očali. »In zakaj se ne dogovorite s Powellom za kosilo v tistem hotelu?« je spraševal po velikem mobilnem telefonu. Čisto vseeno mu je bilo, če ga kdo sliši; tako je pač, če si tako dolgo na vrhu, se mi je zdelo. Ker sem sedel nasproti, me je – skozi tista velikanska očala – nekajkrat pogledal naravnost v oči. Iz teh pogledov nisem razbral ničesar, razen tega, da so bili srepi; ali tako gledajo igralci pokra? Potem je končal pogovor in izginil na stranišče, ob njegov prtljagi pa se je iz nič pričaral telesni stražar. Jaz pa sem tuhtal. In potem se mi je posvetilo. Iz borše sem vzel Strange Days Indeed, ki sem jo ravnokar končal, ter hitro poiskal indeks in v njem Kissingerja. Ko se je vrnil, sem vstal in stopil k njemu. “Gospod Kissinger, tole je knjiga o sedemdesetih in paranoji in predsedniku Nixonu in vseh teh stvareh. In, seveda, tudi vi ste omenjeni. Skoraj tako pogosto kot premier Heath, kar je kar zanimivo, glede na to, da je britanska knjiga.” Nekoliko začudeno me je pogledal in vprašal: “In kaj naj naredim?” – “Pravzaprav ne vem, ampak ali bi se mi lahko podpisali na tale indeks, kjer ste omenjeni?” Še enkrat me je pogledal naravnost v oči. “In kdo je avtor?” – “Oh, Francis Wheen. Namestnik urednika Private Eyeja, veste, britanskega politično-satiričnega štirinajstdnevnika, radijec in publicist.” Kissinger je pogledal indeks in potem knjigo odprl na strani 236, kjer je objavljen krajši prepis enega izmed njegovih pogovorov z Nixonom. In potem še na strani 264. In 293. “Med drugim je napisal tudi super biografijo Karla Marxa,” se nisem mogel upreti. “Tole se mi pa ne zdi kaj prida resnicoljubna knjiga,” je dejal. “Ampak saj veste, kako je z resnico,” sem hitro odgovoril. “In če kdo, potem seveda vi veste, kaj je resnica, ne?” Še enkrat me je pogledal v oči. “In kaj naj zdaj naredim?” Dal sem mu kuli in rekel: “A bi se lahko podpisali tukaj?” – “Tega pa res še nisem nikoli naredil.” – “Res? No, to je pa lepo, ne? Pa ravno v Berlinu…” In potem se je, na moje veliko presenečenje, podpisal.

“Najlepša hvala, gospod Kissinger.” On pa je samo odkimal: “Ni za kaj. Pa srečno pot.” – “Enako.” Nekaj drugih potnikov naju je zvedavo opazovalo in takoj ko sem končal, je k njemu pristopil mlajši moški in mu rekel: “Vi ste vedno bili enkratni, gospod Kissinger.” Potem mu je krepko, prisrčno, iskreno stisnil roko. (Sam se nisem rokoval z njim. Še tega bi se manjkalo.) Kissinger se je na široko nasmehnil; takšnega občudovanja očitno ni bil deležen prvič. In potem je v spremstvu svojega telesnega stražarja odplaval proti letalu. Mogoče pa sem jo z avtogramom in nekaj srepimi pogledi še dobro odnesel. Verjetno. Wheen je namreč svojo kolumno zaključil takole: “Če bi bil gospod Burnside majhna in nezaščitena država, bi ga Kissinger do zdaj verjetno že napadel.” (Na poti v Berlin sem sedel za Tildo Swinton, vendar si je nisem upal motiti/nadlegovati.)

  • Share/Bookmark
 

23 komentarjev na “Henry Kissinger in jaz”

  1. Jean Tonic pravi:

    Uh, da nisi ogovoril Tilde, bo odkomentirala Irena Sirena… Jaz pa ti čestitam za odlično izmenjavo z lisjakom… Kot bi rekli naši bratje, si mu očitno kar malo “sjebao znanje”… :)

  2. Antisa Korljan pravi:

    Odličen zapis, čestitke, Tadej.

  3. bimbo pravi:

    Uau, to pa je zgodba za deset točk in še čez!
    O tem, da si istočasno dobil tudi številko Kissingerjevega mobija in kako si jo potem zaupal Dimsiju Rupsiju, da jo je dodal v svojo drobno in gosto popisano beležnico, edinstveno v tem delčku Evrope, pa nič? :-)

  4. Met(k)a pravi:

    Oh, šit, jaz pa iz Tegla v Klagenfurt! Naslednjič bom čez London v LJ letela;)

  5. nevenka nevenka pravi:

    Ja, tole s Tildo ti bo skoraj težko odpuščeno kolikor sem utegnila spoznati Irenino navdušenje nad njo. Prav zares.

  6. Pika Blogavička pravi:

    Kira super štorija :) Meni se je tudi zmeraj zdel podoben velikemu jajcu – saj je Glava-Mož Humpty Dumpty, ne? – z naočniki, čeprav nisem prepričana, da bi se mu to upala povedati v obraz. Oziroma: nisem prepričana, če bi se ga sploh upala nagovoriti, čeprav bi mu imela verjetno kar kaj povedati, saj je bil nenazadnje kako je bil prav nočna mora za par generacij (tudi mojo), ki nas je zanimala mednarodna politika.

  7. Pray pravi:

    Vau. Vaaaaaaaaaaaaauuuuuuuuuuuuuu!!!!

  8. Tjasa pravi:

    Krasna anekdota, lepo zabeležena…

  9. irena irena pravi:

    oh, kako se vsi skupaj motijo … ogovorit Tildo bi bilo tako, kot bi človek motil božanstvo na delu! :D ;) vedno občudujem, da zbereš pogum in v bistvu na precej izviren pristop ogovoriš kakšnega znanega človeka.
    če bi sedela za tildo v letalu bi verjetno pozabila dihat. samo toliko. ti bi pa lahko slikal njene čevlje. :)

  10. Dinozaver pravi:

    Štorija je zanimiva, ampak v resnici je Kissinger vreden le popolnega prezira. Ko te je tretjič pogledal “naravnost v oči”, bi se moral z očitnim (očitnim!) prezirom presesti drugam. Stari prdec misli, da je kralj sveta.

  11. flybejba pravi:

    evo, zaradi takoh zgodbic je prebiranje blogov odlično ubijanje časa.

  12. » Nekaj zanimivega branja Bimbovo blogokletstvo pravi:

    [...] Tadej Zupančič slikovito in duhovito o svojem neverjetnem srečanju s Henryjem Kissingerjem. [...]

  13. tadej tadej pravi:

    O, najlepša hvala :)) In ja, Irena, saj sem hotel, pa si še tega nisem upal. Strahopetec, kaj pa čem. Res pa je, da ni nosila belih moških špičakov. Če je to lahko izgovor :))

  14. alcessa pravi:

    Hm… Moja pleksi steklena krogla kaže knjigo v nastajanju… Naslov… je … Kako sem jih srečeval? :-)

  15. sergeja pravi:

    Kaj bi pa dal za podpisat Tildi? :D

  16. irena irena pravi:

    levo ritnico, seveda. sledovi Tildinega kulija so vredni kvečjemu najbolj sočnega kosa mesa :)

  17. Pika Blogavička pravi:

    Pri vsem dolžnem spoštovanju, Irena, kako pa veš, da je Tadejev “najbolj sočen kos mesa” leva ritnica? Ups. Kar ne vem, kako sem si upala napisati kaj takšnega! Lejte, kako zardevam! :))

  18. Jean Tonic pravi:

    pa zakaj ravno levo? in zakaj kuli? :))

  19. irena irena pravi:

    zato, da se lahko porajajo vprašanja. :P

  20. tadej tadej pravi:

    Jaz bi ji, resnici na ljubo, v podpis ponudil desno podlaket, vendar pa bi se lahko verjetno tudi zaradi tega porajala vprašanja… :)

  21. Pika Blogavička pravi:

    DESNO PODLAKET! A ni to bolj za tetovaže? :P

  22. maja pravi:

    O, kuul, kaj se ti dogaja, super je bilo prebrat! Pa Tilda, ziher poznaš vse vrtince na njeni glavi, hi, hi.

  23. anna pravi:

    na en posrečen quote od njega sem sedaj naletela:
    “The nice thing about being a celebrity is that if you bore people they think it’s their fault.”
    Henry Kissinger. :mrgreen:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !