Majhna skrivnost

5.11.2009 ob 04:00

“A si po njegovih receptih tudi kaj skuhal?” Vprašanje ni bilo ne neumestno in ne nepričakovano; od sveže pečenega prevajalca svoje prve kuharske knjige bi lahko pričakovali vsaj to, da bi po sveže prevedenem receptu (ali pa celo kar izvirniku) tudi kaj skuhal, vendar pa je nekako prišlo do potujitve: kuharske knjige – pa tudi druge knjige o kuhariji, vključno z biografijami – sem doslej vedno bral kot beletristiko, zanimala me je zgodba (pa tudi slog pisanja, res). Kaj je štorija, to sem hotel vedeti. Kuharskih knjig, skratka, nisem imel za (bolj ali manj zahtevne) priročnike. Pa tudi moj odnos do kuhanja je bil vedno nekoliko utilitarne sorte. Juhe, ja, najraje, pečenke (če pečica dela, vendar se ne sekiram, če ne; tistih vegetarijanskih par mesecev se je izteklo), pašte, ogromno zelenjave, solate. V bistvu sem po kakšni kuharici zadnjič kuhal v drugi polovici svojih najstniških let, ko sva z očetom živela sama; in ja, zdi se mi, da bi tudi po skoraj tridesetih letih še vedno znal pripraviti Ivačičevo prežganje. Resnica o kuhariji pa se, jasno, skriva v kredenci. Torej v tem, kaj je vedno na voljo. In v moji kredenci je, poleg vsakršnih zelišč, predvsem naslednje: sol, poper, jabolčni kis, oljčno olje (ja ja, bio ekstra deviško, špansko) ter – ahem – “tekoči dodatek jedem”.

Seveda ne gre za skoraj legendarni Maggijev würze, s katerim sem odraščal – bica in dedek sta bila v Dravogradu – ampak za plešočo in pojočo bio inačico, v glavnem iz zelene in zelišč – saj je vendar Kräuter-Flüssigwürze! – popolnoma brez mononatrijevega glutamata in teh stvari. Ampak vseeno, vseeno je “tekoči dodatek jedem”, s katerim sem, resnici na ljubo, malo zasvojen. Samo v juhah in solatah in samo doma – ne, ne nosim ga seboj – in tudi dobro hrano drugod, v restavracijah in prijateljih, znam čisto lepo ceniti in spoštovati. Ampak za doma, za doma pa je. Vse prijatelje in znance, ki grejo v Nemčijo, seveda takoj zagnjavim, da mi ga prinesejo (razen če za na letalo nimajo samo ročne prtljage), ker se ga v Britaniji ne dobi. No, to je moja majhna (kulinarična) skrivnost. V bistvu gre za srečo, ko stane 3,30 evra (za 240 g).

  • Share/Bookmark
 

15 komentarjev na “Majhna skrivnost”

  1. alcessa pravi:

    Hm.

    ?

  2. Pika Blogavička pravi:

    Konec počitnic? Lepo. Kar pa se tiče virceja, takšnega ali drugačnega: a nima potem vse enakega okusa? Ali pa gre prav za to? Meni pa je vedno bolj všeč, da v gostilnah vedno manj solijo stvari in si jih moraš – če že – sam dosoliti. Po eni strani. Po drugi pa moji veganski prijatelji (trije) vse jedi strašno solijo, da “imajo vsaj malo okusa”, kot pravijo. Ne vem.

  3. bimbo pravi:

    Pika, tvoja opazka o izenačenosti okusov je na mestu, ni pa vedno kriv le virce. Kadar med kuho segam po začimbah, se vsakič znova zalotim, da nekatere zgrabim že kar iz navade, ker so mi pač všeč. Potem tuhtam, kakšna je prava mera “samocenzure” pri začimbah. To znajo biti hudičeve dileme. :-)

  4. maja b. j. pravi:

    No, evo. Dodatki.
    Moja mama je starejša gospa. Nazadje so ji doktorji namerili nevarno visok krvni pritisk, starostni križi in težave, in ji toplo svetovali, naj iz jedilnika črta čisto vsako sol, torej tudi sol, ki pride v hrano z vurzeji, vegetami, jušnimi kockami, etc. Baje človeški organizem potrebuje le toliko soli, kolikor jo pojemo z malim koščkom kruha.
    Čeprav mene ne pestijo problemi z visokim krvnim pritiskom, v moji domači kuhinji soli že kar dolgo skoraj ni več. Že zaradi psa. :P In veš kaj, Tadej? Sol in dodatke se da zelo lepo nadomestiti z obilico majarona (kar zna povedati tudi pokojni cisterijan Simon Ašič). Je pa nekaj zelo zanimivo: kuha brez soli izostri okus in na koncu ugotoviš, da ima slan okus milijon verzij; oziroma, da je običajen, prevladujoč slano-slan okus v bistvu kot pop glasba po radiju. :P

  5. cherry pravi:

    A je to kot ena tekoča vegeta?

    Jst sem si jo dala prinest v Berlin, ker nisem do zdaj odkrila nič (s)podobnega.

  6. alcessa pravi:

    Cherry, Vegeto prodajajo povsod v Nemčiji… Pri nas celo v Lidlu.

  7. gia pravi:

    Lepo in resnicoljubno! In popolnoma v redu, če ti le ustreza. 100 ljudi 100 čudi. A ni fajn to mnoštvo okusov?

  8. Nina pravi:

    Zamašek morajo zamenjati..preliva in masti… ;-))

  9. zimb pravi:

    no ti le preberi kakšno kuharsko knjigo. mogoče ti bo pomagala, na slabše itak ne moreš iti.

  10. Dinozaver pravi:

    svetujem, da ta pofl zamenjaš z eno ornk ribjo omako. :)

  11. Simona Rebolj Simona Rebolj pravi:

    Hmm … hecno … Človek prebere bolj ali manj oseben zapis o kuhariji in, okej, vse lahko nekaj pove o avtorju. Na primer xy ne kuha po receptih, to je počel nazadnje v drugi polovici najstniških let, ko sta z očetom živela sama. Verjetno mi ni treba posebej pisat, kaj lahko beročega najbolj zanima in nima veze s kuhanjem, razen kolikor je firbec svojevrsten del kuharije v glavi.

  12. sergeja pravi:

    Vegeta!!! A must be! Men jo je mati pošiljala po pošti, ko sem živela v Angliji :))
    Iz Anglije sem pa odnesla eno bolj tekočo “začimbo” — zdaj mi v Slovenijo prijatelji tovorijo Pimm’s, kadar koli se kdo vrača domov :D
    Sicer pa me je “angleška” kuhinja občasno presenetila in ostalo mi je kar nekaj stvari, ki jih še zdaj rada uporabljam – nek salad dressing, ki se ga, tako kot tam, da kupiti pri nas v Lidlu (pred tem nikoli nisem uporabljala kupljenih), omako teriyaki (very British :D ), coleslaw in med čez bbq zrezke :D eno bolj zdravo od drugega :D
    Drugače mi pa angleški način kuhanja nikoli ni bil preveč všeč, že od prej ne (se že dolgo navdušujem nad Jamiejem – in s tem ne mislim hrane :p ), sam včasih se jim pa kaj res posreči, to jim mormo dat pa prav :)
    Pa dober tek!

  13. šuši pravi:

    wurzeeee … hmm, v moji kuhinji ga načeloma ni. Se pa rada spomnim močne domače goveje juhe z rezanci, korenčkom in malo wurza. Pred kratkim sem jo jedla, po zelo dolgem času … v 8. nadstropju neke ljubljanske stolpnice. In potem sem nadlegovala manj kuharsko nadarjene kolegice … skratka: a se ti družiš z menoj?

    Sicer pa sem ravno danes razmišljala o hrani in prevajanju receptov … in slogu pisanja, ki mi je všeč ali ne všeč. Pri moji ljubezni do hrane, bi nujno rabila nekoga, ki bi pojedel, kar bi, v primeru, da bi dejansko prevajala kuharsko knjigo, skuhala … sicer bi v enem tednu imela 100 kil. Spet: a se ti družiš z menoj? (pa jaz tega ne vem :D)

  14. anna pravi:

    oooo, torej ti maš prste vmes :D In prav o tej izdaji sem govorila pretekle dni, da bo moja prva kuharska knjiga. Potrebujem jo BADLY! :D

    Super, Tadej!

  15. anna pravi:

    sicer pa sem odkrila Klare Gemusebruhe od Alnature aus okologisher Ladwirtschaft – Rein pflanzlich :mrgreen:
    Torej čista zelenjavna jušna osnova, ki se uporablja tudi za dodatek k omakam, zelenjavnim jedem in testenimam. Veri gut. Le včeraj sem ga pofxiala, ko sem je preveč vsipala k rižu. Morala sem ga sprat z vodo :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !