“Ali ste videli televizijsko reklamo za Economist, ki so jo v ponedeljek predvajali po televiziji,” je Francis Wheen 2. oktobra 1996 običajno zbadljivo spraševal v svoji kolumni v Guardianu. “Če ste jo slučajno zamudili, potem gre takole: potnik na letalu, gospod Burnside, se znajde na sedežu poleg nekoga, ki ga je takoj prepoznal. ‘Hej,’ zažgoli glas, ‘to je vendar Henry Kissinger! Ali ste pripravljeni na dober pogovor?’ Burnside zgrožen odskoči – iz česar bi naj verjetno sklepali, da očitno ni prebral Economista in da se zato nima o čem pogovarjati. Bolj verjetna razlaga pa je, da na letalu noče sedeti poleg lažnivca in množičnega morilca.” Če bi se te kolumne spomnil pravočasno, potem bi se sinoči, ko smo na Teglu čakali na let za London, obnašal natanko tako kot gospod Burnside. Ker pa se je nisem, je bilo moje srečanje s Kissingerjem nekoliko drugačno, življenje pa ni bilo zgolj posnemanje… reklame. Glas je bil točno takšen, kakršnega sem se spominjal. In tudi izgledal je tako kot na vseh fotografijah, kot en takšen Glava-Mož z velikanskimi očali. »In zakaj se ne dogovorite s Powellom za kosilo v tistem hotelu?« je spraševal po velikem mobilnem telefonu. Čisto vseeno mu je bilo, če ga kdo sliši; tako je pač, če si tako dolgo na vrhu, se mi je zdelo. Ker sem sedel nasproti, me je – skozi tista velikanska očala – nekajkrat pogledal naravnost v oči. Iz teh pogledov nisem razbral ničesar, razen tega, da so bili srepi; ali tako gledajo igralci pokra? Potem je končal pogovor in izginil na stranišče, ob njegov prtljagi pa se je iz nič pričaral telesni stražar. Jaz pa sem tuhtal. In potem se mi je posvetilo. Iz borše sem vzel Strange Days Indeed, ki sem jo ravnokar končal, ter hitro poiskal indeks in v njem Kissingerja. Ko se je vrnil, sem vstal in stopil k njemu. “Gospod Kissinger, tole je knjiga o sedemdesetih in paranoji in predsedniku Nixonu in vseh teh stvareh. In, seveda, tudi vi ste omenjeni. Skoraj tako pogosto kot premier Heath, kar je kar zanimivo, glede na to, da je britanska knjiga.” Nekoliko začudeno me je pogledal in vprašal: “In kaj naj naredim?” – “Pravzaprav ne vem, ampak ali bi se mi lahko podpisali na tale indeks, kjer ste omenjeni?” Še enkrat me je pogledal naravnost v oči. “In kdo je avtor?” – “Oh, Francis Wheen. Namestnik urednika Private Eyeja, veste, britanskega politično-satiričnega štirinajstdnevnika, radijec in publicist.” Kissinger je pogledal indeks in potem knjigo odprl na strani 236, kjer je objavljen krajši prepis enega izmed njegovih pogovorov z Nixonom. In potem še na strani 264. In 293. “Med drugim je napisal tudi super biografijo Karla Marxa,” se nisem mogel upreti. “Tole se mi pa ne zdi kaj prida resnicoljubna knjiga,” je dejal. “Ampak saj veste, kako je z resnico,” sem hitro odgovoril. “In če kdo, potem seveda vi veste, kaj je resnica, ne?” Še enkrat me je pogledal v oči. “In kaj naj zdaj naredim?” Dal sem mu kuli in rekel: “A bi se lahko podpisali tukaj?” – “Tega pa res še nisem nikoli naredil.” – “Res? No, to je pa lepo, ne? Pa ravno v Berlinu…” In potem se je, na moje veliko presenečenje, podpisal.
“Najlepša hvala, gospod Kissinger.” On pa je samo odkimal: “Ni za kaj. Pa srečno pot.” – “Enako.” Nekaj drugih potnikov naju je zvedavo opazovalo in takoj ko sem končal, je k njemu pristopil mlajši moški in mu rekel: “Vi ste vedno bili enkratni, gospod Kissinger.” Potem mu je krepko, prisrčno, iskreno stisnil roko. (Sam se nisem rokoval z njim. Še tega bi se manjkalo.) Kissinger se je na široko nasmehnil; takšnega občudovanja očitno ni bil deležen prvič. In potem je v spremstvu svojega telesnega stražarja odplaval proti letalu. Mogoče pa sem jo z avtogramom in nekaj srepimi pogledi še dobro odnesel. Verjetno. Wheen je namreč svojo kolumno zaključil takole: “Če bi bil gospod Burnside majhna in nezaščitena država, bi ga Kissinger do zdaj verjetno že napadel.” (Na poti v Berlin sem sedel za Tildo Swinton, vendar si je nisem upal motiti/nadlegovati.)
