Arhiv za November, 2009

Skromen predlog 2.

30.11.2009 ob 11:34

To je ena izmed tistih stvari, zaradi katerih se postavim pred ogledalo, si primažem zaušnico in rečem: “In zakaj se nisi ti tega spomnil?” Kakorkoli že, nisem se spomnil, Camilla Wright pa se je, čeprav, resnici na ljubo, ni ravno pomagalo. Camilla Wright je soustanoviteljica in urednica tedenskega biltena Popbitch (+ vseh drugih diverzificiranih stvari, ki so izšle iz njega) in zato verjetno ni zelo nenavadno, da je celo sama sita medijskega cirkusa, ki spremlja konec razmerja med Katie Price (včasih je bila znana kot Jordan; zdaj se predstavlja kot “fotomodel in poslovna ženska”) ter njenim bivšim soprogom Petrom Andrejem; da, tega, pa tudi zametov tožb na Popbitchu. Zato se je, kot je poroča Private Eye, odločila za akcijo. “Tudi če sem se hotel izogniti branju ali poslušanju novic o njiju, trafike preprosto nisem mogla zapustiti ne da bi o Petru Andreju in Jordan izvedela stvari, ki jih sicer ne bi hotela vedeti niti o svojih najbližjih prijateljih,” je pojasnila in svojega odvetnika prosila, da preuči, ali Zakon o človekovih pravicah morda omogoča, da bi se izognila poplavi teh novic: po njenem mnenju namreč Jordan in Andre z njimi namreč kršita njeno zasebnost; če bi se dalo, si je mislila, bi ju tudi tožila in jima tako zavezala jezika. Po 24 urah trdega dela pa ji je odvetnik sporočil, da to ni mogoče: Britanci nimajo “nikakršnega pravnega varstva” pred znanimi osebnostmi, ki s svojo večno prisotnostjo v medijih v bistvu vdirajo v zasebnost “navadnih”državljanov. (Po zaušnici sem se seveda spomnil, da bi moral o razmerah v Sloveniji pobarati Prisa. Pris, na pomoč, prosim! A v Sloveniji se jih lahko toži? Hvala.)

  • Share/Bookmark

Takšni časi

18.11.2009 ob 09:41

In kdaj je – to ni samo retorično vprašanje – minilo zadnjih deset let? Prvo desetletje prvega stoletja novega tisočletja in vse to? A ni bilo včeraj – no, sinoči – ko naj bi naj nas vse prizadel “milenijski hrošč”, utrujen in čustven Gerard pa si je med prepevanjem ne ravno poskočne Danny Boy v hlače tlačil nogavice, mešal kitice ter se med njimi pogovarjal s samim seboj?  Ja, seveda sem mu obljubil, da tega nikoli (več) ne bom omenil, ampak kaj pa čem: še vedno sem malo poparjen, ker sem bil 31. decembra 1999 na antibiotikih in, ja, popolnoma trezen. Ampak deset – s številko: 10 – let! Seveda je zelo mogoče, da niti ne bi opazil, vendar pa so se kot tiste biblične nadloge začele pojavljati lestvice najboljšega tega in najboljšega tistega zadnjega desetletja, torej tistih “ničtih”, oziroma “00-ih”, kot bi jim morali reči, pa se mi zdi, da se ni ravno prijelo; saj vem, da je do konca desetletja samo še poldrugi mesec, ampak a to morda pomeni, da v tem času v kina ne bi mogel priti najbolj epohalen – no, vsaj epohalen, če se že držimo etimologije – film, v knjigarne najboljši roman zadnjih desetih let, v prodajalne plošč pa album, od katerega se bo vsem zvrtelo? Ne? Očitno ne: v zadnjih par tednih so se v Timesu lotili 100 najboljših filmov zadnjega desetletja, v NME pa, jasno, 100 najboljših albumov. Hanekejev Skrito (Caché) in prvenec Strokesov? Ja, seveda zakaj pa ne? Res: le zakaj ne? Že res, da mi je njegov Das weisse Band (Beli trak) lahko bolj všeč, vendar pa to še ne pomeni, da Skrito ni dober; enako za The Strokes: že mogoče, da bi morala biti Girls s svojim prvencem Album nekje na petem ali šestem mestu, če pa nista – pač nista (verjetno sta na 101. mestu). Vsekakor pa me je takšna stoičnost presenetila: še pred desetimi – kajšele dvajsetimi – leti bi po takšnih/tovrstnih lestvicah pljuval in se iz njih norčeval, zdaj pa sem samo skomignil z rameni. Se zgodi. Potem pa se mi je posvetilo: ne, ne gre za konformizem srednjih let, ki sem mu pripisal svojo ravnodušnost, tudi za splahneli radikalizem ne; gre za to, da, vsaj v glavnem, pri svojih manjših fiksacijah nisem (več) ravno sam. Ne, to res ni kakšno posebno priporočilo. Kot večni optimist seveda vem, da to – jasno! – ne bo dolgo trajalo. Naj se že vendar začne novo desetletje!

  • Share/Bookmark

Arktische Affen

12.11.2009 ob 19:53

V Berlin sicer nisem šel zato, da bi se na poti nazaj srečal s Kissingerjem.

Dance Little Liar, Brianstorm, This House Is a Circus, Still Take You Home, I Bet You Look Good On a Dancefloor, Sketchead, My Propeller, Crying Lighting, Dangerous Animals, The View From The Afternoon, Cornerstone, If You Were There, Beware, Pretty Visitors, The Jeweller’s Hands, Do Me a Favour, When The Sun Goes Down in Secret Door.

Med Secret Door so se s stropa v Treptow Areni usuli konfeti – ali kako se že reče mešanici lističev papirja in folije, da je bilo lepo bleščeče? Na Arctic Monkeys! Ja. Alex Turner je v intervjuju za NME sicer povedal, da so se za sedanjo turnejo, torej Humbug – v Britaniji bo v glavnem po velikih arenah, za po najmanj 15,000 obiskovalcev; berlinska je za polovico manjša – posebej izobraževali. “Doslej še nisem bil niti na enem koncertu v kakšni areni. Zaradi naših pa sem moral videti, za kaj gre. In tako sem šel na Britney Spears v O2, zadnjič sem videl Kylie, skupaj pa smo si na Japonskem ogledali Beyoncé. Da bi videli, kako stvari sploh izgledajo.” In česa se je potem naučil? “Tega, da pri tako velikih stvareh ne smeš biti sramežljiv. V bistu se ne smeš držati nazaj. Vsaj tega sem se naučil pri teh treh. Mimogrede, Kylie je bila fantastična.” V intervjuju je sicer še rekel, da bo izpolnjeval tudi glasbene želje, vendar jih ni, ter da bi bilo dobro razmisliti o medleyjih, vendar pa jih tudi ni bilo.

Za dodatek sta bili Flourescent Adolescent in 505. Z Leightonom – ki se je sicer pritoževal nad “groznimi pričeskami in obupnimi oblekami” Arcticov, drugače pa mu je bilo vse skupaj zelo všeč – sva potem, malo pijana, šla na hamburgerje v Burgermeister, ki je v nekdanjem javnem stranišču pri postaji podzemne Schlesisches Tor. Super.

“Alles klar?” je Turner vprašal v Berlinu in občinstvo je od navdušenja podivjalo. Ja, vse je jasno: od vseh koncertov Arctic Monkeys, na katerih sem bil, je bil tale drugi najboljši. In, vsaj moj, koncert leta.

  • Share/Bookmark

Henry Kissinger in jaz

10.11.2009 ob 13:46

“Ali ste videli televizijsko reklamo za Economist, ki so jo v ponedeljek predvajali po televiziji,” je Francis Wheen 2. oktobra 1996 običajno zbadljivo spraševal v svoji kolumni v Guardianu. “Če ste jo slučajno zamudili, potem gre takole: potnik na letalu, gospod Burnside, se znajde na sedežu poleg nekoga, ki ga je takoj prepoznal. ‘Hej,’ zažgoli glas, ‘to je vendar Henry Kissinger! Ali ste pripravljeni na dober pogovor?’ Burnside zgrožen odskoči – iz česar bi naj verjetno sklepali, da očitno ni prebral Economista in da se zato nima o čem pogovarjati. Bolj verjetna razlaga pa je, da na letalu noče sedeti poleg lažnivca in množičnega morilca.” Če bi se te kolumne spomnil pravočasno, potem bi se sinoči, ko smo na Teglu čakali na let za London, obnašal natanko tako kot gospod Burnside. Ker pa se je nisem, je bilo moje srečanje s Kissingerjem nekoliko drugačno, življenje pa ni bilo zgolj posnemanje… reklame. Glas je bil točno takšen, kakršnega sem se spominjal. In tudi izgledal je tako kot na vseh fotografijah, kot en takšen Glava-Mož z velikanskimi očali. »In zakaj se ne dogovorite s Powellom za kosilo v tistem hotelu?« je spraševal po velikem mobilnem telefonu. Čisto vseeno mu je bilo, če ga kdo sliši; tako je pač, če si tako dolgo na vrhu, se mi je zdelo. Ker sem sedel nasproti, me je – skozi tista velikanska očala – nekajkrat pogledal naravnost v oči. Iz teh pogledov nisem razbral ničesar, razen tega, da so bili srepi; ali tako gledajo igralci pokra? Potem je končal pogovor in izginil na stranišče, ob njegov prtljagi pa se je iz nič pričaral telesni stražar. Jaz pa sem tuhtal. In potem se mi je posvetilo. Iz borše sem vzel Strange Days Indeed, ki sem jo ravnokar končal, ter hitro poiskal indeks in v njem Kissingerja. Ko se je vrnil, sem vstal in stopil k njemu. “Gospod Kissinger, tole je knjiga o sedemdesetih in paranoji in predsedniku Nixonu in vseh teh stvareh. In, seveda, tudi vi ste omenjeni. Skoraj tako pogosto kot premier Heath, kar je kar zanimivo, glede na to, da je britanska knjiga.” Nekoliko začudeno me je pogledal in vprašal: “In kaj naj naredim?” – “Pravzaprav ne vem, ampak ali bi se mi lahko podpisali na tale indeks, kjer ste omenjeni?” Še enkrat me je pogledal naravnost v oči. “In kdo je avtor?” – “Oh, Francis Wheen. Namestnik urednika Private Eyeja, veste, britanskega politično-satiričnega štirinajstdnevnika, radijec in publicist.” Kissinger je pogledal indeks in potem knjigo odprl na strani 236, kjer je objavljen krajši prepis enega izmed njegovih pogovorov z Nixonom. In potem še na strani 264. In 293. “Med drugim je napisal tudi super biografijo Karla Marxa,” se nisem mogel upreti. “Tole se mi pa ne zdi kaj prida resnicoljubna knjiga,” je dejal. “Ampak saj veste, kako je z resnico,” sem hitro odgovoril. “In če kdo, potem seveda vi veste, kaj je resnica, ne?” Še enkrat me je pogledal v oči. “In kaj naj zdaj naredim?” Dal sem mu kuli in rekel: “A bi se lahko podpisali tukaj?” – “Tega pa res še nisem nikoli naredil.” – “Res? No, to je pa lepo, ne? Pa ravno v Berlinu…” In potem se je, na moje veliko presenečenje, podpisal.

“Najlepša hvala, gospod Kissinger.” On pa je samo odkimal: “Ni za kaj. Pa srečno pot.” – “Enako.” Nekaj drugih potnikov naju je zvedavo opazovalo in takoj ko sem končal, je k njemu pristopil mlajši moški in mu rekel: “Vi ste vedno bili enkratni, gospod Kissinger.” Potem mu je krepko, prisrčno, iskreno stisnil roko. (Sam se nisem rokoval z njim. Še tega bi se manjkalo.) Kissinger se je na široko nasmehnil; takšnega občudovanja očitno ni bil deležen prvič. In potem je v spremstvu svojega telesnega stražarja odplaval proti letalu. Mogoče pa sem jo z avtogramom in nekaj srepimi pogledi še dobro odnesel. Verjetno. Wheen je namreč svojo kolumno zaključil takole: “Če bi bil gospod Burnside majhna in nezaščitena država, bi ga Kissinger do zdaj verjetno že napadel.” (Na poti v Berlin sem sedel za Tildo Swinton, vendar si je nisem upal motiti/nadlegovati.)

  • Share/Bookmark

Majhna skrivnost

5.11.2009 ob 04:00

“A si po njegovih receptih tudi kaj skuhal?” Vprašanje ni bilo ne neumestno in ne nepričakovano; od sveže pečenega prevajalca svoje prve kuharske knjige bi lahko pričakovali vsaj to, da bi po sveže prevedenem receptu (ali pa celo kar izvirniku) tudi kaj skuhal, vendar pa je nekako prišlo do potujitve: kuharske knjige – pa tudi druge knjige o kuhariji, vključno z biografijami – sem doslej vedno bral kot beletristiko, zanimala me je zgodba (pa tudi slog pisanja, res). Kaj je štorija, to sem hotel vedeti. Kuharskih knjig, skratka, nisem imel za (bolj ali manj zahtevne) priročnike. Pa tudi moj odnos do kuhanja je bil vedno nekoliko utilitarne sorte. Juhe, ja, najraje, pečenke (če pečica dela, vendar se ne sekiram, če ne; tistih vegetarijanskih par mesecev se je izteklo), pašte, ogromno zelenjave, solate. V bistvu sem po kakšni kuharici zadnjič kuhal v drugi polovici svojih najstniških let, ko sva z očetom živela sama; in ja, zdi se mi, da bi tudi po skoraj tridesetih letih še vedno znal pripraviti Ivačičevo prežganje. Resnica o kuhariji pa se, jasno, skriva v kredenci. Torej v tem, kaj je vedno na voljo. In v moji kredenci je, poleg vsakršnih zelišč, predvsem naslednje: sol, poper, jabolčni kis, oljčno olje (ja ja, bio ekstra deviško, špansko) ter – ahem – “tekoči dodatek jedem”.

Seveda ne gre za skoraj legendarni Maggijev würze, s katerim sem odraščal – bica in dedek sta bila v Dravogradu – ampak za plešočo in pojočo bio inačico, v glavnem iz zelene in zelišč – saj je vendar Kräuter-Flüssigwürze! – popolnoma brez mononatrijevega glutamata in teh stvari. Ampak vseeno, vseeno je “tekoči dodatek jedem”, s katerim sem, resnici na ljubo, malo zasvojen. Samo v juhah in solatah in samo doma – ne, ne nosim ga seboj – in tudi dobro hrano drugod, v restavracijah in prijateljih, znam čisto lepo ceniti in spoštovati. Ampak za doma, za doma pa je. Vse prijatelje in znance, ki grejo v Nemčijo, seveda takoj zagnjavim, da mi ga prinesejo (razen če za na letalo nimajo samo ročne prtljage), ker se ga v Britaniji ne dobi. No, to je moja majhna (kulinarična) skrivnost. V bistvu gre za srečo, ko stane 3,30 evra (za 240 g).

  • Share/Bookmark