Nekje drugje

Komisija je naredila svoje… Tistih treh napak sicer ni naštel nihče od komentatorjev – Pope Pious; thoroughly refurbished it; since until 1953 – vendar pa je komisijo tako navdušilo navdušenje sodelujočih, da je izmed tistih, ki so se zelo približali tem napakam, izžrebala nagrajenca! Oziroma nagrajenko: čestike in pozdrave pošiljajo fairy (ki mora zdaj nagrado povabiti v svoje domovanje, saj drugače ne bo smela prestopiti njenega praga…). Med vsem tem trdim delom pa je komisija predlagala tudi svoj prevod, ki ga poklanja Celju – čisto tako, brezplačno in iz ljubezni, ali kako se že reče.

The building was originally owned by various aristocratic families. In 1782, the pope Pius VI stayed here on his way to Vienna. It was bought by the municipal authorities in 1830 and reconstructed for use as the town hall, which remained its function until 1953.

Lepo in elegantno, se je zdelo komisiji. In pravilno tudi, so še nekoliko samovšečno dodali. Meni pa se zdi, da bi ga lahko še malo spilili.

OBVESTILO KOMISIJE, OPRAVIČILO IN POPRAVEK: “‘Najbolj srečen je tisti pogovor, v katerem ni tekmovanja in samovšečnosti, ampak samo mirna, tiha izmenjava mnenj,’ je dejal Samuel Johnson. Ki je imel popolnoma prav. Naša komisija je tisti določni člen, ki je zdaj prečrtan, pritisnila zelo tekmovalno in glasno: bolje bi bilo, če bi tiho izmenjala mnenja (čeprav so nekateri trdili, da je nepotreben); določni člen bi sicer lahko bil, vendar pa bi morali dodati še kakšen pridevnik, recimo then, ter potem vse skupaj obkoliti z vejicami, kar pa ne bi bilo idealno. Se ponižno opravičujemo. Vendar pa to ne spremeni stvari: fairy je še vedno zmagovalka. Kako je to za posipanje s pepelom? Lepo in elegantno? Ali – joj! – samovšečno?”

NOVI, DOKONČNI PREVOD, ČISTO ZADNJE OBVESTILO KOMISIJE IN POPRAVEK – VENDAR NE TISTI, KI GA (VSAJ NEKATERI) PRIČAKUJETE:

This building was originally owned by various aristocratic families. In 1782, Pope Pius VI stayed here on his way to Vienna. It was bought by the municipal authorities in 1830 and reconstructed for use as the town hall, which remained its function until 1953.

Zakaj naenkrat velika začetnica za papeža? Odgovor: “Capital ‘P’ for a pope that is named, as here, small letter for a generic-type job-description.” Aha. Tisti zaimek na začetku prvega stavka je posledica “looking at it in cold print”. Kaj pa tisti zadnji stavek, za katerega je kar nekaj komentatorjev reklo, da ni pravilen? Odgovor: “It is indeed unarguably correct English… Not everything is best expressed in lowest-common-denominator demotic, least of all on public buildings.”

Se pa, seveda, opravičujejo za tajnikovo površnost (čeprav se jim res ne bi bilo treba opravičevati v mojem imenu, to znam – in sem naredil – tudi sam) in vse morebitne nesporazume za nazaj, za sedaj in za naprej. To se mi je potem zdel primeren trenutek za zahvalo komisiji in njeno razpustitev. Od zdaj naprej bom te stvari raje delal kar sam.

V neprijetno okornem angleškem prevodu na tabli ob vhodu v celjski Muzej novejše zgodovine so tri napake (ena vsebinska, ena slogovna in ena pravopisna); morda je celo še kakšna več, vendar pa so že tri čisto preveč za vsega dva stavka.

Nagradno vprašanje je torej preprosto: katere so tiste tri napake, ki najprej padejo v oči? Med vsemi pravilnimi odgovori – časa je do nedelje – bo posebna komisija izžrebala eno zmagovalko oziroma enega zmagovalca. Nagrada? Devede Låt den rätte komma in, mojega najljubšega filma leta, plus še nekaj malega. Lepo pa bi bilo tudi, če bi odkrili VSE napake v tem zanimivem prevajalskem cmoku.

“Zakaj pa ne bi zapel ene s Polly?” Nick Cave je pogledal proti balkonu. Vprašanje ga je, kot se je zdelo, presenetilo. Na začetku Večera z Nickom Caveom v Palace Theatru je sicer dejal, da ga lahko vprašamo “čisto vse, čisto vsako zelo osebno vprašanje in na čisto vsa vprašanja bom odgovoril”, vendar pa je to vprašanje vseeno bilo zelo drugačno od bolj običajnih v slogu kje je kupil čevlje (“V Kurtu Geigerju, na letališču, za božjo voljo.”) in zakaj nima več brkov (“Moja žena je našla rohypnol, me uspavala in mi jih obrila.”). “Mogoče zato, ker bi zelo težko naredil nekaj z nekom, ki ga ni tukaj…” se je obotavljal. “Ampak saj je,” je vztrajal isti glas. “Saj je tam. Tamle, v prvi vrsti, na balkonu desno…” Cave je pogledal na balkon. “No, seveda bi to rad naredil, ampak, kot sem rekel, zelo težko bi kaj naredil, če ona tega ne bi hotela… Če bi bilo obratno, bi me bilo konec…” In potem je – očitno – opazil, da je tam, v prvi vrsti na balkonu, res sedela PJ Harvey. Cave se je še vedno obiral: “Seveda bi jo moral vprašati, če bi se ji dalo… če bi sploh hotela…” Ampak PJ Harvey je očitno prikimala in se čez nekaj minut prikazala na odru. In potem sta zapela Henry Lee, ki sta jo sicer skupaj pela že na Murder Ballads pred tistimi trinajstimi leti (skoraj tik preden sta se razšla). In tole, bralec, je dokaz: na hitro, skoraj pod roko narejena fotografija, ker so si biljeterji/pazniki svoje plače sinoči res zaslužili in kot furije pridivjali takoj, ko so videli kakšen fotoaparat, ki se je dvignil iz jezera sedežev. Vključno z mojim. Seveda mi je nerodno, da sem bil tako neolikan in vse to, vendar pa tega – veste – res nisem mogel prešpricati.

Ali je bilo vse skupaj zrežirano? To je seveda mogoče, predvsem zaradi “zgodovine” pesmi, vendar pa bi mi bilo bolj všeč, če ni bilo: vse skupaj je bilo krasno razmajano (lovila sta se tako pri besedilu kot glasbi), fantastično in vsekakor popolnoma nepričakovano; samo ta duet je bil boljše kot kakšnih drugih dvajset koncertov, na katerih sem bil letos. Tudi Cave sam je bil precej očitno očaran nad to aparicijo, ki se je potem nekoliko nerodno priklonila, objela Warrena Ellisa in Martyna Caseyja, ki sta pomagala pri muziki, pomahala občinstvu ter odšla z odra. Večer je bil sicer namenjen predstavitvi Caveovega novega romana The Death of Bunny Munro; Cave je prebral tri odlomke – sodeč po njih je (ne ravno netipično) baročno preobložen in kar šprica od pridevnikov; obsedenosti naslovnega junaka z Avril Lavigne in Kylie Minogue sicer ne razumem, vendar pa je zelo porno in vročična – vmes pa so bile posejane pesmi, en takšen Caveov cvetober: West Country Girl (a ni bila ta prav o Harveyjevi?), Lime Tree Arbour, Mercy Seat, God Is In The House, The Weeping Song, Tupelo, Dig, Lazarus, Dig!!!, The Ship Song, že nekako omenjena Henry Lee, Do You Love Me, Baby, You Turn Me On in Grinderman, za dodatek pa sta bili še Into My Arms in Lucy. Res super v nedeljo zvečer, sva se strinjala s Katjo.

Leta 1988 sem bil malo zaljubljen v Kim Deal; Surfer Rosa, se mi je zdelo, je eden najboljših albumov vseh časov, Pixies pa čudoviti. Ko sem za rojstni dan leta 1989 dobil Daydream Nation, sem se hitro zaljubil v Kim Gordon in Thurstona Moora, in obsedeno poslušal Sonic Youth; zvestobe, kot se reče, še nisem vzel, čeprav se mi je iskrenost zdela zelo pomembna. Aprila ali maja 1989 pa sem se ponovno zaljubil v Kim Deal: Pixies so namreč izdali Doolittle, enega… najvplivnejših albumov vseh časov. Tako pač je. Pixies sem prvič videl v živo pred petimi leti, ko so po tistem nenavadno dolgem premoru – ter razpustitvi z dvema faksoma – ponovno začeli nastopati skupaj. Bili so neverjetni. In neverjetno dobri. Potem je bilo še malo premora, zdaj pa so na svoji Doolittle turneji: v celoti igrajo album, ki ga ogrejejo s štirimi B-stranmi, zaključijo pa s šopkom največjih – še večjih! – uspešnic. Ljubezen nikoli ne zastara. Kaj pa je dvajset let…

“Nekaj od teh singlov smo odigrali kar štirikrat ali petkrat…” se je muzala Dealova. Katere? Dancing the Manta Ray? Weird At My School? Bailey’s Walk? Ali Manta Ray? Manta Ray se je skoraj prelila v Debaser, Debaserju pa je sledilo še vseh ostalih štirinajst pesmi z Doolittla; prav tako z zelo malo predaha, hitro in brezkompromisno.

(“Frank Black še vedno izgleda kot strupeni, hudobni vrtni palček,” se je strinjalo nekaj kritikov. Ne.)

“Zdaj smo na drugi strani,” je pojasnila Kim Deal. “Ne? Da nismo? Jasno da smo na drugi strani. Seveda moramo biti na drugi strani. Tole bo Crackity Jones.”

In ker smo bili pridni, so odigrali še Wave Of Mutilation, Into The White, Bone Machine, U-Mass in Gigantic. In ko je bilo konec Gigantic in ko so se prižgale luči, je bilo vzdušje v dvorani mešanica sreče in sreče. Vsekakor eden koncertov leta, če ne kar koncert leta. V sredo so bili njihova predskupina Bombay Bicycle Club; zanimivo, ja, še posebej zato, ker sem imel vstopnice za njihov koncert v Heavenu v četrtek. Res pa je, da sem vstopnice kupil pred par meseci, torej ko so imeli Pixies a) načrtovan samo en koncert in ne štirih, ter b) niti približno ni bilo jasno, kdo bo njihova predskupina na tistem edinem načrtovanem koncertu. Čeprav jih je občinstvo v Brixton Academy zelo toplo sprejelo, so bili dan kasneje boljši; mogoče pa je res, da sem jih bolj navajen na manjših odrih, ne pa pred – recimo – dobro polovico od tistih 4.000 obiskovalcev, ki s(m)o prišli na Pixies. Tale fotografija je iz Heavena (iz Brixtona mi ni ratala niti ena – in ne, res ne vem, zakaj ne.)

Tisto staro pravilo o tem, da se splača stati pri mešalni mizi, je držalo. Razen, seveda, če nisem postal njihov najbolj obsedeni oboževalec na svetu. Ne, nisem. Samo srečo sem imel.

Koncert v Heavenu so sicer prav tako končali s Cancel On Me; Sixteen niso igrali ne v sredo in ne v četrtek, Ode To Lucy, v četrtek, pa je bila nova. “Nocoj smo končali našo letošnjo turnejo,” je dejal pevec Jack Steadman. “Bila je zelo… zanimiva. Hvala.” Zdaj pa nazaj antibiotikom.