Wheen in Hockey

30.09.2009 ob 23:52

Običajne kolesnice. Jesen. Malo mešano. Skratka. Včasih se mi je zdelo, da Francisa Wheena malo zalezujem; potem se je izkazalo, da to vseeno ni res, ampak da je v resnici vsepovsod, od dnevnega časopisja (nekaj let je bil daleč najboljši kolumnist v Guardianu), periodike (je namestnik urednika satiričnega štirinajstdnevnika Private Eye) in radia (panelist na večnem News Quiz na Radio 4), da o njegovi izjemno uspešni kramljavi publicistiki – recimo Kako so prodajalci megle zavladali svetu in biografija Karla Marxa – sploh ne govorim. Wheen je vsekakor dobro jajce, kot se reče. V knjigarni London Review of Books je bila nocoj predstavitev njegove nove knjige, Strange Days Indeed (Res čudni dnevi), elegantne demontaže sedemdesetih let minulega stoletja, ko je po vsem svetu kraljevala paranoja, vodilnim državnikom se je mešalo, Britanija pa se je prebijala skozi najhujšo povojno gospodarsko krizo po drugi svetovni vojni (do sedanje), redukcije električne energije in tridnevne delovne tedne. Ja, “morbidni simptomi”, kot je dejal Gramsci, so čisto isti kot danes…

Z Wheenom (na desni) se je pogovarjal Timesov kolumnist David Aaronowitch, sicer tudi avtor knjige Voodoo Histories o konspiracijskih teorijah. Najboljše je bilo sicer pojasnilo, kako je Wheen s Strange Days Indeed – nekako – po spletu naključij, v resnici zajel duh časa: “Lani, ko je bila knjiga že skoraj napisana, sem šel v kino. V eni dvorani so predvajali film Frost/Nixon, o 70., v drugi Baader-Meinhof Komplex, o 70., v tretji Mammo Mio, iz pesmi iz 70., napovedovali pa so še Milka. Sedemdeseta so bila povsod. Jaz pa sem mislil, da sem nekaj posebnega in da se samo meni zdijo tako zelo zanimiva.” Wheen mi je sicer obljubil tudi intervju. Hura. Mogoče pa ga res zalezujem.

Tako je bilo nocoj. Sinoči pa sva s Chrisom šla na Hockey v Scalo; tisto staro pravilo, da je letos “drugič” zelo redko boljše kot “prvič” – z izjemo Bombay Bicycle Club, ki bodo v sredo, v Brixton Academy, predskupina Pixies, no less – je skoraj držalo, vendar ne zaradi fantov iz Portlanda, ampak zaradi postanega, očitno korporativnega občinstva ter razštelanega ozvočenja. V Scali!

To je bil sicer njihov prvi londonski koncert po izidu njihovega prvega albuma, Mind Chaos (v prodajalnah od ponedeljka, kar je razlog za tisto občinstvo, po mojem), ter delovnem poletju na vsakršnih glasbenih festivalih. Res pa je, da tudi plesanje na samo eni nogi – levi – ni ravno pomagalo, čeprav se hitro navadiš. Njihova muzika je nalezljivi poletni pop (če bi album izšel pred par meseci, bi bil velikanska uspešnica, veste) s primesmi vsega po vrsti, od New Order in plesnih sunkov pa do countryja, besedila pa mešanica trpke ironije in nezateženega realizma. Bonus: pevec Benjamin Grubin je precej podoben prijatelju Lukatu. Ne?

In ker sva bila – precej strateško, to – na primerni strani odra in primerno oddaljena, sem moral običajne stvari malo nadgraditi. Za to ni nobene posebne racionalne razlage; šlo je za navaden oportunizem.

Hecno je bilo predvsem to, da se mi je Grubinove bele platnene športne copate posrečilo ujeti ravno med Learn To Lose, v kateri je govor o tem, kako se je nekoč lahko skril za svojimi čevlji / lahko skril za svojim stilom, problem pa da je drugje: ko (sem) zadnjič izgubil svojo samozavest / sem potreboval pet let, da sem jo dobil nazaj. Learn To Lose je ena od njihovih petih najboljših pesmi. Druge so še Song Away (Svojo osebnost sem sunil iz anonimnega vira / in tudi plačal jo bom, vendar se ne počutim slabo), Too Fake (jasno), Work in 3am Spanish (zaradi basa!). Podobno oportunistično, vendar bolj stare šole, je bilo tudi tole: prvi par je bil pred železniško postajo King’s Cross, drugi pa v avli Scale.

Kaj pa naj? Se uprem skušnjavi?

  • Share/Bookmark
 

17 komentarjev na “Wheen in Hockey”

  1. Dinozaver pravi:

    upiranje skušnjavi ni še nikomur prineslo nič dobrega. mene pa zanima nadgradnja teh sinjih ortopedskih šolnov…

  2. Miha pravi:

    Tudi mene zanima nadgradnja šuhov :)))

  3. Pika Blogavička pravi:

    To nikakor ni prvič, da so zanimiva – pogosto nadgrajena – ženska obuvala na fotografijah tukile v drugem ali celo tretjem planu; ne vem zakaj, ampak zdi se mi, da ga morda ne zanimajo tako kot vsakršni moški špičaki. Le kdo sem, da bi vedela, kot se reče :))) In kdo je ta prijatelj Luka?

  4. bitter l. pravi:

    Že večkrat se je izkazalo, da tvoje fotke niso interesantne samo na prvi pogled… Sinje modri so moški, kajne?

  5. Pika Blogavička pravi:

    Seveda so sinje modre moški, le kako tega nisem opazila! Vprašanje pa je, če je usnje – vsaj izgleda, da je usnje – res prava nadgraditev vedno udobnega platna, ki ga uporabljajo pri Borovu? Nisem izvedenka, priznam.

  6. Pris Pris pravi:

    Wheen je “dobro jajce”, Hockey pa niso “moja skodelica čaja”. Verjetno bi mi bolje zveneli v živo. Zadnje čase se navdušujem nad Albumom od Girls, verjetno je prvič, da se mi Pitchforkov hype niti ne zdi napačen …

    Uživaj na Pixies! :)

  7. maja pravi:

    O, nice you are back!
    Čevlji pa ful reklama za Borovo; ta prve “startaske” in svetlo modri na zadnji kot tisti ortopedski “borosana” al kako. Ne vem, a so bli ti modeli tud iz 70-ih, čist možno. A da so modri moški, no way!

  8. bitter l. pravi:

    Maja, če niso moški (ja, elegantno ozki so), so pa na moški nogi…

  9. alcessa pravi:

    Recimo, da je prehitrost ena mojih večjih hib… Recimo, da sem naslov tega zapisa prvič prebrala narobe…

    Ja.

    Bilo je “When In Hockey”, moj možgan pa še: “… Do As Hockeyists Do.”

    Torej so beli čevlji povsem na mestu. (vem, da beseda hockeyists ne obstaja, ampak moj možgan terja svoje)

    Upam, da se koleno drži in ne pričakuje borovničke vsak dan!?!?

  10. maja pravi:

    Oh, super, se že veselim intervjuja z Wheenom.

  11. maja pravi:

    Tadej, pa enkrat se bo verjetno nabralo že toliko fotk čevljev, da boš lahko naredil izbor in samostojno razstavil. :P Bi bilo fino.

  12. tadej tadej pravi:

    Hja, maja, glih tega se bojim: kaj pa če bodo ostali samo čevlji? Nič drugega kot čevlji? :)) Ja, vem, alcessa, enako – naslove še pridejo na vrsto, jim bom že vzel. Noga se je najlepše zahvalila za borovničke in rekla, da je bila izkušnja divja in nepozabna, vendar da je to kar dovolj. Je pa bolje. Aja, sem našel enega prvega Arnotta za tebe (ne prva izdaja). Bo prišel :) maja, Pika in bitter l.: to mi sploh ni potegnilo, pa bi mi moralo! V Ljubljani sem za darilo dobil startaske, ki jih je pospremila še prijazna obnova celotnega nakupa v trgovini na Slovenski (ali Dunajski?), z opisom kotička, v katerem prodajajo borosana čevlje in kjer “nimajo nikoli razprodaj, ker grejo vedno v prodajo”. Takole je, ja :) Hvala, Pris. Zelo enako, res. V bistvu se vsako leto pojavi en bend – jaz mu pravim kar tamponski bend – ki precej dobro igra glasbo, ki je sicer ne poslušam, vendar mi vsake toliko časa paše (v glavnem med kolesarjenjem, ampak poslušam zelo potiho, da slišim še promet). Eno tako sežeto, izcejeno muziko igrajo. In letos je to Hockey – ki so jih glih danes v NME še posebej zoprno raztrgali (5/10), čeprav ne tako hudo kot Holloways, ki so si to res zaslužili. Poletna muzika, ja. Kar pa se tiče Girls: absolutno, ja. Glih prejšnji teden sem jih zamudil, ko so prvič igrali v Ldn, zato pa grem 20. oktobra. Dobra, dobra plošča. No vidiš, pa vseeno ne deviiram preveč… :))) Dinozaver: skušnjava je ena grozna stvar… ni konj, ne moreš je prestaviti na jutri, brez nje ni jela (ali dela?), se pod mizo vala, čez jarek skače, kjer je most, pa zadušena še ni potešena. Grozn :)

  13. maja b. j. pravi:

    HAHAHA… super opazke. Apropo čevljem. Po moje se ni nič za bat, s čevlji se šele vse začne…. hehehe

  14. Pray pravi:

    Maja, odlicna ideja za razstavo, tudi ce ostanejo le se cevlji, Tadej :) Zelo tudi za intervju!

  15. Jasna pravi:

    Tadej, to pa je presenečenje! Nikoli si nisem mislila za tebe, da si kakšen fen 70-tih. To je res bilo nekakršno čarobno obdobje, ki sem ga raziskovala skozi glasbo in filme.
    Po ogledu filma , ki me je očaral Rayan’s dauther sem se zamislila v katerem času je to posneto in me je začelo zanimati to obdobje. Po koncertu Jarra v Lj. tudi. Meni se je ves čas zdelo, da vsa glasba (če govorimo o preteklosti) ti je všeč iz 80-tih kaj je normalno.

  16. mgerencer pravi:

    @Tadej

    A The xx si že imel priliko videti v živo? So že na moji letošnji best of 09 listi albumov :)

  17. Dajana Dajana pravi:

    Si opazil, da je levičar?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !