Vrnitev iz Readinga

1.09.2009 ob 02:13

“Daj no, ti luštna seksi stvar, dajva imeti otroke.” Fant, ki je stal za nama z Michaelom, se očitno ni mogel zadržati. “Daj no, Alex, imejva otroke…” je kričal. Alex Turner – Arctic Monkeys so odigrali prve tri pesmi, My Propeller, Caveovo Red Right Hand in Crying Lighting – ga verjetno ni slišal, saj je vprašal, kako se imamo. To, pa še nekje na sredini 80.000-glave množice smo bili. Ne, verjetno ga res ni slišal. Potem se je fant malo opotekel in zgrmel na tla. Imel je kakšnih 20 let, tako kot približno 80 odstotkov vseh obiskovalcev (15 odstotkov jih je bilo mlajših, pet pa starejših). Dva prijatelja, vrstnika, sta mu pomagala na noge. “Daj no, Bill, gremo, gremo.” Bill je počasi, utrujeno vstal. “Pa še všeč mi ni,” je še vzkliknil. “Alex.” Bilo je četrt na enajst, skoraj dvanajst ur po začetku festivalne sobote v Readingu, vsi pa smo bili, kot se reče, utrujeni in čustveni. Fantje so naredili nekaj korakov nazaj, potem pa se… očitno… spomnili, da tole… tole… tole… pesem – občinstvo je prežemal Brianstorm – poznajo in da znajo besedilo in vse to. In ne samo to! Sledili sta ji namreč Still Take You Home in I Bet You Look Good On The Dancefloor, ki s(m)o jima pritegnili vsi, množica pa si ji začela od navdušenja puliti lase. Potem so se Arctic Monkeys s pesmima Potion Approaching in Pretty Visitors vrnili k svojemu novemu albumu, Humbug, Bill in prijatelja pa so se odločili, da je bolje, če si bodo malo odpočili. In so se počili na tla. V bistvu ne vem, če sem bil že kdajkoli v tako veliki množici; še posebej pa ne na velikanskem travniku ob Temzi, pred velikanskim, kričavim glavnim odrom, v “avditoriju”, obkroženem s kioski, v katerih so ponujali “čevelj dolge vroče hrenovke”, pice (ne slabe) in “velikanske yorkshirske pudinge s klobasami”, ter šotori z doglimi šanki. Pivo: 3,60 funta. Dvojna vodka s tonikom: 3,60 funta. Seveda. Deset penijev je bila kavcija za papirnate kozarce. Zelo zeleno, to. Drugi odri – NME-jev, Festival Republic, BBC Introducing… – so v bistvu pod velikanskimi šotori, poti do njih pa so posejane s kioski, v katerih ponujajo “čevelj dolge vroče hrenovke”, pice (ne slabe) in “velikanske yorkshirske pudinge s klobasami” ter šotori z dolgimi šanki… aja, to smo že vzeli. Skratka. Festival v Readingu, za dober lučaj zahodno od Londona (od leta 1999 ima tudi “sestro” v Leedsu) je najstarejši in največji glasbeni festival v Britaniji, vendar pa se mi nekako nikoli ni dalo… ali pa je šlo bolj za to, da sem veliko bendov videl sproti, v Londonu. Povrhu pa je Reading tudi najbolj brezkompromisno “za mlade”. Ne, to ni dovolj. Verjetno si bom moral izmisliti boljši izgovor. Aha! V Reading nisem šel zato, ker sem itak zamudil dve najbolj legendarni festivalni zadevi: zadnji nastop Nirvane v Britaniji (1992) ter Stone Roses, ki so dobesedno razpadli na odru (1996). Verjetno se nima smisla pretvarjati: letos sem šel zaradi Arctic Monkeys, ki v Britaniji sicer niso igrali že dve leti, in zato samo za en dan; vsi ostali, ki sem jih videl – The Eagles Of Death Metal, Patrick Wolf, Ian Brown, The Prodigy, The Maccabees, Them Crooked Vultures (ne vem, ne razumem), Metric, White Lies, The Ruling Class, Marina And The Diamonds, Hockey, The Chapman Family – so bili kolaterala in za povrhu. Kar je verjetno krivično. Bili so izredni: Arctici vsekakor niso več mozoljasti najstniški najstniki, ki so eksplodirali pred tremi leti, ampak mladeniči na (res pravem) začetku svoje kariere. Prima. Občinstvo v Readingu je bilo med novimi pesmimi precej zadržano/hladno (obkroži po okusu), saj je Humbug izšel vsega pet dni pred festivalom; na njem je spevno in jasno postpunkovsko energijo iz prvih dveh albumov zamenjala ekspanzivna melodika, besedila pa je napolnila motna metaforika. Vsaj zame je bilo najlepše, ko je The View From The Afternoon (ki je ena njihovih najboljših zgodnjih pesmi) sledila Cornerstone (Turnerjeva najbolj sublimna pesem doslej) – uradni del pa končali s Flourescent Adolescent. Aha. In potem so, ja, odigrali še dodatek, kar je tudi v glavnem nekaj novega: novo Secret Door in krasno elegijo 505.

Pot nazaj je vedno nekoliko krajša, kot pot tja; razen, seveda, če se na poti nazaj ne izgubiš med tisočinenim šotorom. Še vedno ne vem, ali je bilo vse skupaj pred- ali poapokaliptično: pred vsakim šotorom drugim je gorel ogenj (butare po 5 funtov, heh), ljudje ter neoznačene, z redkimi lučmi razsvetljene poti so se izgubljale v neskončni temi. To, da sem končal z materjo vseh prehladov, sem nekako pričakoval. In to, da bo Humbug v nedeljo na vrhu lestvica albumov, tudi. Neki kritik – no, Dave Simpson v Guardianu – je bil po nastopu v Leedsu prepričan, da so “Monkeys iz obcestnega jarka malo prehitro odpotovali med zvezde”. Aha. Kako duhovito in pronicljivo. Hahahaha.

  • Share/Bookmark
 

11 komentarjev na “Vrnitev iz Readinga”

  1. maja pravi:

    uh, krasne fotke!!! stavim, da je bil feeling nepozaben!
    malo zavidam, pa ne prehlada :)

  2. maja pravi:

    Jao, galoše, pa gumjaste škornje, kakšna scena, ha, ha! Ti angleži so pa res usekani. In ja, ful se vam dogaja ni kej, bank holiday, ne?

  3. Pika Blogavička pravi:

    Tri zadnjice so eleganten, lep in koristen dodatek poročilu s festivala. Brez njih bi mi vsekakor nekaj manjkalo. Vsekakor :))

  4. jksk pravi:

    ‘ampak mladeniči (na res pravem) začetku svoje kariere’- upajmo da je tako, ker so ti mladci res talentirani. Glasba je odlična, besedila so fajn, pa tudi ta yorshirski dialekt da nek poseben čar. Čeprav dvomim, da bodo ponovili kvaliteto prvega cdja. Moram nabavt ta tretji cd.
    Fajn bi bilo, če bi prišli tudi v Ljubljano, I bet they would look good on the stage in Ljubljana :))
    Pivo cca. 4 evrčke, uf, to pa piješ zelo zelo počasi…

  5. Pris Pris pravi:

    Novi album AM je prva njihova stvar, ki me je res pritegnila, zato bi jih z veseljem videl.

    Za Metric sem pa ekstremno zavisten. ;)

    Stone Roses brez Johna Squirea so pa najbrž res lahko le razpadli na odru … :P

  6. Jean Tonic pravi:

    Sem vedel, da se mora nekje po svetu klatiti tudi mati vseh prehladov… Fotr je namreč pri meni :-(

    Sicer pa tokrat nimam razloga za zavist nad koncertnim dogajanjem na otoku. Ta vikend smo namreč tudi mi v provinci odprli nov “venue”, na otvoritvi pa je blestel mlad, nov, energičen bend, imenovan Pankrti…. :-( (x2)

  7. Urska pravi:

    you are one lucky bastard, hope you are aware of it. :)) BTW, Makabejci so zakon, navdušil si me ti, Wall of arms je odličen komad. J’adore.

  8. tadej tadej pravi:

    Ja, Urška, vem; ena takšna hecna mešanica sreče, izpolnjenih želja in, ja, tudi malo nevrotičnega hlastanja za stvarmi, za katere se mi zdi, da jih še nisem odkljukal (“seznam” je zelo-zelo površen in se kar nekako sproti dopolnjuje in ni, hecno, nikoli krajši :). Seveda sem čisto tazadnji, ki bi se lahko pritoževal nad tem “večnim študentskim življenjem, samo da brez izpitov”, kot mi je pojasnila ena prijateljica, vendar vseeno :))) In ja, Makabejci so super, energija, ki se med njihovimi nastopi vrtiniči med odrom in občinstvom, pa je neverjetna in nekaj zelo posebnega :) Ah, Jean Tonic, jaz sem pričakoval, da bosta fotr in mama prehladov šla na dopust in da bomo imeli mir, ampak očitno ne. Očitno ne. Sicer pa ja… sem malo poguglal Pankrte – super ime, ne, nekaj res posebnega – in ja, po mojem ji bo moralo ratati: pravih deških bendov res nikoli ni dovolj in na njihovi (vsekakor dolgi, uspešni) poti jim moramo zaželeti srečo :)) Metric so bili super, Pris (ne, nočem vtirati soli pa to); poznal sem samo par komadov in videl sem jih bolj po sreči, ker so nastopili tik pred Patrickom Wolfom, vendar pa je, zelo v redu. In hecno, bolj ko sem bral komentarje po nastopu AM v Leedsu in Readingu (kot da res ne bi imel početi kaj drugega), skoraj neverjetno je, do kakšnega osipa med feni je prišlo tako zaradi albuma kot nastopov; nič hudega, sem si mislil, bo pa za nas več ostalo :))) jksk: Ne! Ne! :))) Vsekakor ni bil samo en pir; ja, sem jih štel in – resda čez skoraj deset ur – jih je bilo vseeno več kot deset… :) Pika: saj bi rekel, da so bile posebej zate, pa verjetno vseeno ne bi čisto res, veš. Saj veš :)) Ja, maja 1, še ta zadnji bank holiday pred božičem. Že nestrpno čakam, ja :)) In, maja 2, samo en par, samo en par nobel čevljev sem našel, tiste chelsea na fotografiji skupaj z galošami, vse ostalo pa so bile teniske in gumijasti škornji. Pa sem gledal, veš! :))

  9. Nina pravi:

    Wellies…..nikoli ne veš, kdaj bo začel padati dež.

  10. Zlikovec ;) pravi:

    Pomojem je biv svija koncert !!!!

  11. Nekje drugje » Objave » The Maccabees, Brixton Academy pravi:

    [...] Maccabees sem doslej videl dvakrat, v Roundhousu ter v Readingu in obakrat so bili zelo v redu (bitter lemon: v Koko potem nisem šel, prav zaradi tega sinočnjega [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !