Arhiv za September, 2009

Wheen in Hockey

30.09.2009 ob 23:52

Običajne kolesnice. Jesen. Malo mešano. Skratka. Včasih se mi je zdelo, da Francisa Wheena malo zalezujem; potem se je izkazalo, da to vseeno ni res, ampak da je v resnici vsepovsod, od dnevnega časopisja (nekaj let je bil daleč najboljši kolumnist v Guardianu), periodike (je namestnik urednika satiričnega štirinajstdnevnika Private Eye) in radia (panelist na večnem News Quiz na Radio 4), da o njegovi izjemno uspešni kramljavi publicistiki – recimo Kako so prodajalci megle zavladali svetu in biografija Karla Marxa – sploh ne govorim. Wheen je vsekakor dobro jajce, kot se reče. V knjigarni London Review of Books je bila nocoj predstavitev njegove nove knjige, Strange Days Indeed (Res čudni dnevi), elegantne demontaže sedemdesetih let minulega stoletja, ko je po vsem svetu kraljevala paranoja, vodilnim državnikom se je mešalo, Britanija pa se je prebijala skozi najhujšo povojno gospodarsko krizo po drugi svetovni vojni (do sedanje), redukcije električne energije in tridnevne delovne tedne. Ja, “morbidni simptomi”, kot je dejal Gramsci, so čisto isti kot danes…

Z Wheenom (na desni) se je pogovarjal Timesov kolumnist David Aaronowitch, sicer tudi avtor knjige Voodoo Histories o konspiracijskih teorijah. Najboljše je bilo sicer pojasnilo, kako je Wheen s Strange Days Indeed – nekako – po spletu naključij, v resnici zajel duh časa: “Lani, ko je bila knjiga že skoraj napisana, sem šel v kino. V eni dvorani so predvajali film Frost/Nixon, o 70., v drugi Baader-Meinhof Komplex, o 70., v tretji Mammo Mio, iz pesmi iz 70., napovedovali pa so še Milka. Sedemdeseta so bila povsod. Jaz pa sem mislil, da sem nekaj posebnega in da se samo meni zdijo tako zelo zanimiva.” Wheen mi je sicer obljubil tudi intervju. Hura. Mogoče pa ga res zalezujem.

Tako je bilo nocoj. Sinoči pa sva s Chrisom šla na Hockey v Scalo; tisto staro pravilo, da je letos “drugič” zelo redko boljše kot “prvič” – z izjemo Bombay Bicycle Club, ki bodo v sredo, v Brixton Academy, predskupina Pixies, no less – je skoraj držalo, vendar ne zaradi fantov iz Portlanda, ampak zaradi postanega, očitno korporativnega občinstva ter razštelanega ozvočenja. V Scali!

To je bil sicer njihov prvi londonski koncert po izidu njihovega prvega albuma, Mind Chaos (v prodajalnah od ponedeljka, kar je razlog za tisto občinstvo, po mojem), ter delovnem poletju na vsakršnih glasbenih festivalih. Res pa je, da tudi plesanje na samo eni nogi – levi – ni ravno pomagalo, čeprav se hitro navadiš. Njihova muzika je nalezljivi poletni pop (če bi album izšel pred par meseci, bi bil velikanska uspešnica, veste) s primesmi vsega po vrsti, od New Order in plesnih sunkov pa do countryja, besedila pa mešanica trpke ironije in nezateženega realizma. Bonus: pevec Benjamin Grubin je precej podoben prijatelju Lukatu. Ne?

In ker sva bila – precej strateško, to – na primerni strani odra in primerno oddaljena, sem moral običajne stvari malo nadgraditi. Za to ni nobene posebne racionalne razlage; šlo je za navaden oportunizem.

Hecno je bilo predvsem to, da se mi je Grubinove bele platnene športne copate posrečilo ujeti ravno med Learn To Lose, v kateri je govor o tem, kako se je nekoč lahko skril za svojimi čevlji / lahko skril za svojim stilom, problem pa da je drugje: ko (sem) zadnjič izgubil svojo samozavest / sem potreboval pet let, da sem jo dobil nazaj. Learn To Lose je ena od njihovih petih najboljših pesmi. Druge so še Song Away (Svojo osebnost sem sunil iz anonimnega vira / in tudi plačal jo bom, vendar se ne počutim slabo), Too Fake (jasno), Work in 3am Spanish (zaradi basa!). Podobno oportunistično, vendar bolj stare šole, je bilo tudi tole: prvi par je bil pred železniško postajo King’s Cross, drugi pa v avli Scale.

Kaj pa naj? Se uprem skušnjavi?

  • Share/Bookmark

Desno koleno

29.09.2009 ob 19:55

Vrnitev v London je bila bolj tako-tako; že na letalo sem šepal kot kakšen pirat z leseno nogo, na Stanstedu pa mi je na rami itak manjkala samo še papiga. Brez kakšnega posebnega entuziazma sem poklical svojo zdravnico, če bi mi mogoče lahko kaj predpisala, vendar pa sem bil za ta vikend prepozen (oziroma “ne zelo nujen primer”). Kriv sem bil sam: po tendinitisu v levem kolenu, ki mi je je nekako pokvaril prvo četrtino lanskega leta, sem pričakoval, da letos že ne bo tako. Ne more biti, sem mislil, saj je tudi bolečina popolnoma drugačna, ker se mi je nategnila mišica, spodnji del kvadricepsa femorisa. Vsekakor sem upal, da se bodo stvari poštimale brez (preveč) tablet proti bolečinam ali česa drugega; le kako pa bom vedel, da je bolečina popustila? Vendar pa je zdaj vse skupaj trajalo že skoraj štiri tedne in me je že pošteno dolgočasilo. Pa še spal nisem. No ja. V ponedeljek sem potem odšepal v ordinacijo, kjer so mi predpisali protivnetni nesteroid diclofenac (torej voltaren forte); seveda pomaga, seveda, čeprav je do takšnih stvari potrebno biti agnostičen, se mi zdi. Ko sem se oglasil v Good for Food, naši lokalni bio-kantini, pa me je lastnica Helena prepričala, da bi bilo “kljub temu zelo dobro” obiskati še osteopata; do osteopatov in drugih alternativnih terapevtov, holističnih ali ne, sem še bolj agnostičen, ne toliko zaradi praktičnih stvari, ampak zaradi zapletenih besed, ki jih pogosto uporabljajo. “Ampak Olivier je drugačen, boste videli. Jaz mu rečem kar mag,” mi je še dejala. Potem je hitro poiskala njegovo številko. Čeprav je diclofenac že deloval, mi firbec ni dal miru, in sem jih poklical. Ker so imeli eno odpoved, sem bil naročen za danes ob devetih zjutraj. In da naj tablet proti bolečinam ne vzamem, ker je tako bolje za pregled; vzamem jih lahko kasneje. Ne, res nisem vedel, kaj lahko sploh pričakujem. Športni center je bil zgrajen leta 1972 in je nekoliko kaotična, čeprav zelo prostorna modernistična škatla; v njem nisem bil še nikoli, ker nimajo bazena, bazen pa se mi zdi zelo pomembna stvar. Skratka: Olivier je Francoz, mogoče kakšno leto starejši od mene, z izbrano angleščino, kostanjevo rjavimi kodrastimi lasmi in prijaznim nasmeškom. Ko sva dala skozi mojo osebno zdravstveno zgodovino, se je lotil mojih nog. Osteopatija je, to sem že vedel, manj “fizična” od kiropraktike, vendar pa me je resnično presenetilo, ko mi je začel razlagati, da je moja desna noga – ki je sicer moja dominantna noga, čeprav sem levičar – že dolgo časa bolj obremenjena od leve. Da sicer še ne ve točno, od kdaj, da pa je očitno, da od neke starejše, precej močne fizične poškodbe. “Kot da bi v koleno priletela žoga. In to močno. In to večkrat.” Ko sem bil star 14 let, sem zaradi poškodbe sprednje križne vezi nehal trenirati košarko, sem mu dejal. A bi lahko bilo to? “Da, vsekakor bi lahko bilo, pa še nekaj drugega je bilo verjetno tudi. Ne morem še čisto prav datirati, od kdaj je tako.” Potem je začel previdno, previdno masažo. V bistvu ne vem točno, kako je svoje prste pritiskal na razboleno koleno. “Zaradi tiste poškodbe ali poškodb se je obremenitev s kolen selila na gležnje in kolke. In pogačica ni v pravilnem položaju.” In potem je nadaljeval z delom. Po dvajsetih minutah nisem čutil nobene bolečine. “Pa so vam pri zdravniki pokazali, kakšne vaje za okrepitev mišice bi morali delati?” Ne. Potem mi jih je pokazal: nogo počasi dvigneš in jo obrneš navznotraj. “Počasi, po nekaj deset, dokler jih ne boste lahko naredili po 100. Zelo hitro gre. Lejte, saj ste že zdaj naredili tri,” mi je dejal, ko sem naredil tretjo. “Pa še obkladki. Krpo namočite v zelo mrzlo vodo – če voda ni dovolj mrzla, jo dajte za nekaj minut v zmrzovalnik – in si jo zavijete okoli kolena, čez njo pa suho brisačo.” Potem počakate, da se segreje in voilà – ta voilà je bil moj. “In potem to naredite dvakrat na dan.” Torej eno takšno knajpanje, sem rekel. “Da, zelo točno, pri veliko mojih postopkih se držim Kneippovih načel.” Ne vem, meni je bilo super. Seveda sem se naročil še za enkrat. Ko bo vse v redu, pa nazaj v telovadnico. Tisti tendinitis je bil super izgovor za to, da sem jo skoraj poldrugo leto gledal samo od zunaj, sem vneto razlagal. Olivier se je samo prijazno nasmehnil in me odslovil. Bolečina se je kasneje sicer vrnila, vendar pa boli dosti manj – zelo dosti manj – kot prej. Konvencionalno in komplementarno z roko v roki za korak naprej. Ali nekako tako.

  • Share/Bookmark

Koliko za veleizdajo?

2.09.2009 ob 18:41

Okoli poldneva sem se nekaj mudil v Ealingu in v stavnici pri postaji podzemne železnice odkril, da ponujajo zelo zanimivo kvoto za sobotno tekmo Anglija – Slovenija.

Če torej vložite 10 funtov, Anglija pa zmaga 3:0, boste dobili 80 funtov. Ali je veleizdaja res vredna tako malo? In kakšna bi bila kvota, če ne bi šlo (samo) za prijateljsko tekmo? Ah, kaj pa vem, kaj pa vem. (V največji stavnici v Finsbury Parku, tisti nasproti podzemne, v izložbi oglašujejo kvote za tekmo, ki se jim očitno zdi pomembnejša, namreč Southend – Leyton Orient, iz angleške tretje lige.)

  • Share/Bookmark

Vrnitev iz Readinga

1.09.2009 ob 02:13

“Daj no, ti luštna seksi stvar, dajva imeti otroke.” Fant, ki je stal za nama z Michaelom, se očitno ni mogel zadržati. “Daj no, Alex, imejva otroke…” je kričal. Alex Turner – Arctic Monkeys so odigrali prve tri pesmi, My Propeller, Caveovo Red Right Hand in Crying Lighting – ga verjetno ni slišal, saj je vprašal, kako se imamo. To, pa še nekje na sredini 80.000-glave množice smo bili. Ne, verjetno ga res ni slišal. Potem se je fant malo opotekel in zgrmel na tla. Imel je kakšnih 20 let, tako kot približno 80 odstotkov vseh obiskovalcev (15 odstotkov jih je bilo mlajših, pet pa starejših). Dva prijatelja, vrstnika, sta mu pomagala na noge. “Daj no, Bill, gremo, gremo.” Bill je počasi, utrujeno vstal. “Pa še všeč mi ni,” je še vzkliknil. “Alex.” Bilo je četrt na enajst, skoraj dvanajst ur po začetku festivalne sobote v Readingu, vsi pa smo bili, kot se reče, utrujeni in čustveni. Fantje so naredili nekaj korakov nazaj, potem pa se… očitno… spomnili, da tole… tole… tole… pesem – občinstvo je prežemal Brianstorm – poznajo in da znajo besedilo in vse to. In ne samo to! Sledili sta ji namreč Still Take You Home in I Bet You Look Good On The Dancefloor, ki s(m)o jima pritegnili vsi, množica pa si ji začela od navdušenja puliti lase. Potem so se Arctic Monkeys s pesmima Potion Approaching in Pretty Visitors vrnili k svojemu novemu albumu, Humbug, Bill in prijatelja pa so se odločili, da je bolje, če si bodo malo odpočili. In so se počili na tla. V bistvu ne vem, če sem bil že kdajkoli v tako veliki množici; še posebej pa ne na velikanskem travniku ob Temzi, pred velikanskim, kričavim glavnim odrom, v “avditoriju”, obkroženem s kioski, v katerih so ponujali “čevelj dolge vroče hrenovke”, pice (ne slabe) in “velikanske yorkshirske pudinge s klobasami”, ter šotori z doglimi šanki. Pivo: 3,60 funta. Dvojna vodka s tonikom: 3,60 funta. Seveda. Deset penijev je bila kavcija za papirnate kozarce. Zelo zeleno, to. Drugi odri – NME-jev, Festival Republic, BBC Introducing… – so v bistvu pod velikanskimi šotori, poti do njih pa so posejane s kioski, v katerih ponujajo “čevelj dolge vroče hrenovke”, pice (ne slabe) in “velikanske yorkshirske pudinge s klobasami” ter šotori z dolgimi šanki… aja, to smo že vzeli. Skratka. Festival v Readingu, za dober lučaj zahodno od Londona (od leta 1999 ima tudi “sestro” v Leedsu) je najstarejši in največji glasbeni festival v Britaniji, vendar pa se mi nekako nikoli ni dalo… ali pa je šlo bolj za to, da sem veliko bendov videl sproti, v Londonu. Povrhu pa je Reading tudi najbolj brezkompromisno “za mlade”. Ne, to ni dovolj. Verjetno si bom moral izmisliti boljši izgovor. Aha! V Reading nisem šel zato, ker sem itak zamudil dve najbolj legendarni festivalni zadevi: zadnji nastop Nirvane v Britaniji (1992) ter Stone Roses, ki so dobesedno razpadli na odru (1996). Verjetno se nima smisla pretvarjati: letos sem šel zaradi Arctic Monkeys, ki v Britaniji sicer niso igrali že dve leti, in zato samo za en dan; vsi ostali, ki sem jih videl – The Eagles Of Death Metal, Patrick Wolf, Ian Brown, The Prodigy, The Maccabees, Them Crooked Vultures (ne vem, ne razumem), Metric, White Lies, The Ruling Class, Marina And The Diamonds, Hockey, The Chapman Family – so bili kolaterala in za povrhu. Kar je verjetno krivično. Bili so izredni: Arctici vsekakor niso več mozoljasti najstniški najstniki, ki so eksplodirali pred tremi leti, ampak mladeniči na (res pravem) začetku svoje kariere. Prima. Občinstvo v Readingu je bilo med novimi pesmimi precej zadržano/hladno (obkroži po okusu), saj je Humbug izšel vsega pet dni pred festivalom; na njem je spevno in jasno postpunkovsko energijo iz prvih dveh albumov zamenjala ekspanzivna melodika, besedila pa je napolnila motna metaforika. Vsaj zame je bilo najlepše, ko je The View From The Afternoon (ki je ena njihovih najboljših zgodnjih pesmi) sledila Cornerstone (Turnerjeva najbolj sublimna pesem doslej) – uradni del pa končali s Flourescent Adolescent. Aha. In potem so, ja, odigrali še dodatek, kar je tudi v glavnem nekaj novega: novo Secret Door in krasno elegijo 505.

Pot nazaj je vedno nekoliko krajša, kot pot tja; razen, seveda, če se na poti nazaj ne izgubiš med tisočinenim šotorom. Še vedno ne vem, ali je bilo vse skupaj pred- ali poapokaliptično: pred vsakim šotorom drugim je gorel ogenj (butare po 5 funtov, heh), ljudje ter neoznačene, z redkimi lučmi razsvetljene poti so se izgubljale v neskončni temi. To, da sem končal z materjo vseh prehladov, sem nekako pričakoval. In to, da bo Humbug v nedeljo na vrhu lestvica albumov, tudi. Neki kritik – no, Dave Simpson v Guardianu – je bil po nastopu v Leedsu prepričan, da so “Monkeys iz obcestnega jarka malo prehitro odpotovali med zvezde”. Aha. Kako duhovito in pronicljivo. Hahahaha.

  • Share/Bookmark