Arhiv za Avgust, 2009

Glasbeni pouk

25.08.2009 ob 18:06

Kdo bi si mislil, ej! Joe Lean & The Jing Jang Jong so v zadnjem letu postali zaušnica, ki mi jo je lahko primazal vsakdo, ki je imel pet minut časa; Joe Lean je, kot so se mi posmihali, vsota vseh mojih napačnih investicij, nerazumevanja glasbe in osebnih frustracij. Vsekakor pa ni bilo dovolj, da so se tik pred izidom prvega albuma odločili, da ga bodo “ponovno posneli” (kar naj bi pogovorno pomenilo, da gre za debakel in fiasko, čeprav so v NME dobili 8/10, kar za neizadno ploščo ni slabo), ampak sem ga v zadnjih nekaj mesecih kar nekajkrat videl: od Wagamame na Lexington Street (dvakrat) in na Carnaby Street (trikrat) pa do tiste slaščičarne na Old Compton Street, katerega imena nikoli ne izrečem; magičnost slave, ki naj bi bila kot maslo na kruhu življenja, je šla, kot se reče, čisto v maloro. Vse, kar je ostalo, sta bili dve dobri in nekaj povprečnih pesmi ter njihov poster, ki je iz ne popolnoma znanih razlogov visel v moji dnevni sobi. Aja, pa še to, da je Lean na vseh (treh, no less) koncertih, na katerih sem jih videl, razlagal, kako da rad pleše. “In rad bi, da bi tudi vi plesali,” je še vzklikal. No, potem pa so izginili. In se zdaj vrnili: brez odvečnega bombasta, z novim kitaristom in tistim “ponovno posnetim” albumom. Za nastop na festivalu V so se ogrevali v Barflyju v Camdenu in, seveda, sem šel. Oziroma sva šla, s Chrisom, ki je običajno pokazal še največ razumevanja za mojo obsednost z Joejem Leanom.

In ja, bili so v redu: dosti bolj zreli, trdi, uigrani, umazani in – ja – zanimivi. Čeprav je občinstvo – vključno z nama – najbolj navdušeno pozdravilo Lucio Starts Fires in Lonely Buoy, pa so tudi druge pesmi lepo legle. Meni sta bili še posebej všeč še Where Do You Go in Dreams. Aja, tiste osebne frustracije: fotografija številka 2… tako ozkih hlač ne bom mogel nikoli (več) nositi. Ne, seveda niso naenkrat postali najzanimivejši bend na svetu, vendar pa se jim je zelo težko še naprej posmehovati (recimo zaradi njihovih pričesk). Skratka. S Chrisom sva bila dobra dva metra od odra in to so bile, nekako, najboljše fotografije, ki sem jih lahko naredil. In zato sem se odločil, da bom upokojil svoj stari fotoaparat, ki me je na cedilu (v zadnjih petih letih) resda pustil samo nekajkrat. Hura. Novi časi, sem si mislil, in novega – z 10x optičnim zoomom, takšnimi in drugačnimi stabilizacijami in vsem tem in je vsekakor bolj brihten od mene, kar mi že gre malo na živce (stari je imel 3x zoom, a vidite!) – včeraj vzel na Sliimyja v Hoxton Square Bar & Kitchen. (Lej, zoom! Z Alexom sva stala dobrih deset metrov od odra.)

Tole je bil prvi Sliimyjev samostojni koncert v Britaniji. Vse tisto, kar naj bi se mi zdelo zanimivo – “Ne, prosim, ne novi Mika!”, “Ne, prosim, ne zdaj še francoski Mika!”, “Podpisal je pogodbo s Perezom Hiltonom!”, “Njegov prvenec Paint Your Face je bil na drugem mestu francoske lestvice albumov!”, “Njegova verzija Womanizer je zanimiva!” – se mi nekako ni zdelo zanimivo. To, da je iz Saint-Etienna, pa ja. Pa tudi to, da izgleda kot nezakonski sin Princea in Woodyja Allena, ja, tudi to. Kaj več pa ne. Kaj pa vem. Bilo je soparno. In ne, Wake Up ni pomagal.

Ta zoom, resno!

  • Share/Bookmark

Cesarstvo vonjav

19.08.2009 ob 09:58

Seveda se je moralo zgoditi. “Dobro jutro. Oprostite, ali je tole angleški hrt,” sem vprašal gospoda z nenavadnimi očali, ki je na Vincent Square sprehajal neznansko elegantnega, visokega, lepega psa. “Ne. Saluki je,” je skoraj nekoliko prezirljivo, vsekakor pa vzvišeno, odgovoril gospod z nenavadnimi očali. Če bi jaz imel takšna očala, sem si mislil, potem… “Aha, najstarejša pasma, arogantna, po značaju podobna mačkam…” sem nekoliko obotavljivo odrecitiral vse, kar sem vedel. Prijateljica Bernarda o njih ve vse, vendar pa mi to v tem trenutku ni bilo ravno v veliko pomoč. “Najstarejša že, ja, pa Arabci so jo imeli za lov na gazele. Arogantna pa vsekakor ne. Vsekakor ne.” Ne vem, no: Gizmo, ki sicer ignorira čisto vse pse, je medtem zelo prijazno renčal in se z nečim, kar je zelo spominjalo na strahospoštovanje, prilizoval salukiju. Ki ga je, jasno, popolnoma ignoriral. “Najlepša hvala. Pa lep dan voščim,” sem še nekako izdavil. Potem sem še enkrat pogledal za gospodom z nenavadnimi očali (ter starimi, že razpacanimi tetovažami po obeh rokah, sem tudi opazil, ja) in njegovim psom: enakomerno zibajoče sta izginjala po Maunsel Street; pes je bil dosti zanimivejši in zelo občutno vitkejši. Razloga za to, da salukija nisem takoj prepoznal, sta bila dva: prvi je bil ta, da je imel dlako na ušesih postriženo zelo na kratko, drugi pa ta, da se mi itak vsi sloki psi zdijo angleški hrti. Poleg tega pa je bilo pol osem. Dajte mi no mir. Gizmo je medtem že pozabil na salukija ter se ukvarjal s cesarstvom vonjav na Vincent Squareu. Oziroma natančneje: s cesarstvom vonjav na ograji igrišča privatne gimnazije Westminster School. Igrišče jasno zaseda cel trg, nanj pa ni vstopa, še posebej ne za pse. Očitno pa se vsi, vključno z lastniki psov, zadovoljijo z ograjo: sprehod okoli nje, ki bi sicer trajal dobrih pet minut, se običajno razvleče na dvajset. In ker sva bila v bolj zgodnji izmeni, so bile vonjave še toliko bolj privlačne. Gizmo se je precej angažirano ustavljal vsakih nekaj metrov. Jaz pa sem gledal naokoli. Aha, zidarji na 5 in 8 so že prišli. Moja najljubša stavba na trgu je stanovanjski blok The Willows, na 83. Aha, tisti cestni pometač zopet pometa listje po pločniku nasproti Royal Horticultural Society; ali se samo meni zdi ali pa listje z londonskih platan res odpada bolj zgodaj kot običajno? Aha, tista mlada ženska v mali črni obleki na balkonu v drugem nadstropju (a se visoko pritličje šteje?) hotela Rochester je tudi včeraj kadila. Aha, tista gospa od predvčerajšnjim ponovno seli stvari v avto pred Vincent House. Aha, poljski zidarji pred 37 tudi danes pijejo red bull. Potem sva prišla do Vincent Street ter zavila na desno, pohitela proti Erasmus Street in nazaj domov. Potem je spil pol skodele vode, zdaj pa spi na svojem naslonjaču in rahlo smrči.

  • Share/Bookmark

Arctic Monkeys in Oxfam

17.08.2009 ob 20:09

Pa sem se oblekel v pražnje in odkorakal po Vauxhall Bridge Road proti Warwick Way, v lokalno trgovino dobrodelne organizacije Oxfam. Bilo je malo čez pol deset. Trgovina ni posebej velika in čeprav je bila ponudba precej običajna in tradicionalna – knjige, obleke, cedeji, nekaj malega bižuterije iz druge roke – me je zanimala samo njihova “posebna ponudba”: singel Crying Lighting Arctic Monkeys. Oxfamove trgovine so namreč edine prodajalne, v katerih se da kupiti “posebno izdajo” pravega, fizičnega singla, torej tisto čisto pravo malo vinilko s pravo b-stranjo (Red Right Hand, zanimiva, drugače omamna od Caveovega izvirnika), ne pa tistimi digitalnimi dodatki ali kako se jim že reče. Za 2,99 funta (ki jih dobi Oxfam) je plošči priložena še šifra za brezplačno digitalno verzijo plošče, ta šifra pa je lahko tudi pot do para “zlatih vstopnic” za festivala v Readingu oziroma Leedsu, na katerih bodo nastopili vsega nekaj dni po izidu njihovega novega albuma. Ha. Ne, nisem ju zadel. Vendar to ne pomeni, da v Reading ne grem.

“Joj, pa ne kupiti kar vseh,” mi je dejala prodajalka. Ah, ne, saj bom kupil samo eno, sem ji dejal. Ali jih torej kupujejo po več, sem se pozanimal. “Ne, vi ste pri nas prvi. Saj veste, odprli smo šele pred par minutami. So pa nam sporočili, da bi jih verjetno kar marsikdo kupil več… veste… potem pa preprodajal naprej, po internetu.” In zakaj ste mislili, da bom to naredil tudi jaz, sem bil malo poparjen. Kaj pa tisto o tem, da smo nedolžni, dokler nam ne dokažejo krivde – če gre, seveda, sploh za kakšno krivdo? “Joj, gospod, res nisem hotela nič hudega. Samo tisto opozorilo mi je ostalo v glavi. Saj veste, kako je. Veste?” Upam, da vem, sem ji odvrnil. “Ali potrebujete vrečko?” Ne, imam svojo, hvala. Tudi tako lahko malo rešimo svet, a ne? “Ja, ja, joj, ja,” je prikimavala. Kar malo nerodno mi je bilo, ker sva očitno oba vstala z napačno nogo. Moj izgovor je bila dolga noč. Ne, nisem ji ga povedal. Dajte no, se zgodi, gospa. “Se, ja,” se je nasmehnila nazaj. “Zgodaj je, ne?” Dobra ideja, tole, ne? Od Arctic Monkeys? “Ja, zanimiva plošča. In zelo lepa odločitev, čeprav jih bo že kdo obtožil še cinizma ali česa drugega. Saj veste, vsake sorte se najdejo. Simpatični fantje so. No, moji hčerki so bolj všeč kot meni, to pa že moram priznati.” In koliko je, če lahko vprašam, stara vaša hčerka? Ja, priznati moram, da mi je kar odleglo, ko je rekla: “Triinštirideset jih ima in dva otroka tudi, pa je še vedno ena takšna rockerica.” Potem se je opravičila, ker je morala postreči drugemu kupcu. “Dober izbor,” mu je dejala. Starejši gospod je kupil Hangover Square Patricka Hamiltona. Eden najboljših romanov o Londonu je. Vsekakor. Potem sem se poslovil in odšel.

  • Share/Bookmark

Gizmova vrnitev

14.08.2009 ob 16:53

“Veš, v bistvu je tri tedne, ampak saj lahko vedno pokličeš še koga drugega, tako da ti res ne bi bilo ves čas skrbeti zanj. Res ni zahteven, par sprehodov in hrana, saj znaš. A bi, lepo prosim. Res lepo, lepo prosim. Prosim.” No, potem pa ja. “Najlepša hvala, res najlpša hvala.” Nedovega Gizma sem nazadnje pazil pred dobrima dvema letoma (plus en dan lani, ki pa iz zelo različnih razlogov ne šteje). Takrat je bil star 8 let. Zdaj jih ima deset (po konvencionalni poštevanki torej 70 človeških, po sodobnejših metodah štetja pa 53 ali 56 let; bolj verjetno je nekje v slednjih, torej petdesetih). Ali je torej zelo drugačen? “Malo bolj počasen je, ja. Pa čisto sive uhlje ima, ljubček.” V bistvu pa bi lahko izkoristil koristno s koristnim, sem pomislil: jaz bi šel za nekaj tednov v Pimlico – všteto: pes, zalivanje rož in zlate ribice, zaradi česar to vsekakor niso niti “počitnice” – medtem pa lahko prepleskamo stanovanje v Finsbury Parku (torej še manj počitnic). Koristno s koristnim, torej. Vsekakor pa takšne stvari zelo razmajajo moj ekvilibrij, ali kako se že temu reče, saj doma nimam ne psa in ne rož – zlatih ribic pa sploh ne. Poleg tega si niti približno ne predstavljam, da imam kakšno posebno empatijo do psov ali da razumem njihovo psihologijo. Ker nisem nikoli imel svojega psa, prav tako nisem bil nikoli deležen tiste 100-odstotne ljubezni, ki naj bi jo psi kazali svojim lastnikom; če jih že pazim ali sprehajam, sem v glavnem deležen tistega običajnega oportunizma, otožnih pogledov in trikov, s katerimi si poskusijo pričarati kakšne priboljške. Po osmih dneh sva se z Gizmom zazibala v nekoliko manično letargijo: on je malo depresiven, ker njegovih lastnikov še vedno ni nazaj, jaz pa očitno nisem dovolj zabaven/ljubeč/prijazen. To mi je popolnoma jasno. Pa še nekaj drugih stvari. Recimo to, da meni neverbalna komunikacija nekako ne gre (od rok?), Gizmo pa se obnaša kot… no… pes. Pa tudi to, da me zaradi vseh mogočih obsesivno kompulzivnih stvari (oziroma ker lahko odkljukam še eno “opravljeno” stvar), vedno navdušijo tako zelo preproste stvari kot to, da dvakrat na dan opravi veliko potrebo (če trikrat je že problem, veste). Pa še tole: ko sva sinoči korakal mimo Tate Britain, se je odločil, da se bo pokakal pred glavnim vhodom. Ko sem se s tisto črno vrečko v roki približeval iztrebkom, sem si začel potiho prepevati. Najprej sploh nisem bil pozoren, kaj je bilo. Potem pa se mi je vse skupaj začelo preveč nenavadno. Reka sem, ki ne teče, / ogenj sem, ki ne gori, / punčka, ki nič ne reče, / le pesem pojem si. Ne, popolnoma nobenega razloga ni bilo za to pesem; ne zdaj, ne prej, ne kasneje.

Na četrti fotografiji od zgoraj navzdol je njegov pravi objekt želje: vrata zidne omare, v kateri so njegova hrana in, predvsem, njegovi priboljški.

  • Share/Bookmark

Čisti v srcu

10.08.2009 ob 19:16

V zatemnjeni sobi lahko počneva, kar hočeva / moja sestra si in ta ljubezen je zafukano prava stvar. Od vseh refrenov bi se mi tale, recimo, zdel najmanj primeren za to, da bi mu ekstatično pritegnil. Vendar pa se je zgodilo ravno to: ko so The Pains Of Being Pure At Heart v Garage zaigrali This Love Is Fucking Right – to je bila komaj njihova druga pesem, takoj za uvodno Doing All The Things That Wouldn’t Make Your Parents Proud – sem začel skoraj zamaknjeno recitirati kar celo, sicer ne preveč dolgo besedilo. Ali lahko greš domov in najboljši prijateljici pogledaš v oči?

Pesem sem prvič slišal lani, po radiu, in se mi je zdela imenitna, tako kot je itak imenitno vse, kar malo spominja na The Pastels, polovico vseh bendov na NME-jevi kaseti C-86 ter malo na Saint Etienne, enega največjih angleških pop bendov vseh časov. Ne, ne moreš domov, glede na to, kje si sinoči spala. Zapomnil sem si, seveda, tudi njihovo ime. Le kdo si ga ne bi? (Pred dvema letoma so bili občutno bolj razmajani.) Če je občinstvo že med This Love Is Fucking Right začelo divjati, pa je med naslednjo pesmijo, podobno (zavajajoče) preprosto Young Adult Friction, preprosto eksplodiralo.

Brooklynski kvartet (na koncertu so imeli še enega kitarista) so odigrali še The Tenure Itch, Stay Alive, 103, Higher Than The Stars, Come Saturday, Everything With You, Falling Over, The Pains of Being Pure At Heart in Gentle Sons. “Moj bog, so pa zrasli, tile,” mi je začel razlagati gospod na moji desni, vendar se je potem ustavil. Ne, nisem ga razumel. The Pains Of Being Pure At Heart so ta teden Moja nova najljubša skupina™. Njihova predskupina so bili londonski shoe-gazerji Hatcham Social, ki so bili dosti agresivnejši in, ja, manj melanholični. Njihov bobnar je stal, nad čemer sem vedno precej očaran.

(Murder In The Dark je lepo intenzivna.) Manj melanholični? Ja. No. Mogoče ravno ne, če bi sodili po knjigi, ki so jo postavili na bobne.

Zadnjih nekaj mesecev – oziroma: predvsem zadnjih nekaj mesecev – sem se precej ukvarjal s tem, da hodim na svojim letom neprimerne koncerte. Oziroma na koncerte svojim letom neprimernih skupin (ali pa samostojnih umetnikov, saj je vseeno). V bistvu sem hotel ustanoviti skupino, ki bi se ji reklo Anonimni obiskovalci svojim letom neprimernih koncertov (AOSLNK). Ker se toliko bendov tako ali drugače vrača v mojo glasbeno mladost (kar je lahko samo napredek), to zdaj ne bo potrebno. Hura.

  • Share/Bookmark