Konec dela

31.07.2009 ob 01:34

Preveč ni nikoli dovolj, ne, je pela Irene Cara. Ja: zadnjih nekaj dni pred zaključkom dela me čisto zanaša, razmišljam samo o tem, kaj je potrebno še popraviti (navzkrižno, naenkrat, na strani 281, tisto, kar še visi v zraku), zakaj nekatere stvari še ne štimajo in zakaj to in ne tisto. Verjetno sem malo evforičen. Ne, v bistvu sem čisto evforičen. Potem pa se izpraznim, kot balon. In se že nekako stabiliziram. (Delovno mizo sem fotografiral, ko je bilo konec dela – na levi strani računalnika so plonkcegelci, na desni pa ena polovica Velikega angleško-slovenskega slovarja Oxford; druga je na drugem stolu. Slovar je fantastičen. Zdaj je miza že malo pospravljena.)

Preden sem šel spat, sem na televiziji ujel video za Crying Lighting (ali se še komu zdi, da so Arctic Monkeys v njem podobni animiranim junakom Rayja Harryhausena?). Verjetno sem zato imel zelo intenzivne, zelo barvne sanje: stal sem na balkonu naše hiše v Celju, tistem, ki gleda na Madroničev vrt in na češnjo (zanimivo je bilo, da nove Melikove hiše ni bilo). In potem so se po zraku, v nekoliko hipijevsko okrašenem avtobusu, mimo pripeljali Arctici in mi zaklicali: “Tole je naša magična mistična turneja. A vam kaj zaigramo?” – “Kaj je zdaj to? A takole se vozite naokoli in izpolnjujete glasbene želje?” sem se pozanimal. “Ja, nekako tako,” so dejali. “A bi kaj?” – “Mogoče 505. Ne, Old Yellow Bricks. Ne. 505.” – “Samo eno, prosim.” -”Potem bi pa Old Yellow Bricks, prosim.” In potem so jo, bralec, odigrali. Avtobus se je malo zibal, tisti pisani trakovi s cofi so malo nevrotično bingljali, jaz pa sem si od navdušenja pulil lase. Ampak Dorothy je imela prav… In potem so se priklonili, mi pomahali in se odpeljali naprej. Mimo. Naprej. Jaz pa sem še nekaj časa mahal. Sanje, heh. Zdaj so se stvari čisto pošlihtale. Sinoči je bila sicer internetna oddaja, v kateri so odigrali pet pesmi – Pretty Visitors, Crying Lighting, Potion Approaching, Red Right Hand (priredba Nicka Cavea in njegovih Bad Seeds) ter Secret Door – in ja, vse so bile super, zrele in fascinantne (Secret Door sploh). Kot da bi bilo leta 1974. Mogoče pa sem bil tudi jaz v tistih sanjah star devet let.

  • Share/Bookmark
 

11 komentarjev na “Konec dela”

  1. Pika Blogavička pravi:

    Hahaha. Lepo. Starejši ko si, bolj se vračaš v otroštvo. V sanjah, mislim. Za prevod pa raje ne bom vprašala. Se mi kar zdi, kaj je.

  2. kinky tone pravi:

    Jaz sem imel pa mokre sanje. No, včeraj.

  3. Pika Blogavička pravi:

    Zelo mogoče je, da so bile tudi Tadejeve sanje mokre… :)

  4. °lUKA.V pravi:

    meni je všeč, da so se odmaknili od tipične britanske produkcije, kar verjetno priča o tem, da ne skrivajo ambicij tudi čez lužo. Celostno se mi na prvo uho zdi njihova najkonsistentnejša plošča. Vsekakor podpiram razvoj, so eni redkih britanskih novodobnikov, ki si to upajo in četudi so izgubili tisti mladostniški naboj in tokrat radi operirajo z referencami, se na plošči čuti predvsem korak, ki so ga kot bend naredili. Se mi pa album ne zdi tako šokanten, kot bi ga mediji radi prikazali. Drugače ga moram še konkretno preposlušat. Webcast je bil res prijeten samo škoda, da je tako hitro minil, sprva sem mislil, da se je sesul sever :rofl.

    Tadej, kaj pa prevajaš? :)

  5. Pris Pris pravi:

    Mene novi AM strašno spominjajo na The Bad Seeds (sami so kot vpliv navajali celo Black Sabbath in Cream).

    Strinjam se z Luko, Humbug je njihova najkonsistentnejša plošča. Meni se namreč tisto prej ni zdelo nič posebnega (beri: zagotovo vsaj 50% over-hyped), tole novo mi je pa izjemno zanimivo.

  6. bitter l. pravi:

    Ja, sem gledala včeraj na Guardianu in tudi pred slabim mesecem v živo ni bilo nič drugače: zdi se mi, da bo to totalno erotizirana plošča. In Alex, ki se z obema rokama oklepa mikrofona… Brez besed.

  7. tadej tadej pravi:

    V bistvu si grem že malo na živce: odkril sem pet spletnih strani, s katerih bi si lahko presnel cel album, pa vseeno nočem. Oziroma ne morem. Ne morem. Mogoče zato, ker mi je še vedno všeč, kako počasi narašča napetost pred izidom: par pesmi tam, kakšen intervju z Arctici drugje, intervju z Joshem Hommeom (ali kako se že sklanja) tu, nekaj opozoril Jamesa Forda, da bo novi album “odtujil veliko starih fenov” spet nekje. Super strategija, ja. Po mojem bo krasna plošča in to, da te spominja na Bad Seeds, Pris, je ja samo v redu (plus: verjetno se za priredbo Red Right Hand ne bi odločili, če do Cavea in njegovih ne bi čutili posebne afinitete :). Moram reči, da se mi prvi dve nista zdeli preveč hyped, ker je bilo navdušenje, ki so ga želi, res precej organsko. Predvsem pri prvi plošči. In vsi tisti miti, da so zasloveli zaradi “interneta”, so bili vedno samo miti: sami so po svojih zgodnjih koncertih delili cedeje, ki pa so jih feni potem nalagali na svoje spletne strani in forume. Mogoče je pa res, da so zadnji bend, ki je počel še to, ne pa samo obveščal fene, kje se jih da najti na spletu? Oziroma drugače: uspešni in veliki bi bili tudi v kakšnem obdobju, ko interneta še niso poznali :))) In enako mislim, luka, ja, se razvijajo in to je zelo v redu (tudi to, da nočejo postati nekakšni mladi Oasis, je v redu, čeprav si nekateri feni želijo prav tega – in ja, že eni Oasis so preveč :) Pika in Kinki: ZELO mokro je bilo, ja. Kaj pa naj :) bitter l.: erotizirana je dober izraz. Pa že dovolj stari so, da te stvari niso več vprašljive… if you catch my drift… :)

  8. maja pravi:

    :D en sam debel grin me je.

  9. neznan pravi:

    Nisem vedel, da so zdaj popularne skupine, ki ponovno prežvekujejo tako dolgočasen in tisočkrat preživet rokovski slog. Morda sem prestar, da bi iskal genialnost v podrobnostih. Oziroma, kot je nekoč nekdo zapel …

    This is your life, good to the last drop
    Doesn’t get any better than this
    This is your life and it’s ending one minute at a time

    You are not a beautiful and unique snowflake
    You are the same decaying organic matter as everything else
    We are all part of the same compost heap
    We are the all singing, all dancing, crap of the world

  10. Pika Blogavička pravi:

    Hahaha, neznan, koga boš citiral šele pri Tadejevi novi objavi, tisti o The Pains Of Being Pure At Heart :)))

  11. jotaeater pravi:

    genialna plata, z vsakim poslušanjem boljša!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !