Glasbeni krožek

21.07.2009 ob 00:14

Delo, ja. Ampak vseeno. Garage so obnovili in odprli – s precejšnjo zamudo, zaradi azbesta – tisto sredo zvečer pa so igrali Bombay Bicycle Club (to je bil njihov uradni koncert ob izidu albuma I Had A Blues But I Shook Them Loose; kritike so bile dobre, vključno z 8/10, ki so jo dobili v NME). Kaj mi torej ne bi smelo biti všeč? Samo ena stvar. Oziroma dve. Garage je bil včasih zakajena, prešvicana spodnja dvorana, prepleskana s črno (oziroma kar katranom, kot se mi je običajno zdelo, ker so bile stene malo lepljive), in ena luknja v prvem nadstropju, za bolj “intimne koncerte”. Zdaj pa je spodaj skoraj neznosno olikana dvorana, ki izgleda kot nova telovadnica kakšne osnovne šole (ta male dvorane še nisem videl). To je ena stvar. Druga pa je: še vedno je dišalo po sveži barvi. Ne, še nikoli nisem bil na koncertu v dvorani, ki je dišala po sveži barvi. Nikoli. Dobro pa je, da se obiskovalci zaradi te nekoliko korporativne hladnosti sploh niso sekirali: feni BBC so skoraj enako zanimivi kot fantje na odru. No, skoraj. Na odru je bilo vse super, od uvodne Evening/Morning, elegične Dust On The Ground, Always Like This in The Hill pa do zaključne Cancel On Me.

Teden dni kasneje so bili na vrsti Nine Inch Nails in njihov poslovilni koncert v Londonu (v O2). Mogoče je res, da nisem bil ravno prave volje. Mogoče pa mi je šlo na živce to, da so skoraj vsi obiskovalci imeli oblečene njihove majice iz različnih prejšnjih turnej in je vse skupaj bolj spominjalo na zborovanje kot pa na koncert.

Predskupina so bili Jane’s Addiction, s katerimi sem bil na začetku 90. malo obseden, zdaj pa so zveneli kot kakšni Status Quo, posebni gost pa je bil Gary Numan, ki je z NIN zapel dve pesmi, Metal in Cars. Železni repertoar je bil sicer v redu: March Of The Pigs, The Downward Spiral, Heresy, The Hand That Feeds, Head Like A Hole… vendar brez Closer, za dodatek pa je bila Hurt. Tudi njihova priredba Bowiejeve I’m Afraid Of Americans je bila fajn. Ampak ja, verjetno je bil eden izmed tistih dni. V četrtek, v Shepherd’s Bush Empire, je bila na sporedu Fever Ray oziroma Karin Dreijer Andersson – polovica dueta The Knife (z bratom Olofom Dreijerjem) – s svojim samostojnim projektom. Fever Ray je, po mojem, že itak ena od plošč leta. Koncert se je začel z If I Had A Heart, sledile pa so Triangle Walks, druge pesmi z albuma, luštna priredba Caveove Stranger Than Kindness, res čudovita When I Grow Up, zaključil pa se je, tako kot album, s Coconut. Nobenega dodatka. “Čisto prav je tako. Dodatke igrajo samo tisti, ki si res želijo biti priljubljeni,” je menil Philip. Ja, ampak nekaj izjem je pa vseeno. “Ja, saj vem, da boš rekel Blur. Torej: so izjeme. Recimo Blur.”

Vse je bilo zelo lepo. In melanholično. Polno tiste hladne nordijske odtujenosti, ki mi je všeč in paše (za razliko od kakšnega drugega svetobolja). Samo Dreijer Anderssonovo smo videli samo parkrat, ko se je izvila iz teme in laserjev in umetne megle. Predvsem pa laserjev.

Krasn. Krasn. Iz Švedske, je bilo rečeno nekje, letos ni prišlo še nič slabega popa. To ne vem, vem pa, da sta iz Švedske prišli, vsaj zame, najbolj presunljiva glasba letošnjega leta, torej Fever Ray, ter najbolj presunljiv film, namreč Låt den rätte komma in (Vampirska ljubezen, sicer lanski, ampak tukaj so ga predvajali šele letos). Tako.

Kakšne posebno bogate letine za tisto “drugo stvar” sicer ni bilo, ker je bilo vreme kislo. Deževalo je pred koncertom in takoj, ko smo prišli iz dvorane, se je zopet ulilo. “Natanko tako, kot bi hotela,” je pripomnil Philip. “Natanko tako.” In ko je že govor o nordijski melanholji: sinoči sta bila v Maison Bertaux Jónsi in Alex. Oziroma drugače: bila je predstavitev hipnotičnega albuma Riceboy Sleeps (na njem je devet devet minut dolgih pesmi), ki sta ga posnela Jón Þór Birgisson, kitarist in pevec v skupini Sigur Rós, ter njegov fant Alex Somers. Obenem je bila otvoritev njune razstave (Somers je sicer tudi grafični oblikovalec). “Moraš priti, moraš priti,” mi je rekla Tania, ki si po novem pravi “huliganska galeristka” in je v sestrini slaščičarni odprla svojo občasno/začasno galerijo, ko mi je v roke potisnila vabilo. “Vsi bodo prišli. Vsi.”

Bilo je zelo luštno in rahlo pijano. Na prvi fotografiji so baloni z njune instalacije v kleti (sestavljajo jo črni baloni in zanimiv šotor, z baloni pa sta se najbolj igrala Pippina dvojčka; v prvem nadstropju so njune nekoliko bukolične, romantične risbe, grafike in “objekti”), na drugi je Tania z Jónsijem, na tretji pa Tania z Alexom. Alex je sicer doma iz Baltimora in malo grškega porekla. Iz Baltimora Johna Watersa ali The Wire, sem seveda moral vprašati. “Iz obeh po malem,” se je nasmejal. Z Jónsijem, kot mi je povedal, uživata samo presno hrano. “So pa torte v Maison Bertaux zelo lepe. In pecivo tudi,” je prijazno dodal. Ja. S Chrisom sva na poti proti podzemni jedla njihovo pecivo z marelicami, rozinami in skuto, ki mi ga je Nabil, eden od obeh slaščičarskih mojstrov, sicer obljubil že v soboto. Imajo ga namreč zelo poredkov. Preveč poredko. Bilo je zelo okusno.

  • Share/Bookmark
 

11 komentarjev na “Glasbeni krožek”

  1. alcessa pravi:

    No, evo. Pa smo tam, kjer sem mislila, da ne bomo bili.

    Khm… Fauš sem ti (BBC) :-)))))

  2. napo pravi:

    huhu! … z gospo greva sredi avgusta v helsinke … ona zaradi fever ray, jaz zaradi grace jones … ali pa obratno, kdo bi vedel :-) … je pa fajn vedet, da dreijerca tudi v živo seka!

  3. Pika Blogavička pravi:

    Nenavadne oči, Jonsijeve. Malo hipnotične. V primeru NIN (oziroma v tvojem primeru še bolj Jane’s Addiction) pa točno vem, za kaj gre: samega sebe hočeš prepričati, da tisti tedni/meseci/leta, ko so ti bili všeč, niso bili čisto zaman. Da jih nisi čisto zapravil. Saj vemo: teh tednov/mesecev/let ne bomo nikoli več dobili nazaj :) Jaz imam toliko bendov, ki so mi to storili, da res ne vem, kaj bi sama s seboj… :)

  4. Luka pravi:

    Mega.

  5. Pris Pris pravi:

    Pih, o najboljšem bendu od naštetih pa samo pol povedi. :P

  6. Pika Blogavička pravi:

    Marty Feldman! Saj sem vedela, da me na nekoga spominja. Jonsi, namreč. In Feldman je bil fantastično zabaven, duhovit in nadarjen. Ne, ni v očeh… ampak vseeno…

  7. tadej tadej pravi:

    Ah, Pris, nekje sem prebral daleč najboljše pojasnilo za take stvari: “V igri so osebne preference, ne pa neka strokovna ocena.” :)) Sigur Rós, huh? Kdo bi si mislil :) Pika: ob kakšni priložnosti bi se, jasno, kar priporočal za tisti seznam :) Absolutno, napo, grem z vama :) Res je sicer, da bi zelo težko rekel, da Fever Ray ni precej statična na odru, zato pa hiperkinetična Jonesova to vsekakor ni. Ne, to pa res ne :) Alcessa: hura! :))) Luka: hvala :)

  8. Pris Pris pravi:

    Uf, Tadej, kdo je pa pisal take neumnosti o osebnih preferencah? :P

    (mislil sem na Jane’s Addiction, ne Sigur Rós)

  9. tadej tadej pravi:

    Ja. Sej! Pa še pri tem sem se potem zmotil :))) Čeprav je res, da imata tako JA kot SR po pol povedi :))

  10. bitter l. pravi:

    Glasbeno-razstavni večer v slaščičarni? Mmm… kreativno perfektno.

  11. maja pravi:

    p e c i v o z m a r e l i c a m i , r o z i n a m i i n s k u t o o o o o o njaaaaaami njami njam

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !