Sadje in zelenjava

12.07.2009 ob 13:22

Nekaj tednov sploh nisem opazil. Se zgodi. Poletje – no, to kar se letos izdaja za poletje (vremenoslovci so napovedovali »dolgo in vroče poletje«, kar pomeni… kaj?… neurja, nalive in 12 stopinj čez dan?) – je pač tisti letni čas, ko dozorijo vse vrste sadja in zelenjave; nekaj najboljšega je sicer tistih nekaj košaric domačih češenj iz Kenta, ki so resda enkrat dražje od turških, vendar pa so nekajkrat boljše – ne samo zaradi občutno manjšega ogljikovega odtisa, ampak ker so super okusne. Bourdainova denunciacija, da so »vegetarijanci sovražniki vsega dobrega in spodobnega v človeškem duhu ter žalitev vsega, v kar verjamem, torej uživanja v hrani«, name ni pustila posebnega vtisa, čeprav mi je med prevajanjem tega (in še par podobno zagrizenih) odlomkov šlo malo na smeh. Če je kdo tako zelo vehementno proti, si običajno mislim, potem je to vsekakor potrebno poskusiti. Saj je ja že Arnold Bax dejal, da bi morali »v življenju vsaj enkrat poskusiti vse, z izjemo incesta in folklornih plesov«. Potem pa sem v Guardianu bral še posebej blaziran in pompozen čanek o tem, kako fajn da je biti vegetarijanec. Vse znano in predvidljivo, vključno s tem, da se je avtorica za vegetarijanstvo odločila pri sedemnajstih, vseeno pa me je presenetilo, ko je mimogrede navrgla, da ima »občasno slabost za samo eno rezino choriza«. Super sem si mislil: torej tudi jaz pravzaprav sploh nisem narkoman, če imam »občasno slabost za samo en fiks heroina« – ali kaj? Običajna pokroviteljska vzvišenost, tipična za Guardian, pač. Pač. Skratka. Potem pa sem malo pomislil: ne na njo, ampak na mojo hrano v zadnjih štirih tednih. In se mi je posvetilo in sem opazil: niti koščka mesa nisem pojedel. Nekaj ribjih konzerv in malo morskih sadežev na par azijskih rezancih že, ne pa mesa. Ogromno sadja in zelenjave. In humusa. Mleko v kavi in na müesliju (ja, seveda sem prepričan, da je po švicarsko prav) in čisto malo bajtarskega sira. Ter še več sadja in zelenjave. In še vedno nič mesa. Zdaj je točno en mesec. Spominjam se namreč, da v tisti trgovini takrat niso imeli tistega kosa govedine, ki sem jo hotel, pa sem namesto tega kupil lonček humusa. Se zgodi. Torej sem… naključni vegetarijanec? Ali pa, bolj verjetno, sezonski? Seveda sem takoj poklical prijatelja Leeja, enega od dveh veganov, ki ju poznam. Saj sem vedel, da sem naredil napako. Oziroma, sem vedel takoj, ko je rekel: »Saj veš, kaj bom rekel.« V bistvu ja, ker so zanj »vegetarijanci v bistvu še hujši kot mesojedci, saj se pri vsem skupaj še sprenevedajo«. Toliko torej od tem. In kako se počutim? Drugače in boljše? O tem res ne morem (prav) soditi, ker se zaradi divjanja z enim zajetnim kosom dela itak počutim kot nekoliko zadeta mavrica na trampolinu. Vem pa, da mi takšno/to/začasno/zdajšnje brezmesje (a se temu tako reče?) paše. Res ne vem, kaj se bo zgodilo. Vem pa tudi, da ne bom nikoli pisal takšnih člankov, kot je bil tisti v Guardianu, ker se to ne spodobi. Poleg tega pa je takšna pravičniška vnema vsakršnih spreobrnjencev res… no… neokusna.

  • Share/Bookmark
 

19 komentarjev na “Sadje in zelenjava”

  1. alcessa pravi:

    Tadej, dovoli mi, da se za trenutek pretvarjam, da sprašuješ tudi mene, a je prav? :-D

    Ne se ukvarjat z vegetarijanstvom. Pusti samoopredeljevanje, cvetličnim člankom vegetarijancev se s čisto vestjo posmihaj še naprej, ravno tako vpadljivi verbalni mesarskosti mesojedcev. Vse to je samo diskurs :-) in vanitas. Besede s stvarjo samo nimajo skoraj nič opravka.

    Poleti nam pač paše bolj sveža, surova hrana, mogoče nam paše tudi pozimi. Mogoče tahude mesne jedi preveč utrudijo?
    Najbrž je najboljša finta naseljena nekje na premici med pridobljenim znanjem o zdravi prehrani (pri čemer se tozadevne informacije znajo spreminjati hitreje, kot utrip s trepalnico in so vsi skregani med sabo) in na drugi strani v smeri osebnih prehrambenih želja (ki niso nujno zmeraj zdrave – naj samo omenim čips). In potem se pač seliš sem in tja…

    Decembra, za rojstni dan, sem si želela prvič v življenju poskusiti kaviar. In sem ga. Ni me navdušil: raje imam tartufe…

  2. Pika Blogavička pravi:

    Alcessa ima popolnoma prav. Popolnoma. Zdravo – in sezonsko, bi dodala – je edini pravi nasvet, ne glede na oznake. Ja, sem vegeterijanka (in to že nekaj čez 30 let…), brez popuščanja chorizu ali pršutu, ki je podobno zapeljiv, vendar pa v družini zaradi tega nismo nikoli imeli problemov. Vsi smo vegeterijanci (z izjemo mlajšega sina, ki je pristal pri surovi hrani), vedno pa smo poskušali malo več razumeti in malo manj obsojati. Tudi omnivore. Moram pa reči, da si tisto o tem, kako se počutiš “kot nekoliko zadeta mavrica na trampolinu”, predstavljam zelo živo in to v vseh mavričnih barvah :))

  3. Jean Tonic pravi:

    se strinjam s sezonskim pravilom… ampak sezonski so tudi pikniki… in na piknikih so tudi čevapčiči in kotletki in fluge in pikantne klobasice in vse to in… in… in… in človek se slastnosti, svežine in blagodejnosti raznih bučk, melancan, paprik, paradajzkov in vsega tega najbolje zave ravno po oziroma ob cca 30 dkg mesa… :-)))

  4. alcessa pravi:

    Jean Tonic: Losi, na primer, kar trpimo, ker nam omenjene zadeve preprosto smrdijo. In če jih slučajno dobimo v usta (kuskus v samopostrežni restavraciji je vseboval nevidno jagnjetino), nismo nič na boljšem. Stvar je za določene rastlinojedce očitno organsko nesprejemljiva.

    Seveda pa se iz te nesposobnosti ne da ustvariti junaške zgodbe za Gardijan. :-P

  5. Pika Blogavička pravi:

    Joj, pa LOKALNO sem pozabila dodati. Torej zdravo, sezonsko in lokalno. Kaj pa če si potem en takšen lokalen vegeteraijanec? :)))
    Alcessa – vem, da se ne spodobi, ampak bom kar samo sebe citirala: “Alcessa ima popolnoma prav.” ponovno, še enkrat :)

  6. Dinozaver pravi:

    Whatever turns you on. ;)

  7. napo pravi:

    mislim, da je do najboljše in najbolj simple rešitve do sedaj prišel micheal pollan: “Eat food. Not too much. Mostly plants.”

  8. napo pravi:

    aja, še kratko pojasnilo besede food: pollan jo razume kot hrano, ki jo kuhaš/pripravljaš sam, za razliko od industrijsko pri/predelanega junka …

  9. tadej tadej pravi:

    Super, hvala, napo – na Pollana sem čisto pozabil, sem pa pred kakšnimi desetimi leti, brez posebnega razloga, cilja ali namena, bral njegovo Second Nature: A Gardener’s Education. Kljub temu, da nimamo čisto nobenega smisla za vrtnarjenje, sem hotel potem početi samo še to. Vrtnariti, namreč. Čisto očaran sem bil. In ta nasvet pameten. Dino: dober tek :)) Pika: hvala. Seveda je vse skupaj navaden oportunizem in so me zopet premamili paradižniki, jagode in češnje in breskve. Vse rdeče sadje, če to kaj pomeni :) Jean Tonic: popolnoma razumem. Oziroma, če malo predelamo Pollana: vse skupaj lepo sami spečemo (ne preveč), potem pojemo (ne preveč) in od tega predvsem zelenjavo! Ekola, akcija v igri! (Ali pa je prav igra v akciji? :))) Alcessa – saj vem, da se ne spodobi, ampak bom citiral PikoBlog: “Popolnoma prav imaš.” In ja, pri tartufih se kar strinjam. Čeprav tudi kaviar… ne, raje ne bom :)))

  10. alcessa pravi:

    Who’s that girl, ki ima popolnoma prav? Nikad čula za njo… :-P

    Napo me je spomnil dveh stvari: pri Spieglu so pred kratkim pisali o “ponarejenih” sestavinah prehrambenih izdelkov, ki jih naivneži lahko kupimo, če ne znamo brati deklaracij (mene so prevarali kar dvakrat).

    Ko tako berem o škrobnem želeju z dodatkom mesa, ki neopažen nadomešča šunko (na pici itd.), o analognem siru (rastlinske maščobe z nekaj kemije), ki povsem nedolžno nadomeščajo sir na popečenih žemljicah, picah in milijardi izdelkov, popečenih s sirom, o ponaredku feta sira, ponaredku čokolade, ponaredku Pesta (ki je skoraj brez pinij, olivnega olja ter bazilike), wasabi oreškov, ponaredku šniclov, o zrezkih za na žar, ki jih začinijo oz. marinirajo že v tovarni, pa ne zato, da nam ne bi bilo treba…

    Skratka, treba je znati kuhati iz preprostih sestavin. Nič hudega, če nimam popolnoma prav :-P

    V eni od biografij (yes, I could) Clintonovih sem brala, da verjameta v manjše količine hrane kot recept za daljše in bolj zdravo življenje: čim starejši smo, tem manj naj bi jedli. Menda znanstveniki sedaj to potrjujejo, samo da so oni mnenja, da je najbolj zdravo biti na robu sestradanosti in vitamine &Co jemati dodatno. Tu mač, ampak vsekakor verjamem, da je z leti bolje jesti bolje in manj.

    Bom že bila vedela, k sem že malce stara.

    Kaviar is overrated, non?

  11. NordStar pravi:

    Tudi sam sem več kot 30 let nemesojedec. Bi še jaz kakšno pametno stresel? Neee.
    Pošten je treba biti do sebe, pa je. Pa makar pojedel prašiča.

  12. Karmen pravi:

    Rdeče so tudi redkvice :-)

  13. maja pravi:

    meh… ne vem. kadar je 15 in manj pod nulo, sem mnenja, da se žal ne da funkcionirat brez proteinov živalskega izvora. in kvalitetni proteini živalskega izvora so sveže, v divjem nalovljene ribe in tisto meso, ki ga mali kmet vzredi doma, lokalno, torej ne meso iz globalnega supermarketa.
    dejstvo, da je meso del diete, se mi zdi nevredno razprave, vsakemu pač svoje; se mi pa zdi neživljensko, strašno razvajeno in napihnjeno vedenje tistih vegetarijancev, ki jim je vsakdanji prehrambeni režim religija. takšna zagrizenost je pravzaprav smešna.
    če je kdaj smotrno biti zagrizen v zvezi s prehranjevalnim režimom, je to takrat, ko se ne kupuje sadja in zelenjave, ki ni lokalnega izvora, ko se ne kupuje genetsko pridelane soje in koruze, ko se ne kupuje macdonaldsa, prehrambenih izdelkov napihjenih s konzervasi in aditivi in ko se ne kupuje coca cole. a ni tako?

  14. alcessa pravi:

    Maja, kaj bi dala, da bi vsaj enkrat v življenju srečala kakšnega napihnjenega vegetarijanca z nemogočim vedenjem itd. Najbrž bi si vsaj malce opomogla.

    V svoji 17-letni (skoraj) brezmesni karieri sem imela čast spoznati le prestrašene, toliko bolj agresivne mesojedce, ki poBEEPnejo kljub temu, da nisi čisto nič vpadljiv s svojimi prehranskimi navadami. Še zdaj ne vem, ali ne bi bilo bolje, da bi bila pridigala, ker bi najbrž marsikomu vzela čas in mu preprečila kronske neumnosti tipa “a sperme pa ne požiraš/če ne ješ mesa, pa juho jej, bom meso vzela ven/tebi se je čisto zmešalo/zbolela boš/a naša hrana pa ni dovolj dobra zate” in podoben blabla. Plus neverjetna agresivnost, ki si je po lastnem mnenju nisem zaslužila, ker sem bila zmeraj mnenja, da so moje prehrambene navade absolutno moja stvar. :-(

  15. Aja pravi:

    Aunt Voula: What do you mean he don’t eat no meat?
    [the entire room stops, in shock]
    Aunt Voula: Oh, that’s okay. I make lamb.

    (My Big Fat Greek Wedding)

  16. NordStar pravi:

    Debate o tem se vsakič končajo isto. Vsak ostaja na svojem bregu.
    Mene samo zanima, zakaj hudiča ob vsaki resnejši bolezni z jedilnika izgine meso?

  17. Centrifuzija pravi:

    (Morda je imel že kdo pred mano podoben komentar, ampak to ne bo moj problem, ker je ura pozna in se mi ne da vsega brat.)

    A se zavedaš, dragi Tadej, da si ogromno ljudi dnevno prizadeva, da bi se počutilo kot “nekoliko zadeta mavrica na trampolinu”? Če so za ta pojav krivi sadeži in zelenjave, je to naravnost čudovito. Živele bučke! Živeli Šiptarji! V kolikor pa ima zasluge res delo, potem nimaš druge možnosti, kot da še malo divjaš in še malo delaš. Če se nato potem počutil kot nekoliko zadeta mavrica na trampolinu pod stroboskopom, bo rek “Delo osvobaja” dobil blazno pozitivno konotacijo. Krasn!

  18. Centrifuzija pravi:

    Eh, napaka. Mišljeno je bilo: Če se boš nato počutil …

  19. Jasna pravi:

    Tadej, lahko ti povem, da že eno leto ne jem: nobenega mesa, mleka in mlečnih izdelkov, jajčk, rib in sladkarij. Ne vem kako se je to zgodilo??? Spontano, počasi, ničesar ne pogrešam, ker vse to kar sem naštela niti ne maram.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !