Wuppertal 1984

1.07.2009 ob 19:48
Tista pomlad je bila prima. Ker so v vojski po slabega pol leta ugotovili, da sem v bistvu “nesposoben za služenje vojaškega roka” (nekje v obrazložitvi je bila tudi varovalka “mirnodobno”, vendar se ne spominjam, kje), na univerzo pa me niso pustili, ker sem “preveč zamudil”, sem bil nekaj mesecev skladiščni delavec v eni od celjskih lekarn. To je pomenilo, da sem prenašal zaboje, zlagal stvari na police ter kuhal kavo za magistre farmacije. Veliko sem tudi bral, ker zabojev ni bilo tako veliko, čeprav je bila lekarna velika in pomembna; bral sem vse po vrsti, od literarne teorije, psihoanalize in scenarijev, ki mi jih je iz pošiljal moj vojaški tovariš Damjan Kozole, pa do življenjepisov, stripov in strokovnih revij. Med poglabljanjem Theaterheute, na katerega me je naročila prijateljica Lisa iz Hamburga (“Škoditi ti ne more…”), mislim, da je bila aprilska številka, pa sem doživel eno od tistih umetniških razodetij, ki mejijo na Stendhalov sindrom: tresel sem se, potil in na vsak način hotel zlesti v tisti dve strani revije, čez kateri se je raztezala fotografija, v katero sem se pravkar zaljubil. Na fotografiji je bilo na stotine rdečih in roza nageljnov, med njimi pa je korakalo skoraj golo dekle, v visokih petah, s harmoniko. V ozadju je bili še nekaj oseb, ki so se sklanjale in delale stoje in vse ostalo, mene pa je pritegnilo samo to dekle… ženska, pravzaprav. Mrzlično sem začel iskati, za kaj gre: Pina Bausch… die Choreographin… Tanztheater Wuppertal… Nelken – to sem pa ja vedel! – in še bolj mrzlično iskati nemško-slovenski slovar; babičina nemščina je bila konservativna dunajščina in koristna za Prater, ne pa za eseje v Theaterheute. In takrat sem se odločil, da bom šel v Wuppertal. Tamkajšnji Tanztheater sem preprosto moral videti, sem bil prepričan. To je ena izmed tistih stvari: čeprav do takrat še nisem bil v nobenem gledališču v tujini, od plesnih predstav pa sem videl samo par baletov (ki so me pustili hladne) in nekaj predstav Plesnega gledališča Celje, vključno z Gospod, postavi hišo zraven moje (za katero sem bil premlad), ter izjemnega Dogodka v mestu Gogi (ki sem ga/jo še predobro razumel), me to sploh ni motilo – poleti grem (tudi) v Wuppertal, sem se odločil, na Nelken! In gledal in gledal tisto fotografijo. Še vedno mi ni jasno, zakaj me je tako pritegnila. Zaradi kontrastov med barvami in črnino v ozadju? Mešanice brutalnosti in trpke nežnosti? Verjetno. Kasneje sem se seveda naučil, da je je vrsta njenih radikalnih, revolucionarnih koreografskih rešitev v Nelkenu (skoraj) takoj postala del sodobnega plesnega kanona, takrat pa tega nisem vedel; fotografija sicer lahko odpre obzorje, vendar pa so odgovori na vprašanja lahko zelo vprašljivi. Med potjo iz Kölna proti severu sem se julija potem res ustavil v Wuppertalu. Nelken ni bila na sporedu, edina vstopnica, ki sem jo še lahko dobil, pa je bila galerija za Auf dem Gebirge hat man ein Geschrei gehört; spominjam se predvsem hitrih, evforičnih, odrezanih gibov, ki so se ponavljali in ponavljali, ter – kot se mi je zdelo – temne, mračne erotike. Spominjam se še tega, da sem prebral, da je Bauscheva hotela, da plesalci “v sebi razumejo, kaj pomeni čisto vsak gib”. Še najbolj pa se spominjam tiste fantastične elektrike, ki me je stresla, ko sem počasi, nekoliko obotavljajoče, vendar pogumno dejal: “Eine Karte für Heute, bitte.” Odprl se mi je popolnoma nov svet. Čisto nov. In v tem svetu je bilo popolnoma vse popolnoma novo. Novo. In jaz sem bil v njem. Se spominjam še česa? Da je Wuppertal tako velik kot Ljubljana. Pa visečo železnico, Schwebebahn, imajo (gledališče je blizu postaje Kluse). Pa rojstni kraj aspirina in heroina je. Pa Friedrich Engels se je rodil v Barmenu, iz katerega je (delno) pognal Wuppertal. Nelken sem končno videl leta 2005, ko so Wuppertalčani gostovali v Sadler’s Wellsu (na sporedu je bil s Palermo Palermo); bila je ena najlepših stvari, kar sem jih kdajkoli videl. Lani sem Bauschevo videl tudi plesati, v avtobigrafski predstavi Cafe Müller, prav tako v Sadler’s Wells (s Praznovanjem pomladi). “Ne vem, kje je začetek in kje je konec,” je dejala v nekem intervjuju. Mi, na žalost, to zdaj vemo.
  • Share/Bookmark
 

9 komentarjev na “Wuppertal 1984”

  1. Špiklja pravi:

    Taista fotografija je začetek nečesa najlepšega v mojem življenju!

    Ob Pininem koncu cveti vse mogoče.

  2. Špiklja pravi:

    A niso bili nageljni?

  3. Špiklja pravi:

    Hm. Še enkrat berem tvoj prispevek, pa ne vem, a si že popravil tulipane z nageljni, ali pa sem že čisto na drugi strani; prebiram namreč psihoanalizo, spodrsljaji seveda pašejo zraven (tvoje Nelken sem prebrala kot tulipane). Sem pa tudi zdaj na balkonu ugotavljala, da se nezavedno tihotapi naokrog na zelo različne načine; zvečer gledaš predse, v češnjo, ki lepo šelesti, od strani pa vidiš, misliš da vidiš, mačko, ki skače po sosedovem balkonu. Sence, ki jih, če si malo pomaneš oči.

  4. Pika Blogavička pravi:

    Ne vem, kako ti ne rata biti sentimentalen; vse te stvari bi se morale kar cediti od preveč sladkorja, pri tebi se pa ne. Čeprav mi moderni ples sploh ne leži in ga ne razumem, pa bi vsaj Pini Bausch po branju tegale dala še eno šanso (ali dve).

  5. maja pravi:

    Presnet, no, ti nekrologi, …se mi zdi, da jih letos kar naprej berem…how sad.

  6. maja pravi:

    Šok. To je bilo, ko je na twitterju moja zagrebška prijateljica objavila, da Pine Bausch ni več. In ta šok se me še vedno drži. Bila je izjemna. Enostavno in velikansko izjemna.
    Hvala za tole, Tadej.

  7. daft pravi:

    Zanimivo. V Hable con ella je imela precej minorno vlogo, pa se ob njegovi omembi vedno spomnim nanjo. Persona.

  8. tadej tadej pravi:

    Ja, daft, enako. Se mi je pa šele par let kasneje posvetilo, da je bila tudi v Fellinijevem E la nave va (In ladja plove), ki sem ga sicer videl že skoraj takoj, ker so ga vrteli na tistem Festu po Festu, potujoči podružnici beograjskega filmskega festivala. Res pa je, da sem se takrat bolj ukvarjal s pomenom tega, zakaj je na koncu pokazal tisto mašinerijo za morje in ladjo. Almodovar je bil tudi sicer velik fen, se mi zdi. A ni bila že tudi nekje drugje? Grem malo brskat :) Maja: meni je za vse skupaj povedal en prijatelj, ki je “izvedel” na Facebooku, kjer je njeno smrt omenilo par ljudi; ker nisem ne na Facebooku in ne na Twitterju, sem za njeno smrt izvedel po zelo konvencionalnem telefonu. Časi so drugi, ja, ampak ja, izjemna in velikanska. Mogoče pa res gre za to, da nekateri ljudje niso samo “duh časa”, ampak dajo “času” pravega “duha” – in ja, Bauscheva je po mojem glih taka. Maja (ta prva oziroma ta druga od zadaj): čudno je, ja, kot da bi bilo vse skupaj malo kužno. Pika: hvala, sej probam. In ja, poskusi :) Špiklja: hehe, so bili kar ves čas nageljni, se pa ja zgodi, ne? :)

  9. Floyd pravi:

    Eno neumno vprašanje. A mogoče kdo ve kateri bend je v odjavni špici Studia City. Sicer pa tadeju zavidam London.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !