Arhiv za Julij, 2009

Konec dela

31.07.2009 ob 01:34

Preveč ni nikoli dovolj, ne, je pela Irene Cara. Ja: zadnjih nekaj dni pred zaključkom dela me čisto zanaša, razmišljam samo o tem, kaj je potrebno še popraviti (navzkrižno, naenkrat, na strani 281, tisto, kar še visi v zraku), zakaj nekatere stvari še ne štimajo in zakaj to in ne tisto. Verjetno sem malo evforičen. Ne, v bistvu sem čisto evforičen. Potem pa se izpraznim, kot balon. In se že nekako stabiliziram. (Delovno mizo sem fotografiral, ko je bilo konec dela – na levi strani računalnika so plonkcegelci, na desni pa ena polovica Velikega angleško-slovenskega slovarja Oxford; druga je na drugem stolu. Slovar je fantastičen. Zdaj je miza že malo pospravljena.)

Preden sem šel spat, sem na televiziji ujel video za Crying Lighting (ali se še komu zdi, da so Arctic Monkeys v njem podobni animiranim junakom Rayja Harryhausena?). Verjetno sem zato imel zelo intenzivne, zelo barvne sanje: stal sem na balkonu naše hiše v Celju, tistem, ki gleda na Madroničev vrt in na češnjo (zanimivo je bilo, da nove Melikove hiše ni bilo). In potem so se po zraku, v nekoliko hipijevsko okrašenem avtobusu, mimo pripeljali Arctici in mi zaklicali: “Tole je naša magična mistična turneja. A vam kaj zaigramo?” – “Kaj je zdaj to? A takole se vozite naokoli in izpolnjujete glasbene želje?” sem se pozanimal. “Ja, nekako tako,” so dejali. “A bi kaj?” – “Mogoče 505. Ne, Old Yellow Bricks. Ne. 505.” – “Samo eno, prosim.” -”Potem bi pa Old Yellow Bricks, prosim.” In potem so jo, bralec, odigrali. Avtobus se je malo zibal, tisti pisani trakovi s cofi so malo nevrotično bingljali, jaz pa sem si od navdušenja pulil lase. Ampak Dorothy je imela prav… In potem so se priklonili, mi pomahali in se odpeljali naprej. Mimo. Naprej. Jaz pa sem še nekaj časa mahal. Sanje, heh. Zdaj so se stvari čisto pošlihtale. Sinoči je bila sicer internetna oddaja, v kateri so odigrali pet pesmi – Pretty Visitors, Crying Lighting, Potion Approaching, Red Right Hand (priredba Nicka Cavea in njegovih Bad Seeds) ter Secret Door – in ja, vse so bile super, zrele in fascinantne (Secret Door sploh). Kot da bi bilo leta 1974. Mogoče pa sem bil tudi jaz v tistih sanjah star devet let.

  • Share/Bookmark

Glasbeni krožek

21.07.2009 ob 00:14

Delo, ja. Ampak vseeno. Garage so obnovili in odprli – s precejšnjo zamudo, zaradi azbesta – tisto sredo zvečer pa so igrali Bombay Bicycle Club (to je bil njihov uradni koncert ob izidu albuma I Had A Blues But I Shook Them Loose; kritike so bile dobre, vključno z 8/10, ki so jo dobili v NME). Kaj mi torej ne bi smelo biti všeč? Samo ena stvar. Oziroma dve. Garage je bil včasih zakajena, prešvicana spodnja dvorana, prepleskana s črno (oziroma kar katranom, kot se mi je običajno zdelo, ker so bile stene malo lepljive), in ena luknja v prvem nadstropju, za bolj “intimne koncerte”. Zdaj pa je spodaj skoraj neznosno olikana dvorana, ki izgleda kot nova telovadnica kakšne osnovne šole (ta male dvorane še nisem videl). To je ena stvar. Druga pa je: še vedno je dišalo po sveži barvi. Ne, še nikoli nisem bil na koncertu v dvorani, ki je dišala po sveži barvi. Nikoli. Dobro pa je, da se obiskovalci zaradi te nekoliko korporativne hladnosti sploh niso sekirali: feni BBC so skoraj enako zanimivi kot fantje na odru. No, skoraj. Na odru je bilo vse super, od uvodne Evening/Morning, elegične Dust On The Ground, Always Like This in The Hill pa do zaključne Cancel On Me.

Teden dni kasneje so bili na vrsti Nine Inch Nails in njihov poslovilni koncert v Londonu (v O2). Mogoče je res, da nisem bil ravno prave volje. Mogoče pa mi je šlo na živce to, da so skoraj vsi obiskovalci imeli oblečene njihove majice iz različnih prejšnjih turnej in je vse skupaj bolj spominjalo na zborovanje kot pa na koncert.

Predskupina so bili Jane’s Addiction, s katerimi sem bil na začetku 90. malo obseden, zdaj pa so zveneli kot kakšni Status Quo, posebni gost pa je bil Gary Numan, ki je z NIN zapel dve pesmi, Metal in Cars. Železni repertoar je bil sicer v redu: March Of The Pigs, The Downward Spiral, Heresy, The Hand That Feeds, Head Like A Hole… vendar brez Closer, za dodatek pa je bila Hurt. Tudi njihova priredba Bowiejeve I’m Afraid Of Americans je bila fajn. Ampak ja, verjetno je bil eden izmed tistih dni. V četrtek, v Shepherd’s Bush Empire, je bila na sporedu Fever Ray oziroma Karin Dreijer Andersson – polovica dueta The Knife (z bratom Olofom Dreijerjem) – s svojim samostojnim projektom. Fever Ray je, po mojem, že itak ena od plošč leta. Koncert se je začel z If I Had A Heart, sledile pa so Triangle Walks, druge pesmi z albuma, luštna priredba Caveove Stranger Than Kindness, res čudovita When I Grow Up, zaključil pa se je, tako kot album, s Coconut. Nobenega dodatka. “Čisto prav je tako. Dodatke igrajo samo tisti, ki si res želijo biti priljubljeni,” je menil Philip. Ja, ampak nekaj izjem je pa vseeno. “Ja, saj vem, da boš rekel Blur. Torej: so izjeme. Recimo Blur.”

Vse je bilo zelo lepo. In melanholično. Polno tiste hladne nordijske odtujenosti, ki mi je všeč in paše (za razliko od kakšnega drugega svetobolja). Samo Dreijer Anderssonovo smo videli samo parkrat, ko se je izvila iz teme in laserjev in umetne megle. Predvsem pa laserjev.

Krasn. Krasn. Iz Švedske, je bilo rečeno nekje, letos ni prišlo še nič slabega popa. To ne vem, vem pa, da sta iz Švedske prišli, vsaj zame, najbolj presunljiva glasba letošnjega leta, torej Fever Ray, ter najbolj presunljiv film, namreč Låt den rätte komma in (Vampirska ljubezen, sicer lanski, ampak tukaj so ga predvajali šele letos). Tako.

Kakšne posebno bogate letine za tisto “drugo stvar” sicer ni bilo, ker je bilo vreme kislo. Deževalo je pred koncertom in takoj, ko smo prišli iz dvorane, se je zopet ulilo. “Natanko tako, kot bi hotela,” je pripomnil Philip. “Natanko tako.” In ko je že govor o nordijski melanholji: sinoči sta bila v Maison Bertaux Jónsi in Alex. Oziroma drugače: bila je predstavitev hipnotičnega albuma Riceboy Sleeps (na njem je devet devet minut dolgih pesmi), ki sta ga posnela Jón Þór Birgisson, kitarist in pevec v skupini Sigur Rós, ter njegov fant Alex Somers. Obenem je bila otvoritev njune razstave (Somers je sicer tudi grafični oblikovalec). “Moraš priti, moraš priti,” mi je rekla Tania, ki si po novem pravi “huliganska galeristka” in je v sestrini slaščičarni odprla svojo občasno/začasno galerijo, ko mi je v roke potisnila vabilo. “Vsi bodo prišli. Vsi.”

Bilo je zelo luštno in rahlo pijano. Na prvi fotografiji so baloni z njune instalacije v kleti (sestavljajo jo črni baloni in zanimiv šotor, z baloni pa sta se najbolj igrala Pippina dvojčka; v prvem nadstropju so njune nekoliko bukolične, romantične risbe, grafike in “objekti”), na drugi je Tania z Jónsijem, na tretji pa Tania z Alexom. Alex je sicer doma iz Baltimora in malo grškega porekla. Iz Baltimora Johna Watersa ali The Wire, sem seveda moral vprašati. “Iz obeh po malem,” se je nasmejal. Z Jónsijem, kot mi je povedal, uživata samo presno hrano. “So pa torte v Maison Bertaux zelo lepe. In pecivo tudi,” je prijazno dodal. Ja. S Chrisom sva na poti proti podzemni jedla njihovo pecivo z marelicami, rozinami in skuto, ki mi ga je Nabil, eden od obeh slaščičarskih mojstrov, sicer obljubil že v soboto. Imajo ga namreč zelo poredkov. Preveč poredko. Bilo je zelo okusno.

  • Share/Bookmark

Sadje in zelenjava

12.07.2009 ob 13:22

Nekaj tednov sploh nisem opazil. Se zgodi. Poletje – no, to kar se letos izdaja za poletje (vremenoslovci so napovedovali »dolgo in vroče poletje«, kar pomeni… kaj?… neurja, nalive in 12 stopinj čez dan?) – je pač tisti letni čas, ko dozorijo vse vrste sadja in zelenjave; nekaj najboljšega je sicer tistih nekaj košaric domačih češenj iz Kenta, ki so resda enkrat dražje od turških, vendar pa so nekajkrat boljše – ne samo zaradi občutno manjšega ogljikovega odtisa, ampak ker so super okusne. Bourdainova denunciacija, da so »vegetarijanci sovražniki vsega dobrega in spodobnega v človeškem duhu ter žalitev vsega, v kar verjamem, torej uživanja v hrani«, name ni pustila posebnega vtisa, čeprav mi je med prevajanjem tega (in še par podobno zagrizenih) odlomkov šlo malo na smeh. Če je kdo tako zelo vehementno proti, si običajno mislim, potem je to vsekakor potrebno poskusiti. Saj je ja že Arnold Bax dejal, da bi morali »v življenju vsaj enkrat poskusiti vse, z izjemo incesta in folklornih plesov«. Potem pa sem v Guardianu bral še posebej blaziran in pompozen čanek o tem, kako fajn da je biti vegetarijanec. Vse znano in predvidljivo, vključno s tem, da se je avtorica za vegetarijanstvo odločila pri sedemnajstih, vseeno pa me je presenetilo, ko je mimogrede navrgla, da ima »občasno slabost za samo eno rezino choriza«. Super sem si mislil: torej tudi jaz pravzaprav sploh nisem narkoman, če imam »občasno slabost za samo en fiks heroina« – ali kaj? Običajna pokroviteljska vzvišenost, tipična za Guardian, pač. Pač. Skratka. Potem pa sem malo pomislil: ne na njo, ampak na mojo hrano v zadnjih štirih tednih. In se mi je posvetilo in sem opazil: niti koščka mesa nisem pojedel. Nekaj ribjih konzerv in malo morskih sadežev na par azijskih rezancih že, ne pa mesa. Ogromno sadja in zelenjave. In humusa. Mleko v kavi in na müesliju (ja, seveda sem prepričan, da je po švicarsko prav) in čisto malo bajtarskega sira. Ter še več sadja in zelenjave. In še vedno nič mesa. Zdaj je točno en mesec. Spominjam se namreč, da v tisti trgovini takrat niso imeli tistega kosa govedine, ki sem jo hotel, pa sem namesto tega kupil lonček humusa. Se zgodi. Torej sem… naključni vegetarijanec? Ali pa, bolj verjetno, sezonski? Seveda sem takoj poklical prijatelja Leeja, enega od dveh veganov, ki ju poznam. Saj sem vedel, da sem naredil napako. Oziroma, sem vedel takoj, ko je rekel: »Saj veš, kaj bom rekel.« V bistvu ja, ker so zanj »vegetarijanci v bistvu še hujši kot mesojedci, saj se pri vsem skupaj še sprenevedajo«. Toliko torej od tem. In kako se počutim? Drugače in boljše? O tem res ne morem (prav) soditi, ker se zaradi divjanja z enim zajetnim kosom dela itak počutim kot nekoliko zadeta mavrica na trampolinu. Vem pa, da mi takšno/to/začasno/zdajšnje brezmesje (a se temu tako reče?) paše. Res ne vem, kaj se bo zgodilo. Vem pa tudi, da ne bom nikoli pisal takšnih člankov, kot je bil tisti v Guardianu, ker se to ne spodobi. Poleg tega pa je takšna pravičniška vnema vsakršnih spreobrnjencev res… no… neokusna.

  • Share/Bookmark

Življenje v parku (2009)

3.07.2009 ob 10:44

She’s So High (Vsak dan mislim nanjo; nič mi ne pomaga) – Girls & Boys (Vedno mora biti nekdo, ki ga lahko res ljubiš) - Tracy Jacks – There’s No Other Way – Jubilee – Badhead – Out Of Time (“Tega ne počnemo radi, res ne. Ampak tale pesem je posvečena dvema milijonoma ljudi, ki so tukaj demonstrirali proti vojni… no, saj vemo, kaj se je zgodilo.”) – Trimm Trabb – Coffee & TV – Tender (Nežen je duh, duh, ki ga imam najraje) - Country House – Oily Water – Chemical World – Sunday Sunday – (“Idejo za to pesem sem dobil, ko sem živel tam dol, blizu Kensington Church Street in sem opazoval golobe in ljudi in te reči.” Damonu Albarnu kramljanje nikoli ni šlo prav od rok.) Parklife -  End Of Century – To The End – This Is A Low (Nizek je, ampak ti ne bo povzročal bolečine) - (Prvi dodatek: “Res smo priviligirani, da nekaj let ne delamo nič, potem pa se vrnemo pa tole. Neverjetno je. Neverjetno.”) Popscene (Hej, hej, pridi ven nocoj, popscena!) - Advert – Song 2 (U-huuuu u-huuuu) - (Drugi dodatek) Death To A Party – For Tomorrow – The Universal (Kako radi pritegnemo tem pesmim / pa čeprav besedila pojemo narobe)

Blur sem doslej videl trikrat: prvič leta 1993, drugič v Alexandra Palace, oktobra 1994 (ne vem zakaj, ampak takrat mi je bilo kar malo nerodno, da sem šel na ta koncert; mogoče zato, ker se mi je vse okoli njih zdelo nezanimivo, pesmi pa so bile še vedno čudovit pop?), tretjič pa decembra 1999 v Wembley Areni. Zdaj so, poleg vsega ostalega, eden boljših razlogov, da smo v štiridesetih. Če sem že pri tem: Michael, Philip in jaz smo bili v naših pražnjih fred perryjih. In še: če sinočnji koncert v Hyde Parku ni bil skupinska – 55.000 ljudi – evforična katarza, potem res ne vem, kaj pomenijo besede “skupinska”, “evforična” in “katarza”. Bilo je super.

  • Share/Bookmark

Wuppertal 1984

1.07.2009 ob 19:48
Tista pomlad je bila prima. Ker so v vojski po slabega pol leta ugotovili, da sem v bistvu “nesposoben za služenje vojaškega roka” (nekje v obrazložitvi je bila tudi varovalka “mirnodobno”, vendar se ne spominjam, kje), na univerzo pa me niso pustili, ker sem “preveč zamudil”, sem bil nekaj mesecev skladiščni delavec v eni od celjskih lekarn. To je pomenilo, da sem prenašal zaboje, zlagal stvari na police ter kuhal kavo za magistre farmacije. Veliko sem tudi bral, ker zabojev ni bilo tako veliko, čeprav je bila lekarna velika in pomembna; bral sem vse po vrsti, od literarne teorije, psihoanalize in scenarijev, ki mi jih je iz pošiljal moj vojaški tovariš Damjan Kozole, pa do življenjepisov, stripov in strokovnih revij. Med poglabljanjem Theaterheute, na katerega me je naročila prijateljica Lisa iz Hamburga (“Škoditi ti ne more…”), mislim, da je bila aprilska številka, pa sem doživel eno od tistih umetniških razodetij, ki mejijo na Stendhalov sindrom: tresel sem se, potil in na vsak način hotel zlesti v tisti dve strani revije, čez kateri se je raztezala fotografija, v katero sem se pravkar zaljubil. Na fotografiji je bilo na stotine rdečih in roza nageljnov, med njimi pa je korakalo skoraj golo dekle, v visokih petah, s harmoniko. V ozadju je bili še nekaj oseb, ki so se sklanjale in delale stoje in vse ostalo, mene pa je pritegnilo samo to dekle… ženska, pravzaprav. Mrzlično sem začel iskati, za kaj gre: Pina Bausch… die Choreographin… Tanztheater Wuppertal… Nelken – to sem pa ja vedel! – in še bolj mrzlično iskati nemško-slovenski slovar; babičina nemščina je bila konservativna dunajščina in koristna za Prater, ne pa za eseje v Theaterheute. In takrat sem se odločil, da bom šel v Wuppertal. Tamkajšnji Tanztheater sem preprosto moral videti, sem bil prepričan. To je ena izmed tistih stvari: čeprav do takrat še nisem bil v nobenem gledališču v tujini, od plesnih predstav pa sem videl samo par baletov (ki so me pustili hladne) in nekaj predstav Plesnega gledališča Celje, vključno z Gospod, postavi hišo zraven moje (za katero sem bil premlad), ter izjemnega Dogodka v mestu Gogi (ki sem ga/jo še predobro razumel), me to sploh ni motilo – poleti grem (tudi) v Wuppertal, sem se odločil, na Nelken! In gledal in gledal tisto fotografijo. Še vedno mi ni jasno, zakaj me je tako pritegnila. Zaradi kontrastov med barvami in črnino v ozadju? Mešanice brutalnosti in trpke nežnosti? Verjetno. Kasneje sem se seveda naučil, da je je vrsta njenih radikalnih, revolucionarnih koreografskih rešitev v Nelkenu (skoraj) takoj postala del sodobnega plesnega kanona, takrat pa tega nisem vedel; fotografija sicer lahko odpre obzorje, vendar pa so odgovori na vprašanja lahko zelo vprašljivi. Med potjo iz Kölna proti severu sem se julija potem res ustavil v Wuppertalu. Nelken ni bila na sporedu, edina vstopnica, ki sem jo še lahko dobil, pa je bila galerija za Auf dem Gebirge hat man ein Geschrei gehört; spominjam se predvsem hitrih, evforičnih, odrezanih gibov, ki so se ponavljali in ponavljali, ter – kot se mi je zdelo – temne, mračne erotike. Spominjam se še tega, da sem prebral, da je Bauscheva hotela, da plesalci “v sebi razumejo, kaj pomeni čisto vsak gib”. Še najbolj pa se spominjam tiste fantastične elektrike, ki me je stresla, ko sem počasi, nekoliko obotavljajoče, vendar pogumno dejal: “Eine Karte für Heute, bitte.” Odprl se mi je popolnoma nov svet. Čisto nov. In v tem svetu je bilo popolnoma vse popolnoma novo. Novo. In jaz sem bil v njem. Se spominjam še česa? Da je Wuppertal tako velik kot Ljubljana. Pa visečo železnico, Schwebebahn, imajo (gledališče je blizu postaje Kluse). Pa rojstni kraj aspirina in heroina je. Pa Friedrich Engels se je rodil v Barmenu, iz katerega je (delno) pognal Wuppertal. Nelken sem končno videl leta 2005, ko so Wuppertalčani gostovali v Sadler’s Wellsu (na sporedu je bil s Palermo Palermo); bila je ena najlepših stvari, kar sem jih kdajkoli videl. Lani sem Bauschevo videl tudi plesati, v avtobigrafski predstavi Cafe Müller, prav tako v Sadler’s Wells (s Praznovanjem pomladi). “Ne vem, kje je začetek in kje je konec,” je dejala v nekem intervjuju. Mi, na žalost, to zdaj vemo.
  • Share/Bookmark